Bogdan Lešnik

S to številko vpeljujemo prakso, ki bo napravila revijo dostopnejšo za tuje bralce in bralke: nekateri članki so objavljeni v angleščini, ki je, hočeš nočeš, postala lingua franca znanosti. Uredniški odbor revije meni, da se lahko tako bolje vključimo na mednarodno prizorišče in pridružimo mednarodnim razpravam. Sam še zmeraj mislim, da je razvoj strokovnega jezika najpomembnejša naloga naše (pravzaprav vsake znanstvene) revije. Ni pa edina. Naša naloga je tudi predstaviti dosežke domače misli v mednarodnem prostoru, še zlasti ker nekateri dosežki, ki bi se sicer zvečine utopili v mednarodni znanstveni publicistiki, niso zanemarljivi. Hkrati pa tako dobimo priložnost, da pritegnemo k sodelovanju več tujih avtorjev in z njimi vzpostavimo konstruktivno razpravo. Upam, da bodo domači bralci in bralke pozdravili to odločitev, saj tudi sami poznajo omejitve, ki jih postavlja zaprtost v nacionalni prostor.

Darja Zaviršek, Jelka Zorn

Darja Zaviršek

Ljudi z ovirami se po večini delov sveta še vedno obravnava kot izjemo od pravila in kot odklon od “normalnega”. Kljub vsemu pa nekaj globalnih dogodkov in sprememb nakazuje pozitivne spremembe v zvezi s tem, kako z ljudmi z ovirami ravnajo strokovnjaki, tudi socialne delavke in delavci in javnost. Ne glede na to pa razlike na področju kakovosti življenja hendikepiranih ljudi ostajajo ogromne.

Darja Zaviršek

Študij hendikepa se z nekajdesetletnim časovnim zamikom uveljavlja tudi v postsocialističnih državah in problematizira teoretske koncepte, kot so hendikep, utelešena razlika, etika hendikepa, ter poudarja, da je sodelovanje ljudi z ovirami pri raziskovanju in poučevanju ključno. Študij hendikepa preučuje, kako je konstruirana normalnost in kakšni so kulturno specifični odzivi na telesne posebnosti, ki določajo, kako dobro bodo ljudje z ovirami živeli v določeni družbi. Članek prinaša analizo teh konceptov in prakse v slovenski situaciji.

Péter Kemény, Zsuzsa Kondor, Katalin Tausz

Članek prikaže razvoj študija hendikepa na Madžarskem. To je tudi priporočilo Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Čeprav je bila Madžarska ena prvih držav, ki je omenjeno konvencijo leta 2007 ratificirala, jepristop, ki temelji na človekovih pravicah, tam še vedno le šibek. Vzroki za to so šibkost civilnodružbenih organizacij, pomanjkljiva politična demokracija in strankarska politika večne tranzicije madžarske države blaginje. Študije hendikepa, za katere je v mednarodnem prostoru značilno, da so jih razvijale osebe z ovirami, so na Madžarskem doživele obrnjen proces, ki so ga uvedli raziskovalci in strokovnjaki z vrha navzdol. To se kaže v nasprotujočih si težnjah in počasnosti procesa dezinstitucionalizacije, v katerem prevladujejo velike institucije in izključitev oseb z ovirami iz trga dela, namesto da bi bile implementirane v skupnosti utemeljene rešitve. Vladni pristopi in ukrepi zadevajo predvsem ekonomske cilje, na primer zmanjšanje finančnega primanjkljaja, celo na račun življenjskih razmer oseb z ovirami. Uradna retorika in rešitve se še niso oddaljile od medicinskega modela oviranosti.

Kristina Urbanc, Daniela Bratković, Natalija Lisak

Članek opisuje razvoj civilnodružbenih organizacij za osebe z ovirami v povojni skupnosti v procesu družbene rekonstrukcije. Republika Hrvaška je kot podpisnica konvencije Združenih narodov o pravicah oseb z ovirami prevzela nalogo izboljšanja okoliščin oseb z ovirami. Vendar pa je zdajšnja kriza, v kateri se je znašla tudi hrvaška družba, še zlasti prizadela ljudi z ovirami in njihove družine, njihov položaj v družbi in njihovo participacijo v vsakdanjem življenju. Poleg državnih virov, ki so vedno bolj skopi, nevladne organizacije postajajo stalna ključna podpora ljudem z ovirami pri njihovi participaciji v vsakdanjem življenju. Članek prikaže delo nevladnih organizacij na področju aktivizma ljudi z ovirami v kontekstu specifičnega razvoja civilne družbe na Hrvaškem.

