Nešo Stojanović, Mojca Pettauer

Da bi bolje razumeli suicidalno vedenje in ga lažje prepoznavali pri ljudeh, moramo poznati smernice, ki kažejo na samomorilne misli, poskus samomora ali samo dejanje. Strokovni delavci se pri svojem delu pogosto srečujejo s tovrstno problematiko, vendar pa se vedno znova vprašajo, ali so dovolj usposobljeni, da lahko z različnimi profesionalnimi ravnanji ponudijo kvalitetno pomoč. Razmišljanje o samomoru v adolescenci ima še večje razsežnosti, saj je povezano z obdobjem, v katerem je mladostnikova občutljivost in ranljivost največja. Ko se srečamo s suicidalno stranko, je pomembno vedeti, da ta želi tudi živeti in ne samo umreti, saj gre za razpoloženjsko konfliktno stanje, ko želi človek istočasno živeti in umreti. Zato je informiranost in ozaveščenost o tem pojavu še toliko pomembnejša, saj lahko prav ustrezno prepoznavanje in učinkovito postopanje bistveno zmanjšajo suicidalno tveganje.

Tomo Dadič

Prispevek opisuje športne dejavnosti, ki se izvajajo v Obalnem varstveno delovnem centru in njihov pomen na življenje uporabnikov. Poudarek v prispevku je na obravnavanju problematike v lokalnem obalnem okolju in vplivu športa na izboljšanje kvalitete življenja uporabnikov. V prispevku je zajeta desetletna izkušnja delovanja na področju športa v Obalnem varstveno delovnem centru. Delovanje je razdeljeno na tri področja: sodelovanje v gibanju Specialne Olimpiade, vključevanje uporabnikov v Skupine mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose in trening juda za osebe s posebnimi potrebami, ki na Obali poteka že sedmo sezono. Rezultati avtorjeve raziskave kažejo, da je šport dejavnost, ki prispeva k bogatitvi življenja uporabnikov. Socialno delo kot stroka pa ima v rokah orodje, ki je uporabljeno manj, kot bi lahko bilo. Po drugi strani pa imajo socialnodelavski pojmi svoje legitimno mesto tudi v obravnavanju športne problematike.

Urban Kordeš, Helena Jeriček

Na začetku prispevka je predstavljen prevladujoč triadni model znanstvenega dojemanja: vzrok—(prenosna funkcija)—posledica, ki pa se je z raziskovanjem kognitivnih in spoznavnih procesov izkazal za nezadostnega. Avtorja ob primeru komunikacije razmišljata o razlikah v raziskovanju trivialnih in netrivialnih sistemov. Sprašujeta se, kako lahko komunikacijo obravnavamo kot stalen proces nenehnega porajanja udeleženčevega sveta. Ob tem predlagata pogled na komunikacijo z vidika nevrofiziološke teorije in Batesonove definicije informacije kot razlike, ki povzroča razliko. Obdelata tudi dva po njunem mnenju prevladujoča načina komuniciranja (ki pelje v ožanje oziroma utrjevanje sveta ali v širjenje sveta) in njune značilnosti. Ob tem predlagata nekatere smernice, ki vodijo h komunikaciji kot sprožilcu sprememb fiksiranih vzorcev komunikacije in s tem kognicije, oziroma, k širjenju sveta. Avtorja predstavita obe fazi in glavne premike spiralnega približevanja, ki odpira pot komuniciranju, pri katerem je poudarek na spreminjanju in raziskovanje sebe in ne drugega.

