Nina Mešl, Tadeja Kodele

Nina Mešl, Valerija Ilešič Toš

Družbene okoliščine revščine in socialne izključenosti vzdržujejo nakopičenost problemov in določajo življenjski svet družin s številnimi izzivi. Pogosto je s tem povezan tudi transgeneracijski prenos dominantne družinske zgodbe o neuspehu. Na Fakulteti za socialno delo smo razvili doktrino socialnega dela z družino in razvijamo specifična znanja za delo z družinami s številnimi izzivi. Model sodelovalnih procesov socialnega dela z družino v skupnosti se je v dveh mednarodnih akcijskih projektih, izvedenih na Fakulteti za socialno delo, pokazal kot uspešen model za ustvarjanje novih možnosti z družinskimi člani. To potrjuje tudi študija primera, prikazana v članku. Da bi model lahko udejanjali v vsakodnevni praksi centrov za socialno delo, so potrebni: razumevanje življenjskega sveta družin, znanje o sodobnih konceptih socialnega dela, odločitev, da bomo to znanje dosledno uporabljali v praksi, pa tudi ustrezen institucionalni okvir, ki socialne delavke pri socialnem delu z družinami podpira.

Tadeja Kodele

Socialno delo z družinami s številnimi izzivi je kompleksno področje socialnega dela. Socialne delavke in delavci potrebujejo znanje za kompetentno sodelovanje z družinami in njihovimi člani ter intenzivno podporo, da lahko vzdržijo negotovost soustvarjanja. V članku so predstavljeni ključni izzivi, s katerimi se socialne delavke in delavci srečujejo, ko sodelujejo z družinami s številnimi izzivi, ter temeljna izhodišča in način dela v okviru projekta Erasmus+ LIFE. Podpora socialnim delavkam, zasnovana v okviru projekta, jim je omogočila, da so ob intenzivni podpori mentoric dobile podporo in usmeritve za nadaljnje delo. To jim je omogočilo utrditi uporabo sodobnih konceptov socialnega dela z družinami. Spoznale so, da je podpora nujna, saj je to eden najučinkovitejših načinov permanentnega izobraževanja, ki socialnim delavkam in delavcem omogoča, da gradijo lastno razvijajočo se teorijo o praksi v dejanskih praktičnih okoliščinah.

Aleš Žnidar, Tamara Rape Žiberna, Liljana Rihter

Reorganizacija centrov za socialno delo, ki jo je leta 2018 izvedlo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je bila od načrtovanja predmet številnih kritik. Po mnenju strokovnih delavcev in delavk bi morala zagotoviti možnosti za sodobno strokovno socialno delo, vendar pa tega po rezultatih kvalitativne raziskave, izvedene na podlagi delno strukturiranih intervjujev na neslučajnostnem priložnostnem vzorcu osmih v. d. direktorjev in direktoric in osmih socialnih delavk in socialnih delavcev centrov za socialno delo, v pol leta po začetku reorganizacije še ni opaziti. Vidijo sicer nekatere prednosti, npr. v (še neizvedenem) prenosu uveljavljanja pravic iz javnih sredstev na posebno enoto, v več sodelovanja med strokovnimi delavci in delavkami različnih enot centrov za socialno delo in v poenotenju pogodb o zaposlitvi. Je pa reorganizacija prinesla veliko več izzivov, npr.: delo na ministrstvu, vodenje centrov za socialno delo, kadrovska struktura in strokovno socialno delo. Skrb zbujajoče stanje je bolj ovira kot spodbuda za uporabo sodobnih konceptov socialnega dela. V članku so navedeni predlogi sprememb, ki bi med drugim upoštevali sodobne koncepte socialnega dela.