Vjollca Krasniqi

Članek se osredotoča na socialne ukrepe, politiko in kulturne reprezentacije oviranosti v povojnem in neodvisnem (2008) Kosovu. Poroča o življenjskih razmerah ljudi z ovirami, ki so še naprej izključeni na več ravneh, zatirani, stigmatizirani in izpostavljeni nasilju. Pri razumevanju zastopništva raziskuje odnos med državo in gibanjem oviranih. Raziskuje tudi, kako oviranost funkcionira v kulturnih predstavah in sistemih reprezentacij. Predstavi tri okoliščine. Prvič, poskuša pokazati, da pravni instrumenti na področju oviranosti zagotavljajo de jure, ne pa tudi de facto enakopravnost. Obstoječi zakonski model oviranosti ni odpravil družbenih delitev in neenakopravnosti v širši družbeni strukturi Kosova. Drugič, pojasni, kako je participacija gibanja oviranih v političnih procesih na sploh in še zlasti v oblikovanju socialne politike načela hierarhijo »družbene geografije« in kako nasprotuje ideologijam »neprizadetega telesa«. Tretjič, oviranost – kot utelešeno stanje in oblika družbene identitete v kulturni imaginaciji – se predvsem nanaša na zavrženo telo. Kategorije, ki prevladujejo v diskurzivnih reprezentacijah, se nanašajo na fizično oviranost in tiste hendikepe, ki jih je povzročila vojna – druge oblike oviranosti pa so nevidne. Članek pokaže, kako telesne tehnike kot tudi socialni, ekonomski in kulturni diskurzi in formacije na Kosovu temeljijo na binarni matrici oviranega in neoviranega telesa in identitet.    

Špela Humljan Urh

Romi so v Sloveniji ena od večjih kulturnih manjšin. Pogosteje se spopadajo s slabim zdravstvenim stanjem, a to ni zgolj posledica staranja, pač pa tudi socialnega položaja in situacij kompleksnih neenakosti. Srečujejo se s: krajšo življenjsko dobo, boleznimi in okužbami, ki so posledica slabih stanovanjskih in ekonomskih razmer, pogostimi nosečnostmi in splavi, kroničnimi boleznimi dihal majhnih otrok. V uvodnem delu prispevka so na kratko predstavljena temeljna izhodišča kulturno kompetentnega socialnega dela. Sledi obsežnejši raziskovalni del, ki prav tako temelji na načelih občutljivega raziskovanja. V njem avtorica spoznava perspektivo Romov in njihovo interpretacijo oviranega telesa. V prispevku so obravnavane teme: poimenovanje oviranosti, hierarhija med ovirami, razumevanje izvora oviranosti, odnos do oviranega telesa iz perspektive oviranega posameznika (lastna percepcija), romske družine in širše romske skupnosti.

Andraž Kapus

Predstavljena raziskava obravnava reprezentacije ljudi z ovirami leta 2012 v treh slovenskih plačljivih dnevnikih z največjo naklado v Sloveniji. Vsebinska in diskurzivna analiza se osredotoča na jezik člankov, naslove, vizualno gradivo in vsebino. Rezultati kažejo, da so reprezentacije ljudi z ovirami stereotipne in stigmatizirajoče. Ovire ljudi so pogosto uporabljene za prikazovanje nesreče in slabih socialnih razmer. Dnevniki ovire ljudi uporabljajo za senzacionaliziranje vsebine člankov. Ljudje z ovirami so najpogosteje videni kot objekti in ne subjekti pomoči. Kritični članki obravnavajo različne teme hendikepa, a pri poročanju ostajajo znotraj obstoječega sistema pomoči in ne problematizirajo pomanjkanja individualizacije in možnosti.