Rezka Osredkar

Vito Flaker

Ob predpostavki, da običajna matrica spoznavanja ljudi v strokah, ki se ukvarjajo s človeško stisko, vodi v zaznavanje uporabnikov različnih služb kot nemočnih, stigmatiziranih, nemoralnih, smo zastavili etnometodološki eksperiment. Ta je najprej izvabil vprašanja, ki jih sprašujemo v socialnem delu. Ta vprašanja vzpostavljajo okvir, ki sicer temelji na prijaznosti, a je institucionalen, predvsem pa se poleg spoznavanja usmerja v probleme in jih individualizira. Ko so ljudje ista vprašanja postavili svojim vrstnikom in v vsakdanjih okoljih (na ulici, v lokalih, postajah ipd.), so postala ta vprašanja neustrezna in nevljudna. Ko smo opazovali različne procese, kako ohraniti vsakdanji kontekst pogovora ali kako so ljudje pristajali na vlogo stranke, smo lahko analizirali in primerjali razlike med dvema okviroma. Strokovni okvir pogovorov producira probleme, se osredotoča na pomanjkljivost sogovornikov in od njih pričakuje žalostne zgodbe. Delitev vlog je apriori asimetrična, stranka je podrejena in odvisna, strokovnjak se trudi od nje razlikovati in se ograditi. Odnos temelji na uslužnostnem, popravljalskem modelu, dogaja se v institucionalnih prostorih. Pogovor poteka kot pripovedovanje zgodb, predmet je vnaprej določen, pogovor pa redukcionističen, saj se vedno znova vrača k določeni temi. Odgovornost se individualizira, ton pogovora je uraden, v intimnost se vstopa vsiljivo, z garancijo poklicne molčečnosti. V okvirih vsakdanjih pogovorov poskušamo graditi osebne in socialne zemljevide, osredotočeni smo na vrline, poslušamo vesele, uspešne in zabavne zgodbe, delitve vlog je v načelu simetrična in počiva na predpostavki enakopravnosti in vzajemnosti, ki jih vežejo čustva zaupanja in zarote. Osnova je krošnjarski ali rapsodski model, dogaja se v javnih ali domači površinah, pogovor pa poteka kot razdrobljena mreža izmenjav, je odprt in se lahko avtopoetično širi, je asociativen, pomembni so prehodni predmeti in poteka kot sprehajanje s teme na temo. Odgovornost je kolektivna, ton neuraden, intimnost vpeljana z zapeljevanjem, varujejo jo zaupanje in zarota. Za spoznavanje ljudi je okvir vsakdanjega pogovora gotovo superioren in bi ga bilo priporočljivo uporabljati tudi v strokovnih intervencijah. Zato sklenemo z možno sintezo tega okvira z ustreznimi strokovnimi spretnostmi in etičnimi pravili.

Vera Grebenc

Avtorica v prispevku predstavi značilnosti pogovorov, v katerih kot pripovedovalci nastopajo uživalci drog. Zanima jo vsebina teh pogovorov in jezik, ki se uporablja v njih, pri čemer upošteva širši družbeni kontekst, ki vpliva na oblikovanje socialnih reprezentacij o drogah, ki krožijo kot modeli pojasnjevanja vsakdanjega življenja uživalcev drog. Pripovedi uživalcev drog analizira tudi z vidika posebnega znanja, ki se kot ekspertno znanje akumulira v subkulturah uživalcev in med njimi kroži skoz pripovedovanje zgodb, ob tem pa zaradi prohibicije drog pridobi status prepovedanega znanja.

Mojca Urek

Članek opisuje značilnosti in pomen pripovedovanja zgodb ter nakaže nekatera teoretska izhodišča in možne smeri preučevanja pripovedovanja zgodb v socialnem delu. Pripovedi vključujejo konstrukcijo in izražanje pomena, kar je bistvena človekova dejavnost. So pomembne strukture produkcije pomena, zato kaže v praksi pripovedi ohranjati ter spoštovati načine konstrukcije pomena respondentov. Za zgodbe v socialnem delu, kot tudi za zgodbe nasploh, so pomembne vsaj tri značilnosti pripovedovanja: družbena konstrukcija zgodb, interpretativnost procesov in razmerja moči, v katera so ujete zgodbe. V članku so vse tri značilnosti tematizirane s pomočjo širokega spektra teorij in konceptov (literarne teorije, socioloških teorij, socialnopsiholoških itn.), ki so relevantne za področje naracij in z različnimi aplikacijami tudi za teorijo in prakso socialnega dela.

Vera Grebenc

Individualizacija življenjskih situacij pomeni, da so biografije postale "samorefleksivne", družbeno predpisana biografija je preoblikovana v biografijo, ki je samoustvarjena in se nadaljuje v smeri samoustvarjanja. Toda mnoštvo različnih zgodb, ki naj bi jih imela na voljo posameznik in posameznica kot variante različnih avtobiografij, se izkaže kot navidezno. Ko dogodke uvrstimo kot zgodbe v naše biografske spise, se izkaže, da so ponavadi scenariji potekov še kako dodelani, pa tudi predpisani. Opirajo se na koncepte "visoke realnosti", ki jo podpirajo predpisane biografije, v katerih so karierne točke določene glede na standardizirana življenjska obdobja in na njih vezana institucionalna pričakovanja.