Gabi Čačinovič Vogrinčič

Socialno delo v osnovni šoli prispeva pomoč in podporo družinam s številnimi izzivi, ki ne znajo ali ne zmorejo pomagati svojim otrokom, da bi bili uspešni, in ne morejo preprečiti, da neuspeh in revščina ne bi otrok pehala v socialno izključenost. Avtorica ugotavlja, da obstoječe oblike pomoči na šolah za te učence niso dovolj učinkovite. Učinkovita pomoč mora temeljiti na spremembi paradigme, ki jo v procese pomoči učencem prinaša socialno delo. Delovni odnos soustvarjanja, delo iz perspektive moči in etika udeleženosti, spoštovanje otroštva in izvirni delovni projekti pomoči, ki temelji na tem, vnašajo v proces pomoči novo paradigmo: učenje se soustvarja, v šoli napredujejo vsi učenci po svoji enkratni poti učenja in pridobivanja znanja. Učenci in njihove družine potrebujejo pomoč v šoli, šola mora prevzeti naloge učenja in pomoči. Ključni prispevek socialnega dela v šoli je v povezovanju vseh, ki lahko pripomorejo k učinkoviti pomoči tako, da se sliši učenčev glas. Socialno delo z družino je spregledana možnost za učinkovite vire pomoči učencem in družinam.

Petra Videmšek

Socialno delo kot dejavna znanost, ki se stalno spreminja in odziva na spreminjajoče se potrebe ljudi, od socialnih delavk zahteva nenehno učenje in prizadevanje za osebni in strokovni razvoj. Supervizija je priložnost za to učenje, učenje na podlagi izkušenj. Supervizija je potrebna, če želimo kakovostno opravljati svoje delo, a ni nujno, da je vsaka supervizija dobra sama po sebi in da vodi v želene izide. Pomembno vlogo v okviru supervizije ima refleksija. Refleksija je ključna kompetenca, ki jo strokovna delavka potrebuje za to, da ve, kaj dela in kako to počne. Refleksija samo po sebi še ne pomeni sprememb in ne zagotavlja, da postanemo dobri praktiki. Za dosego tega potrebujemo refleksivno prakso. V članku so predstavljeni elementi supervizije, ki so povezani s postmodernimi koncepti socialnega dela. Predstavljen je model supervizije, ki temelji na ideji, da se bolje učimo na podlagi pozitivnih izkušenj kot na podlagi napak.

Tjaša Komac, Sanja Sitar Surić, Meta Smole

Vzpostavljanje delovnega odnosa z uporabniki je v socialnem delu izjemno pomembna naloga. Delovni odnos namreč uporabnike in socialne delavke definira kot sodelavce v skupnem projektu, v katerem si prizadevamo soustvariti deleže v rešitvi. Delovni odnos omogoči, da je soustvarjanje rešitev za kompleksne probleme zastavljeno kot izviren delovni projekt pomoči. V okviru projekta LIFE so avtorice, vse socialne delavke, v praksi dosledno uporabljale koncept delovnega odnosa soustvarjanja. Ker se je uporaba tega koncepta pokazala kot izjemno učinkovita, v prispevku na razumljiv in praktičen način predstavljajo njegovo uporabo v praksi in njegov enkraten pomen za prakso socialnega dela. V prispevku predstavljajo tiste vidike pomoči in podpore družinam, ki so se v času sodelovanja v projektu LIFE pokazali kot uporabni oziroma za katere menijo, da so odločilno pripomogli k učinkovitosti pomoči družinam s številnimi izzivi. V procesu pomoči in podpore so se kot taki pokazali: vzpostavljanje delovnega odnosa, instrumentalna definicija problema in kot najpomembnejša elementa ravnanje iz perspektive moči in etika udeleženosti.