Chu-Li Liu

Na Tajvanu, za katerega so značilne patriarhalne vrednote, na težave z duševnim zdravjem gledajo drugače kot na fizično bolezen. Pomembna kategorija je spol, saj determinira obravnavo. Članek prikaže ujetost tajvanskih žensk, ki doživljajo težave z duševnim zdravjem, v zatiralski sistem spolnih neenakosti in ekonomske neodvisnosti. Pokaže tudi vpliv priselitev in transnacionalnih porok na skrbstveno delo za ljudi z duševnimi težavami in ovirami. Avtorica analizira situacije iz antizatiralske perspektive in perspektive človekovih pravic: opiše pričakovane rezultate prihodnjih dejavnosti, s katerimi bi bilo mogoče povečati blaginjo tajvanskih žensk.

Subhangi Herath

Visokošolsko izobraževanje na Šrilanki večinoma obsega državni sektor visokošolskih institucij; v njih je bilo brezplačno izobraževanje uvedeno leta 1945. Kljub izobraževalnim možnostim, ki so jih študenti z ovirami dobili že leta 1912, na visokošolskih ustanovah študira le zelo malo študentov z ovirami, in sicer zaradi izjemno tekmovalnih izpitnih in selekcijskih procedur ob vstopu na univerzo. Na Šrilanki, v državi, kjer izobrazba velja za pogoj za družbeno napredovanje, je visokošolsko izobraževanje ključno pri oblikovanju ambicij in iz njih izhajajočih identitet med študenti/študentkami. Članek prikaže kontingenco konstrukcij identitete in njihovo realizacijo med študenti in študentkami z ovirami, ki se razlikuje od identitetnih konstrukcij nehendikepiranih vrstnikov, in sicer zaradi protislovnih družbenih sporočil, ki so jim izpostavljeni v izobraževalnem procesu v okoljih, ki jih zaznamujejo družbeno-prostorske diskriminacije in deprivacije. Konstruiranje lastne identitete prepoznavamo v treh fazah: 1) obdobje pred visokošolskim izobraževanjem (dom in prejšnje šolanje); 2) obdobje v visokošolskih institucijah; in 3) prihodnost, ki so si jo začrtali in ki postaja v obdobju konstruiranje identitete prehodna in refleksivna. Samouresničevanje študentov z ovirami je v tem kontekstu videno kot refleksivno, lokalno specifično, odvisno od stopnje paradoksov, s katerimi se v tem procesu srečujejo.

Mirjana Ule

Članek govori o značilnostih odraščanja z oviro, o krizah in premagovanju kriz, o vlogi pomembnih drugih, o izobraževalnih prehodih, izkušnjah z institucijami in eksperti. Temelji na analizi rezultatov kvalitativne raziskave študentov in študentk z ovirami. Uporabili smo biografski pristop. To so pripovedi o tem, kako temeljna življenjska izkušnja lahko učvrsti posameznika in posameznico, če ima podporno življenjsko okolje in empatične odzive institucionalnega okolja, ki je podprto z ustreznimi sistemskimi rešitvami. Razlog za uspešne biografije študentov in študentk je, sodeč po izjavah, v tem, da so bili v družini sprejeti in deležni prave mere spodbud in zahtev. To jih je učvrstilo, da so prenesli tudi identitetne krize, krize prehodov v odraščanju in občasne negativne odzive institucij.

Gašper Krstulović

V članku razpravljam o vprašanju, kako najnovejša dognanja o oskrbi vplivajo na organizacijo in odzive socialnega varstva na potrebe po skrbstvenem delu. Skrb za sočloveka je obremenjujoča ne zgolj fizično, temveč tudi duševno in čustveno. Oskrbo moramo nujno razumeti kot večplasten proces, ki poleg praktičnega dela vsebuje tudi kognitivno in čustveno raven dela. V članku razmišljam o spremembah, ki so se na področju oskrbe zgodile v procesu liberalizacije trga, in predstavim nekaj primerov odziva socialnega varstva na potrebe po oskrbi v Sloveniji. Predstavim koncepte pomoči na domu, osebne asistence, institucionalnega varstva in centrov, ki ponujajo kratko namestitev, ter vse analiziram v luči sodobnih teoretskih dognanj in raziskav o oskrbi. V sklepnem delu članka se ukvarjam z večplastnostjo oskrbe otroke z ovirami in predstavim primer centrov za kratko namestitev kot primer storitve, ki je namenjena tako telesni kot čustveni razbremenitvi staršev in oba koncepta vključuje kot ključna dela svojega poslanstva. Odsotnost javnega diskurza o oskrbi kot večplastnem procesu je skrb zbujajoče, saj vpliva na kakovost tako opravljene oskrbe kot tudi delovnega življenja oskrbovalca.