Blaž Mesec, Sanja Kaube

Predstavljena kvalitativna analiza sedmih intervjujev bolnikov s kolostomo temelji na pojmih teorije o urejanju kronične bolezni po Corbinovi in Straussu in odkriva naslednje značilnosti njihovega doživljanja. Prva je biografska perspektiva, saj pomenita tako bolezen (rak črevesa) kot tudi operacija z dogajanjem pred njo in po njej in z njeno posledico, stomo, kritičen poseg v življenje. Dogajanje v bolnišnici marsikdo doživi travmatično zaradi nasprotja med tehnizirano vsakdanjostjo bolnišničnega obrata in bivanjsko izpostavljenostjo pacienta. Opazna je razlika med usodnostnim in pragmatičnim doživljanjem travme, med neprebolenim objokovanjem osebne usode in praktičnim urejanjem življenja s stomo. Prav potreba po negi stome in uvedbi posebnega življenjskega režima prispevata k pragmatičnemu odnosu in sprijaznjenju. Opazimo tudi velike razlike med pacienti v stopnji njihovega sprejemanja življenja s stomo. Kot zelo pomembno pri adaptaciji na novo življenjsko okoliščino poudarjajo pacienti podporo svojcev in društva za samopomoč. Pojmi teorije Corbinove in Straussa se zde primerni za opis doživljanja pacientov v tem primeru.

Mateja Sedmak

V zgodovini raziskovalnega soočanja z etnično mešanimi zakonskimi zvezami prevladujejo študije makro nivoja, t. j., raziskovanje (med)skupinskih in medetničnih odnosov (proučevanje medskupinske socialne bližine/distance, odnosov med dominantnimi in subordiniranimi etnijami, priseljeniškimi in avtohtonimi skupinami itn.), pri čemer prevladujejo kvantitativne tehnike raziskovanja s posebnim poudarkom na statističnih in demografskih prezentacijah incidence "mešanih zakonov". V socioloških študijah, posvečenih obravnavi etničnih vprašanj, pa evidentno primanjkuje kvalitativnega raziskovanja fenomena interetničnih zvez s posebnim poudarkom na (inter)personalnem nivoju, torej mikro raven raziskovalnega zanimanja. Namen pričujočega prispevka je predstaviti metodološko-epistemološke prednosti avto/biografskega pristopa pri proučevanju intimnih, interpersonalnih odnosov in subtilne družinske mikroklime. Zaradi temeljnih značilnosti (fleksibilnost, subjektivnost, procesnost, kontekstualnost itn.), ki odlikujejo ta kvalitativni metodološki pristop, se je kolekcija avto/biografskih pripovedi izkazala kot posebno učinkovit spoznavni pripomoček pri proučevanju fenomena etnično mešanih zakonskih zvez kot specifične oblike medkulturnega soočanja na interpersonalni (mikro)ravni partnerskega in družinskega življenja.

Christopher Hall

Avtor prikaže strukturalistično, postmodernistično in socialnointerakcijsko teorijo pripovedništva. Osredotoči se na prijeme, ki upoštevajo način pripovedovanja zgodb v vsakdanjih socialnih interakcijah in z različnimi besedili iz socialnega dela prikaže ključne koncepte narativne analize. S predpostavko, da je pripovedništvo neizbežno prisotno v vsakdanjih interakcijah med socialnimi delavci, uporabniki in drugimi strokovnjaki, predstavi analizo naracij kot močno in občutljivo analitično sredstvo. S študijem podrobnosti govora in pisanja v socialnem delu pogledamo, kako se metode pripovedovanja zgodb razvijejo strateško in retorično in kako to vpliva na delo. Avtor razvije diskusijo o tem, kako pripovedni pristopi oblikujejo prakso socialnega dela.

Milko Poštrak

Antropologi so se doslej največ ukvarjali z raznolikostjo človeških kulturnih praks, zato avtor navaja kratek povzetek zgodovine antropologije, od "popotnih zgodb" devetnajstega stoletja prek "znanstvene zastavitve" v prvi polovici dvajsetega stoletja do "kritičnega prevrednotenja" v antropologiji od sedemdesetih let naprej. Avtorja je zanimalo tudi, ali so se antropologi v času prevrednotenja antropologije v zadnjih desetletjih kakor koli navezovali na Husserlovo fenomenologijo. Avtor meni, da neposrednih navezav ne najdemo, posredno pa jih lahko odkrivamo v pristopih, kakršnega predstavlja Clifford Geertz s svojo zahtevo po "pogledu iz domačinskega zornega kota". Tu lahko iščemo nadaljnje povezave s hermenevtiko, lingvistiko in komunikacijskimi teorijami.

