Tamara Rape Žiberna, Tadeja Kodele

Alenka Gril, Mojca Šeme

Zaradi katastrof, kot so naravne nesreče, onesnaženje okolja, oboroženi spopadi in pandemija koronovirusne bolezni, se posamezne skupnosti ali celotne družbe znajdejo v krizi in vzpostavijo izredne razmere, v katerih z bolj ali manj usklajenimi ukrepi poskušajo zajeziti nevarnost, omiliti ali odpraviti tveganja in ponovno vzpostaviti stabilne razmere v družbi. V izrednih razmerah ima poleg drugih služb za zaščito in reševanje tudi socialno delo pomembno vlogo pri pomoči in podpori ljudem – predvsem ranljivim posameznikom, družinam, skupinam ali celotnim skupnostim. V prispevku je prikazan pregled znanstvene in strokovne literature o socialnem delu pri odpravljanju psihosocialnih in družbenih posledic različnih vrst katastrof. Predstavljeni so učinkoviti pristopi in metode socialnega dela pri pomoči in podpori ljudem in skupnostim v izrednih razmerah, posebej v sedanji pandemiji covida-19. Posebna pozornost je namenjena obravnavi pomoči in podpore socialnim delavkam, ki zagotavljajo psihosocialno pomoč in podporo ljudem v stiski zaradi katastrofe.

Ana M. Sobočan

Socialno delo, poklic, prežet z etičnimi dilemami, je bilo v času pandemije covid-19 pred velikimi izzivi, saj se je spoprijemalo z novimi načini dela, poglobljenimi stiskami, pomanjkanjem materialnih in človeških virov ipd. O tem so poročale tudi udeleženke mednarodne raziskave, ki je predstavljena v članku. Prepoznanih je bilo šest področij, ki so bila za respondentke osrednja v zvezi z etičnimi izzivi v času pandemije. Na podlagi rezultatov te raziskave so predstavljena priporočila za etično ravnanje socialnih delavk pa tudi za kolektivne usmeritve poklica, podporo organizacij, kjer socialne delavke delujejo, in javno prepoznanje stroke socialnega dela. Predstavljena je tudi preprosta hevristika za ravnanje z etičnimi dilemami, ki je lahko opomnik za premislek o procesih iskanja etičnih odločitev. Avtorica prispevek sklene s pozivom k nujnosti krepitve etične usmerjenosti stroke na individualni, organizacijski in kolektivni ravni.

Nina Mešl, Vesna Leskošek

Problemi, ki jih je povzročila epidemija covida-19, niso le zdravstveni, temveč segajo na več ravni družbenega in zasebnega življenja. Socialno delo bi moralo imeti v izrednih razmerah pomembno vlogo, da bi pripomoglo k ustvarjanju ustreznih odzivov na nove družbene okoliščine. Rezultati raziskave Socialno delo v času covida-19, izvedene v obdobju od marca 2020 do aprila 2021 z uporabo mešanih metod zbiranja podatkov, kažejo, da socialno delo ni imelo vidne vloge pri načrtovanju ukrepov in da so bili socialni učinki vladnih ukrepov spregledani. Centri za socialno delo v Sloveniji niso bili pripravljeni na veliko naravno katastrofo in niso imeli izdelanih ustreznih praks za delo v izrednih razmerah. Na podlagi analize podatkov iz raziskave in z upoštevanjem znanstvenih izhodišč za socialno delo v izrednih razmerah lahko smiselno oblikujemo smernice za delovanje socialnih služb v času epidemije covida-19. Predvsem je pomembno spoštovanje in omogočanje strokovne avtonomije, pomemben je način vodenja, ki naj bo horizontalen in naj omogoča povezovanje in samoorganizacijo zaposlenih, saj to omogoča hitro in učinkovito dogovarjanje med zaposlenimi, to pa veča tako dostopnost do storitev kot zadovoljstvo zaposlenih. V raziskavi se je pokazalo, da so tisti centri za socialno delo, ki so delovali v skladu s to usmeritvijo, delovali bolj odprto za uporabnike storitev in opaznega je bilo več proaktivnega in neposrednega socialnega dela z ljudmi.