Natalija Lisak

Članek pripomore h konceptualizaciji družbenega konteksta, ki oblikuje življenjski potek družin z otroki z ovirami, pri tem pa upošteva vlogo hrvaške družbe v tem procesu. Razvoj služb podpore v skupnosti in zaščita človekovih pravic sta na Hrvaškem pomembni družbeni spremembi, ki zagotavljata dostop do kakovostnega družinskega življenja na področju ljudi z ovirami. V tem pogledu analiza temelji na mnenjih in izkušnjah staršev otrok z ovirami. Pri zbiranju življenjskih zgodb družin z intelektualno oviranimi otroki je bil uporabljen narativni pristop. Družbeni kontekst, ki oblikuje življenjski potek družin in njihove priložnosti, obsega: nerazvitost služb v skupnosti; zapuščino institucionalne oskrbe; velik vpliv religioznih verovanj in institucij katoliške cerkve, aktivizem staršev za uresničevanje pravic in sistemske spremembe; aktivno vlogo mater v vsakdanjem družinskem življenju in podporne družinske odnose. V rezultatih poudarimo spremembe v razvoju skupnosti v hrvaški družbi, zlasti pa kontekst, ki vpliva na življenjski potek družin, ki imajo otroke z ovirami.

Ana M. Sobočan

V prispevku je predstavljena prva faza raziskovanja na področju rejništev in posvojitev otrok z ovirami oz. otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji: pogled socialnih delavk in delavcev (načrtovane naslednje faze so raziskovanje s pomočjo posameznic in družin, ki opravljajo rejniško dejavnost, posameznic in družin, ki so posvojili otroke z ovirami in mladih in odraslih z izkušnjo rejništva in posvojitve). Avtorica je v raziskavi, opravljeni na centrih za socialno delo, ugotavljala, kakšni so elementi rejniške prakse in strokovnega dela z rejniškimi družinami, biološkimi družinami in otroki s posebnimi potrebami (ali oz. kako se razlikujejo od pristopov in metod, uporabljenih pri delu z otroki, ki niso opredeljeni kot otroci s posebnimi potrebami). V kontekstu etike hendikepa so avtorico še posebej zanimale vrednote in stališča strokovnih delavk in delavcev na tem področju, njihovo razumevanje in konceptualiziranje dela na tem področju , njihova morebitna skrb za dodatne storitve in podporo, izobraževanje in vodenje, njihove usmeritve in motivacije pri zagotavljanju trajnih oblik namestitve (posvojitev ali vrnitev v biološko družino) ipd. Rejništvo in otroci s posebnimi potrebami so prikazani tudi s pomočjo tujih raziskav, vpogledov in relevantne literature (avstralskih, kanadskih, ameriških in angleških avtorjev).    

Anja Pirec Sansoni

Socialni dejavniki so pomemben vidik vplivov na zdravje ljudi, kajti stanovanjske in bivanjske razmere zelo vplivajo na telesno in duševno zdravje. Število brezdomnih oseb se povečuje v večini evropskih držav, prav tako se slabšajo stanovanjske razmere, v katerih ljudje bivajo. Izkušnje brezdomnih oseb ter strokovnih delavk in delavcev na področju brezdomstva in socialne izključenosti kažejo, da so zdravstvene težave brezdomnih oseb večkrat spregledane, razvijajo se v trajno oviranost. V Sloveniji se srečujemo s pomanjkanjem specializiranih služb za brezdomne osebe z ovirami ali hudimi zdravstvenimi težavami, prav tako se s težavami srečujejo izvajalci programov na področju brezdomstva, saj niso usposobljeni za izvajanje zdravstvene oskrbe, hkrati pa se spoprijemajo z ovirami pri iskanju možnosti za namestitev uporabnikov storitev.