Tanja Lamovec

Mojca Urek

Andreja Kavar Vidmar

Prispevek podaja oris razvoja in pravne ureditve Evropske zveze (EU) od Rimske pogodbe do vrha v Nici. Prikazani so najvažnejši pravni viri, ki se nanašajo na socialno varnost v EU, ter njihov vpliv na sisteme socialne varnosti v državah kandidatkah, posebej v Sloveniji. V EU ne obstaja pravno zavezujoč nadnacionalni sistem socialne varnosti. Harmonizacija socialne varnosti je predvsem posledica ekonomskih ciljev EU.

Srečo Dragoš

Ker je krščanstvo med vsemi religijami najbolj prozelitsko naravnano, med njegovimi variantami pa je taka zlasti katoliška vera, se pojavlja vprašanje o odnosu med katoliško dejavnostjo in drugimi vrstami (načini, področji) delovanja, ki ne temeljijo na veri. Kako Rimskokatoliška cerkev pri nas razume ta problem in kako nanj odgovarja? V raziskavi, predstavljeni v tem prispevku, je analizirana navzočnost Rimskokatoliške cerkve v največjih medijih množičnega obveščanja na Slovenskem v času predvolilnega boja za parlamentarne volitve ob koncu prejšnjega leta. Pokazalo se je, da so izrazito v ospredju (tako po zaslugi cerkvenih akterjev kot nekaterih političnih strank) naslednje teme: odnos med vero in politiko, vprašanje verske oskrbe v vojski, vprašanje verskih vsebin v javnem šolstvu in odnos RKC do tiskanih in elektronskih medijev. V sklepu tega prispevka so povzeta opozorila v zvezi s cerkveno strategijo, v zvezi z ravnanjem političnih strank in v zvezi s politično kulturo na Slovenskem, kjer je v zadnjem desetletju prišlo do pomembnih premikov z mogočimi negativnimi posledicami za krščanstvo in za celotno družbo.

Tanja Lamovec

Avtorica predstavi različne oblike zagovorništva, kakor so se razvijale pri nas (vrstniško in kolektivno zagovorništvo in samozagovorništvo), in svoje aktivnosti na tem področju, zlasti v okviru organizacije uporabnikov psihiatrije Paradoks. Opiše tudi najpogostejše probleme uporabnikov in oblike njihovega reševanja v okviru zagovorništva, hkrati pa opozarja na še nerešena vprašanja v razmerju uporabniki-država, kamor sodi poleg finančnih vprašanj tudi in še zlasti vprašanje (ne)ustrezne zakonodaje.

Jasna Cajnko

Avtorica podaja svoj pogled na potrebna znanja in potrebno profesionalno usmerjenost zaposlenih na centrih za socialno delo. Razmišlja o tem, ali socialni delavci izgubljajo svojo identiteto, če nadaljujejo svoje izobraževanje na področju drugih, čeprav podobnih in sorodnih strok, in kaj pomeni to dejstvo za razvoj socialnega dela.

Tanja Cink

Stres na delovnem mestu je dejavnik, ki lahko kaže tudi na kvaliteto delovnega življenja in življenja nasploh. Če ta zaposlenim ni zagotovljena, obstaja velika nevarnost nezmožnosti prilagajanja zaposlenih na zahteve in negativnega razpoloženja do organizacije. Tako ne moremo več govoriti o povezovalnem ali identifikacijskem faktorju zaposlenih z organizacijo (organizacijski kulturi) in ogrožen je nadaljnji razvoj in obstoj organizacije. Iz tega izhaja, da je naloga sleherne organizacije razvijati orodja, ki bodo rabila ohranjanju take higiene dela, ki zaposlenih ne bo ogrožala, temveč bo vir zadovoljstva. Namreč, zadovoljevanje potreb zaposlenih je ključ uspeha vsake organizacije in zelo pomembna opredelitev širšega sistema organizacijske kulture.

Natalija Jeseničnik, Urša Slatenšek

V prejšnji številki Socialnega dela (letnik 39, številka 6) je pri raziskovalnem poročilu Darje Zaviršek in Jelke Škerjanc z naslovom »Analiza položaja izključenih družbenih skupin v Sloveniji in predlogi za zmanjšanje njihove izključenosti v sistemu socialnega varstva« izostalo tole pojasnilo: Naloga je bila opravljena v okviru programa Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo za leto 1998. Objavo je dovolilo Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve kot končni uporabnik rezultatov.