Tadeja Kodele, Klavdija Kustec, Tamara Rape Žiberna

Praktično usposabljanje je pomemben del izobraževanja za socialno delo. V času pandemije covida-19 je zaradi ukrepov, povezanih z zmanjševanjem širjenja virusa, potrebovalo številne prilagoditve (sodelovanje z uporabniki na daljavo, zmanjšanje ur prakse ipd.), to pa je za študentke in mentorice pomenilo nove izzive. V članku predstavljamo doživljanje izvedbe praktičnega usposabljanja za socialno delo v Sloveniji v času prvega vala epidemije covida-19 z vidika mentoric in študentk. Rezultati raziskave kažejo, da se pri deležnikih pojavlja različno zadovoljstvo z izvedbo prakse v spremenjenih okoliščinah. Izzivi študentk so bili povezani predvsem z nemožnostmi za sodelovanje z uporabniki in dodatno obremenjenostjo zaradi prilagoditev študijskega procesa, pri mentoricah pa s tem, kako zagotavljati kakovostno mentorstvo in omogočati pričakovane izkušnje v takšnih okoliščinah. Študentke so zaradi spremenjene situacije pridobile več novih znanj, tako vsebinskih kot tudi tistih, povezanih z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Ugotovitve raziskave tudi kažejo, da je pri spoprijemanju študentk z izzivi na praksi ključna podpora mentoric (s Fakultete za socialno delo in učnih baz), saj jim da znanje, kako se na izzive odzvati.

Daniela Janušić

Katja Čelič

Maja Gorenc Šulc

Cigur Ghaderi, Kristin Sonnenberg, Sigrid Graumann, Luqman Saleh Karim, Ingrid Daniels, Ekaterina Tikhomirova

Darja Zaviršek, Sonja Bezjak

Julia Watkins

Ana M. Sobočan

Socialno delo je prežeto z etičnimi dilemami. Te izhajajo tudi iz konflikta med humanističnimi načeli in etičnimi imperativi socialnega dela ter trenutnimi usmeritvami v socialnih politikah in makroekonomskimi procesi. Različni elementi in dejavniki neoliberalne ureditve so s tega vidika relevantni tudi za razumevanje sodobne prakse socialnega dela, ki jo zaznamujejo deregulacija, deprofesionalizacija, privatizacija, uvajanje tržnih načel v storitve ipd. Socialno delo tako izgublja sposobnost za analizo in spreminjanje sistemskih, kolektivnih in individualnih razmer, ki nam organizirajo in določajo življenja. Koncept tveganja nadomešča koncept potreb, individualna krivda nadomesti imperativ solidarnosti. Kot kažejo tudi rezultati raziskave s socialnimi delavkami v Sloveniji in tuja literatura, se kljub demoralizirajočemu stanju v poklicu generira tudi upor. Socialno delo mora znova zavzeti svoje zagovorniško, kritično, radikalno stališče in ubraniti svoj mandat boja za človekove pravice in družbeno pravičnost.

Darja Zaviršek, Sonja Bezjak

Zeleno socialno delo poudarja, da človeka ni mogoče ločiti od naravnega okolja, v katerem živi, (upoštevajoč floro in favno) in da je potrebno holistično razumevanje naravnih struktur in neživega okolja. Cilj zelenega socialnega dela je razvijanje socialnodelovne prakse, ki upošteva soodvisnost med obojim, človekom in naravo, redistributivno pravičnost in omogoča refleksijo o neenaki razporeditvi družbene moči. Okoljske katastrofe neenakomerno vplivajo na ljudi in bolj prizadenejo tiste, ki so ekonomsko najranljivejši; to se kaže v zdravju in duševnem zdravju ljudi. Članek analizira vprašanje okoljske pravičnosti in okoljskega žalovanja, ki se nanaša na ravnanje z vodnimi viri in uporabo hidroenergije. Ta sicer velja za »zeleno energijo«, a treba je upoštevati študije, ki hidroenergijo vidijo kot vzrok okoljskega opustošenja. Zeleno socialno delo mobilizira skupnosti in posameznike, da opozarjajo na nove neenakosti. Članek se osredotoči na regijo Jugovzhodne Evrope, kjer je veliko nasprotovanj lokalnega prebivalstva proti gradnji novih hidroelektrarn. Podrobno opisan primer iz Bosne in Hercegovine, kjer so »pogumne ženske Kruščice« uspešno ustavile interese lokalnih in mednarodnih investitorjev in korporacij za gradnjo hidroelektrarn v lokalnem okolju in okrepile skupnostno solidarnost, ima veliko izpovedno moč tudi za zeleno socialno delo.