Sanela Bašić

Pravico do sodelovanja v družbi naj bi imeli vsi ljudje. Vendar pa je določenim skupinam, kot so ljudje z ovirami, to participativno državljanstvo onemogočeno. Članek opiše poglavitne vire in mehanizme družbenega izključevanja ljudi z ovirami v pokonfliktni, tranzitni posocialistični državi evropske polperiferije.

Gašper Krstulović

Ana M. Sobočan

Srečo Dragoš

Po 44 letih prizadevanj muslimanskega dela slovenskih prebivalcev za izgradnjo prve in edine džamije pri nas so se v letošnjem letu tudi res začela prva gradbena dela za postavitev versko-kulturnega centra (tudi džamije), ob tem pa smo dobili tudi prvi slovenski prevod Korana. Gre za izjemen dosežek za muslimane in slovensko državo, a z grenkim priokusom – trajalo je predolgo. Nasprotovanja tej državljanski in kulturni pravici so bila prevelika, da bi lahko verjeli, da se ne bodo znova aktivirala ob prvi priložnosti. Zato je potrebna refleksija, kako in zakaj se je dogajalo, da so bili omenjeni zapleti tako dolgotrajni in trdovratni. Osrednja teza prispevka je, da je bila nestrpnost sprožena od zgoraj – od političnih elit – skupni imenovalec vseh nasprotovanj, ki so blokirala uresničitev temeljnih muslimanskih pravic v Sloveniji, pa je omogočal pojav, ki ga v družboslovju imenujemo moralna panika. Prav ta je delovala kot osnovno »lepilo« za povezovanje vseh ključnih elementov te neugodne zgodbe (od kronološkega sosledja nenehnih »urbanističnih« zapletov o lokaciji in prehoda od latentne ksenofobije k manifestni islamofobiji pa vse do značilnih slovenskih problemov z multikulturalizmom).

Uršula Bizant

Raziskovalni vprašanji sta: kateri dejavniki vplivajo na identiteto posvojenega otroka in kako. V uvodu je prikazan otrok v procesu posvojitve v Sloveniji in njegova identiteta. V predstavitvi raziskovalnega dela je pozornost usmerjena k dejavnikom, ki vplivajo na identiteto posvojenega otroka. Predstavljene so različne perspektive: perspektiva posvojenih otrok; oseb, ki so posvojile; strokovnih delavk, ki delajo na področju posvojitev; predstavnice Direktorata za družino na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; ter perspektiva okolja posvojenih oseb. Vse osebe, ki so vpletene v posvojitev, odločilno vplivajo na proces posvojitve in s tem tudi na identiteto posvojenega otroka. V raziskavo je vključen tudi pomen družinskih odnosov, časa pred posvojitvijo, bioloških korenin in odkritega pogovora o posvojitvi. Avtorico zanima, kako na identiteto vplivajo kultura, okolje in strokovno delo ter s kakšnimi specifikami se v odraščanju srečujejo posvojeni mladostniki. V sklepu so navedene nujno potrebne spremembe za izboljšanje situacije na področju posvojite v Sloveniji

Nadja Djuričič, Janez Stare

Prispevek obravnava problematiko zaposlovanja starejših, med drugim tudi diskriminiranje starejših. Avtorja navajata ugotovitve primerjalne analize stanja v izbranih državah (Slovenija, Nemčija, Združeno kraljestvo, Francija in Švedska). Analiza kaže na različnost pristopov in učinkov izbranih pristopov. S pomočjo primerjalnega pogleda stanja je podana ocena ustreznosti ukrepov, ki spodbujajo zaposlovanja starejših v Sloveniji. V prispevku so predstavljeni tudi rezultati raziskave, ki je ugotavljala, kako slovenski starejši zaposleni in njihovi delodajalci ocenjujejo nekatere ukrepe na preučevanem področju ter možnosti za izboljšanja stanja. Tako eni poudarjajo pomen prispevka države, saj menijo, da je izboljšanje stanja povezano predvsem z ukrepi aktivne politike zaposlovanja starejših. Drugi pa poudarjajo pomen delodajalcev na podlagi uvedbe menedžmenta starejših.