Bo Davidsson

V članku je predstavljena evalvacija razvojnega projekta »Družinski pilot« (angl. The Family Pilot). Projekt je bil organiziran kot socialno investicijski sklad v Občini Linköping na Švedskem z namenom, da bi lahko socialne službe razvile boljšo in zgodnejšo podporo za otroke, mlade in njihove starše ter da bi se s tem preprečile namestitve otrok in mladih zunaj družine. Izvajati se je začel avgusta 2014 in je trajal do julija 2017. V njem je sodelovalo 18 družin. Evalvacija projekta je potekala na treh ravneh: družinski, procesno-metodološki in strukturni, in je temeljila na teoriji in raziskavah o socialnem delu in družinah s številnimi izzivi, vodenju primera in na teoriji o kompleksnosti. Pri evalvaciji je bila osrednja pozornost namenjena temu, kako lahko sodelovanje v projektu izboljša življenjske razmere družin. Podatki so bili pridobljeni s kvalitativno analizo intervjujev, terenskih zapiskov in dnevnikov ter s kvantitativno analizo anket, evidenc in stroškov. Projektu je večinoma uspelo razviti način dela, ustrezen za družinske pilote. Ta temelji na holistični perspektivi in sposobnosti za koordinacijo vseh ponudnikov, ki lahko podprejo družino. Izsledki raziskave so pokazali, da se je sodelovanje družin s socialnimi službami spremenilo in postalo učinkovitejše. Stroški za socialne storitve so se zmanjšali, prav tako ni več potreb po namestitvah otrok zunaj družin. Zmanjšala se je tudi brezposelnost staršev, saj so se začeli ukvarjati z vsakodnevnimi dejavnostmi oz. so se vključili v delovno usposabljanje, študij ali se zaposlili. Izboljšala se je tudi šolska situacija otrok, družine pa so začele prejemati boljšo in njihovim potrebam bolj prilagojeno zdravstveno oskrbo.

Peter Stefanoski

Marina Mrak

Lea Šugman Bohinc

Romana Zidar

Vera Grebenc

Tamara Rape Žiberna, Janko Cafuta, Aleš Žnidar, Vito Flaker

Analiza temelji na Skupščini (in z njo povezanimi dogodki) o reorganizaciji centrov za socialno delo, ki je potekala 28. februarja 2019 in je združila učitelje, študente in praktike socialnega dela ter se je oblikovala kot odgovor na zaznane potrebe, ki so posledica reorganizacije. Tematsko zaokroženo je obravnavala problem, ki je sicer videti organizacijske narave, a lahko usodno vpliva na celotno strokovno področje socialnega varstva in dela pa tudi na znanost socialnega dela in organizacije. Preliminarna analiza dosedanjih učinkov reorganizacije kaže na centralizacijo in birokratizacijo dela, na neuspešno racionalizacijo delovanja centrov za socialno delo, ogrožanje avtonomije stroke, kadrovsko podhranjenost in izgorevanje zaposlenih. Skupščina je poleg predlogov (civilni monitoring, zahteva po decentralizaciji in razbremenitvi upravnega dela) ustvarila tudi nekaj praktičnih oziroma akcijskih rezultatov, da bi opozorila na pomanjkljivost dosedanjih ukrepov in pozvala h konstruktivnemu dialogu za izboljšanje razmer za kakovostno socialno delo v centrih za socialno delo.

Srečo Dragoš

Slovensko javno mnenje je zelo kritično do rimskokatoliške cerkve v Sloveniji in to vseskozi, že od nastanka države pred četrt stoletja. Razlogov za takšno stanje je več, a zgodovinski nikakor ni odločilen. V Sloveniji je prav RKC tista, ki bi se morala evangelizirati, ne pa družba kot tudi ne verniki, število teh se je v zadnjem času celo nekoliko povečalo. Prav nič ne kaže, da bi slovenski kleriki razumeli, kaj se dogaja. Kajti prav slovenska družba – tudi katoliška večina državljanov – je zelo prosocialistično in protikapitalistično usmerjena ter izrazito preferira večjo egalitarnost; po teh značilnostih je Slovenija visoko nad evropskim povprečjem in prva med nekdanjimi socialističnimi državami. Pri tem je treba poudariti, da kategorija vernih izraža še večjo privrženost socialističnim vrednotam in večji odpor do neoliberalizma, kot pa je to značilno za kategorijo nevernih (tudi deklariranih ateistov). Omenjeni trendi v javnem mnenju so še bolj izraziti pri študentski populaciji Fakultete za socialno delo. Ta je še bolj sekularizirana od slovenske javnosti (po merilih odmika od institucionalizirane religijske prakse in dogmatike), hkrati pa izraža večjo vernost pri odnosu do posmrtnega življenja in čudežev. To ni protislovje, pač pa ena od značilnosti sekularizacijskih procesov.