Srečo Dragoš

V nasprotju z običajnim, znanim, nenadnim in posamičnim nasiljem je strukturno nasilje težje opazno, ker ga pogosto – tako akterji kot žrtve – reducirajo na nesistemske in sporadične dogodke. Mehanizmi redukcije (razlogov, posledic) so pri strukturnem nasilju podobni kot pri ideološkem mišljenju, kar je obravnavano v prvem delu tega članka. Druga dva dela prispevka sta empirična. Namenjena sta analizi ideoloških redukcij na področju socialne politike v Sloveniji, ki proizvaja značilne učinke strukturnega nasilja. Pri tem so tarče ne zgolj marginalizirane skupine (čeprav so najbolj prizadete), pač pa tudi kultura celotne družbe v pomenu lastnosti, povzetih v (romantični) sintagmi »slovenski narodni značaj«. Evropska primerjava pokaže, da je slovenski narodni značaj najbolj problematičen v sklopu vrednot glede odnosa do sebe in do oblasti. Ko ta lastnost (kulture) sovpade z nestrpnostjo do drugih, z avtoritarno vlado, s prevladujočimi radikalnimi stališči do spreminjanja družbe in z negativnimi trendi v socialni politiki, dobimo eksplozivno mešanico.

Shulamit Ramon

Članek prikaže, kako se socialni delavci in delavke spoprijemajo z neizogibnimi političnimi vprašanji, ki so sestavni del njihovega dela, ko delujejo kot posredniki med političnimi oblastmi (vladami in lokalnimi oblastmi) ter uporabniki socialnega dela, ki so žrtve političnih konfliktov. Avtorica že na začetku zavrne idejo, da bi bilo socialno delo lahko apolitično. Na kratko predstavi posledice oboroženih političnih konfliktov za vpleteno prebivalstvo pa tudi za socialne delavke in delavce, ki so državljanke in državljani teh držav in ki ostajajo v izvorni državi. Migracijski val v letih 2015–2017 in njegove posledice uporabi kot ključni primer, s katerim je mogoče podrobneje raziskati vprašanje spopada med vrednotami socialnega dela in vrednotami večine vlad članic Evropske unije. Avtorica razišče ključne spremembe, ki se dogajajo od osemdesetih let 20. stoletja v političnih ideologijah teh držav, med drugim vprašanje nacionalizma v kombinaciji z neoliberalizmom in vsiljenimi spremembami socialne države, ki razkrivajo percepcijo revnih, oviranih in obubožanih ljudi, ki sega še v čas pred drugo svetovno vojno. Avtorica preuči vpliv teh sprememb na odnos do beguncev, prosilcev za azil in migrantov. Poda nekaj ključnih primerov socialnih delavk, ki poskušajo izboljšati situacijo svojih uporabnikov. Članek sklene z možnostmi, ki jih imajo na voljo socialni delavci in delavke, ki želijo upoštevati vrednote socialnega dela v svoji organizaciji in svojem osebnem življenju.

Jelka Zorn

Avtonomijo socialnega dela ogroža varnostnizacija, ki je oblika strukturnega nasilja nad migranti in begunci. Policijska potiskanja na evropskih mejah so kršitev mednarodnih standardov in pravice do pravic ljudi na poti. V takem rasističnem družbenem kontekstu so tudi skupine in posamezniki, ki se solidarizirajo z migranti, preganjani in ustrahovani. Oblast solidarnost prikaže kot zločin. V članku avtorica na podlagi metod opazovanja z udeležbo in avtoetnografije išče mesto socialnega dela, ki neenakosti in nasilja ne bo povečevalo, temveč upoštevalo načela stroke.

Hubert Höllmüller

Aida Hajdarević

Sara Pistotnik, Tanja Buda

Lucija Klun

Romi so bili v Evropi stoletja tarče nasilja, kaznovanja, izključevanja in patologiziranja, s sodobno, razsvetljensko prevzgojno vnemo pa naj bi jim »pomagali«, da se otresejo pripisane manjvrednosti, opustijo problematična vedenja in se asimilirajo. Avtorica dokazuje, da se sodobni programi za vključevanje kljub humanističnemu pridihu in zavezanosti k varovanju manjšinskih pravic skladajo s prejšnjim strukturnim nasiljem. Pri tem v večini primerov dobrohotno »vključevanje« v praksi pomeni socialno, kognitivno, jezikovno asimilacijo, za namene multikulturalizma pa so Romom prepuščene nekatere eksotizirane poteze kulture. Takšna interpretacija Rome prikazuje kot ljudstvo, katerega edini problem je, da niso dovolj napredni – vsega preganjanja in poskusov »vključevanja« so deležni le zato, ker je njihova točka razvoja nezdružljiva z evropsko civilizacijo. Nereflektirano »vključevanje« Romov, predvsem s pedagoškim in socialnoskrbstvenim aparatom, poraja nove etape izključevanja, diskriminacije in rasistične obravnave, ker ohranja simbolno mejo med Nami in Njimi čvrsto. Če prevzgoja ni učinkovita, je krivda za neuspeh projektov vključevanja pripisana Romom. Čeprav je vključevanje Romov uradno postalo imperativ, avtorica opozori na spornost nadnacionalnih in nacionalnih strategij in smernic o vključevanju, ki je v resnici samo nova preobleka izključevanja.

Živa Humer

V kontekstu vključenega očetovstva so predstavljene starševske zgodbe in izkušnje gejevskih očetov pri skrbi za otroke. Na podlagi analize štirih intervjujev z gejevskimi očeti so prikazane njihove izkušnje pri uresničevanju očetovstva in očetovanja, pri skrbi, negi in vzgoji otrok ter uresničevanju starševskih pravic, ki pokažejo neenakosti in diskriminacije, ki jih ti očetje doživljajo. Naracije gejevskih očetov o skrbstvenih praksah za otroke kažejo na starševstvo in skrb za otroke kot ključno identitetno točko v njihovem življenju. Gejevski očetje s primarno starševsko vlogo in vključenostjo v otrokovo življenje ter skrbstvenimi praksami za otroke razširjajo vključeno očetovstvo in sooblikujejo model skrbnih moškosti, opredeljenih z intimnostjo, skrbjo za drugega, odnosi in vzajemnostjo.

Eva Jambrek

Prispevek prek interdisciplinarnega povezovanja teoretskih konceptov mediacije, socialnega dela in družinskega prava prikaže vlogo otroka v mediaciji ob razvezi staršev. Mediacijski postopek mora kljub svoji neformalni naravi zagotoviti primerljivo raven varstva pravice otrok do participacije, kot ga lahko otroci pričakujejo od formalnih družinskopravnih postopkov. Pomemben korak k utrditvi položaja otrok v mediaciji je bil v slovenskem prostoru dosežen leta 2017 s sprejetjem Družinskega zakonika, ki mediatorju omogoča vključitev otroka v mediacijo. Ciljev participacije otrok v mediaciji je več: zagotavlja spoštovanje otrokove procesne pravice do izjave, omogoča raziskovanje otrokovega doživljanja razveze in spodbuja zaupno osebo, da krepi moč otroka. V prispevku sta ob upoštevanju slovenske normativne ureditve participativnih pravic otrok in mediacije predstavljena celovit koncept vključevanja otrok v mediacijo in njegova implementacija.

Gaja Černe, Liljana Rihter

Ljudje, ki zaradi stisk ob motnjah hranjenja potrebujejo pomoč in podporo, se pogosto prej kot k socialnim delavkam obračajo k virtualnim skupnostim, saj so hitreje dostopne. V socialnem delu so t. i. pro-ana spletne strani slabo znane. V članku so prikazane do zdaj znane ugotovitve o koristnih in škodljivih vplivih pro-ana strani in o pomenu, ki ga lahko imajo za socialno delo. Predstavljena je kvalitativna raziskava na neslučajnostnem priložnostnem vzorcu 20 ljudi, ki obiskujejo pro-ana spletne strani. Poglavitna vloga pro-ana spletnih strani je, da uporabnicam ponujajo možnost anonimnega pridobivanja informacij, vodenja in čustvene podpore. Na eni strani jim pomenijo občutek vključenosti v skupnost, a imajo lahko tudi negativne učinke, saj nekatere pro-ana spletne strani spodbujajo k motnjam hranjenja. Zato je pomembno, da kot socialne delavke razumemo, kaj uporabnice na spletnih straneh pritegne in katere svoje potrebe tam lažje in hitreje zadovoljijo, da bomo ob srečanju z njimi znali ponuditi ustrezno podporo in pomoč.

Kristina Urh

Predstavljena je raziskava s socialnimi delavkami z izkušnjami pri postopkih posvojitev in postopkih meddržavnih posvojitev v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški. Namen raziskave je bil prikazati razlike in podobnosti med postopkoma v obeh državah, raziskati reproduktivne pravice žensk, prikazati najnovejše statistične podatke, pregledati perspektivo otrok in potencialnih posvojiteljev na sam postopek, se seznaniti s posebnostmi na tem področju in predvsem ponuditi predloge, kako učinkovitejše delovati na področju posvojitev.

Bojan Dekleva

Anamarija Kejžar

Juš Škraban