Jasmina Jerant

Mladostniki in mladostnice v starosti 15–17 let so najbolj izpostavljeni tveganju za revščino in socialno izključenost med vsemi evropskimi otroki. Pomanjkanje finančnih sredstev povečuje njihovo socialno izključenost, ta pa negativno vpliva na njihov socialni kapital in jih ujame v začaran krog revščine. Javna politika denarne socialne pomoči najstnicam in najstnikom, živečim v revščini, v obliki žepnine pomeni orodje socialne pravičnosti. Deset poglobljenih intervjujev s slovenskimi najstnicami in najstniki, ki prejemajo denarno socialno pomoč prek dobrodelnega projekta Botrstvo, razkrije, da takšen denarni transfer v imenu socialne pra-vičnosti pomaga pri spoprijemanju s socialno izključenostjo že pri tako majhnih stvareh, kot je kava z vrstniki, saj vpliva na dobro počutje, samozavest in večanje socialnega kapitala s tem pa na manjšanje revščine na dolgi rok. Glede na to, da gre za 30 evrov na mesec, bi bilo vredno razmisliti o višji denarni pomoči, ki bi še bolj razširila možnosti otrok, živečih v rev-ščini. Pomembno odkritje je tudi, da se prejemnice in prejemniki transferja, čeprav so ga veseli, sramujejo, zato so rezultati raziskave argument v prid univerzalnemu temeljnemu dohodku.

Tadeja Knez

Predstavljen je pomen razumevanja postmoderne filozofije pri reševanju problemov, ki so posledica sprememb vsakdanjega življenja, individualizacije življenjskih potekov, razpada primarnega (družinskega) življenjskega sveta in pomanjkanja materialnih in osebnih virov podpore in pomoči, ki so bili v predmoderni družbi domena družine in lokalne skupnosti. Prispevek se osredotoča na pomembnost postmoderne filozofije, ki jo razumemo kot demokratizacijo osebnih izbir ljudi in njihovih življenjskih potekov. Postmoderni nazori sovpadajo z inkluzivno družbeno kulturo in socialno kohezijo, ki sta pomembni delovni področji socialnega dela. Paradigmatski premik v postmoderno socialno delo se kaže v opustitvi ali dopolnitvi tradicionalnih konceptov, ki so temeljili na paternalizmu, družbene dejavnike izključenosti pa so preobrazili v individualne deficite in šibkosti človeka. Gre za študijo modernističnega diskurza s poudarkom na znanstveni kritiki univerzalistične in absolutistične – tradicionalne in modernistične – miselnosti. V prispevku je kritično obravnavan očitek postmoderni znanosti, da radikalizacija pluralizacije resničnosti, resnice in morale povzroča neobvladljiv družbeni kaos.

Janja Lamberger

Ločitev staršev je v zadnjih desetletjih zelo pogost pojav in se uvršča med bolj stresne življenjske preizkušnje posameznika. Raziskave kažejo, da neugodne izkušnje iz otroštva, kot so čustvena zloraba, nasilje v družini, spolna zloraba, čustvena in fizična zanemarjenost, vplivajo na zdravje in delovanje posameznika v odrasli dobi. V prvem delu prispevka so predstavljene ključne značilnosti procesa ločitve, ugotovitve tujih raziskav o čustvenih zlorabah otrok ob ločitvi staršev ter naloge centra za socialno delo ob ločitvi staršev in sumu čustvene zlorabe otroka ob ločitvi staršev. V drugem delu so predstavljeni izsledki poizvedovalne raziskave, katere namen je bil raziskati, kako centri za socialno delo zaznavajo in ravnajo v primerih čustvenih zlorab otrok ob ločitvi staršev skozi prizmo centrov za socialno delo. Rezultati raziskave so pokazali, da na centrih za socialno delo zaznavajo zelo podobne strategije čustvenih zlorab otrok ob ločitvi staršev, kot jih najdemo v tujih raziskavah. Prav tako so ugotovitve pokazale, da, odkar je v Sloveniji v veljavi Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2009), je čustvena zloraba otrok ob ločitvi staršev opredeljena kot psihično nasilje. Tako imajo centri za socialno delo jasno opredeljene naloge, ki jim dajejo jasne smernice za ravnanje v primeru o sumu kakršnegakoli nasilja v družini.

Petra Videmšek

Anže Jurček