Sanja Sitar Surić

Sodobno socialno delo je z razvojem sistemskih in postmodernističnih konceptov razvilo popolnoma drugačen okvir za razumevanje rejništva od tradicionalnega. Iz rejništva kot popolne osnovne skrbi za otroka, ki nima staršev ali ti zanj ne morejo skrbeti, se je namreč razvilo soustvarjanje, skupno načrtovanje v individualnih projektnih skupinah, torej skupno skrbništvo otroka, pri katerem sodelujejo starši, rejniki in center kot soustvarjalci, sodelavci. Zato je treba oblikovati tudi nov izraz, najti poimenovanje za ta pristop do pomoči v socialnem delu, ki ne bo opredeljevalo zgolj osnovne in tudi popolne skrbi za otroka, temveč projekt soustvarjanja in skupne skrbi za otroka v času, ko starši te skrbi v celoti ne zmorejo zagotoviti. Soskrbništvo je predlog avtorice za preimenovanje rejništva za postmoderni čas.

Asja Hrvatin

Katja Matko

Materinstvo se biološko gledano začne z nosečnostjo, ženski kot materi v patriarhalni družbi pa pripada zasebna sfera, a v njej je lahko izpostavljena nasilju in zlorabam moških sorodnikov. Ukoreninjenost družbenih vrednot o srečni družini nosečim ženskam pri izstopu iz nasilja v družini ni v pomoč. Sodobni pojav medikalizacije nosečnosti – medicina je nosečnost vzela pod svoje okrilje – ženski naprti vso skrb za otroka, od spočetja do odraslosti. Ujeta je med vloge žene, matere in gospodinje ter je pod nadzorom medicine in s tem družbe. Raziskava med ženskami, ki so preživele nasilje v družini med nosečnostjo, razkrije vse vrste zlorab, ki so jih ženske doživljale med nosečnostjo. Vendar takrat o tem skoraj nobena ni spregovorila. Družinsko skrivnost so ohranjale, ker so želele ohraniti družino. Rezultati raziskave so odkrili slabo duševno zdravje žensk in posledice nasilja na otrocih. Članek se konča s pregledom stanja v Sloveniji in možnostmi za izboljšanje področja.

Jasna Murgel

Prispevek se ukvarja s pojmom »otrok s posebnimi potrebami« v slovenskem in mednarodnem pravu. Potem so v prispevku predstavljeni temeljni instrumenti mednarodnega prava, ki zadevajo pravice invalidnih otrok oziroma otrok s posebnimi potrebami na ravni Združenih narodov in Sveta Evrope. Vsebuje tudi predstavitev ureditve socialnega varstva otrok s posebnimi potrebami in njihovih staršev v Sloveniji in ureditve tega varstva v ZR Nemčiji. V sklepnem delu prispevka so na podlagi analize priporočil mednarodnih teles in ugotovitev iz dokumentov, ki v Sloveniji zadevajo otroke s posebnimi potrebami, podane ugotovitve o potrebnih izboljšavah sistema socialnega varstva otrok s posebnimi potrebami.

Anja Andrejč

Članek je pregled ugotovitev raziskovalcev s področja vpliva razveze zakonske zveze staršev na otroke in mladostnike. V prvem delu obsega pregled ugotovitev tujih raziskav o tem, kakšen je vpliv razveze na različne vidike prilagoditve otrok. Otroci razvezanih staršev so v primerjavi z otroki nerazvezanih staršev pogosteje manj učno uspešni ter imajo večkrat čustvene in vedenjske težave. Razveza povečuje tveganje za razvoj prilagoditvenih težav, vendar so ti vplivi majhni in kratkotrajni, le pri manjšini se ta kaže tudi v odraslosti. V drugem delu so predstavljeni dejavniki, ki povečujejo tveganje za razvoj težav, in tisti, ki lahko negativne vplive ublažijo. Pomembni varovalni dejavniki so finančni viri družine po razvezi in stopnja izobrazbe staršev, kakovostno in učinkovito starševstvo ter pozitivna psihološka prilagoditev starša, pri katerem otrok živi. Prispevek med drugim pojasnjuje nekatera protislovja in opozarja na nekatere metodološke pomanjkljivosti omenjenih študij.

Ivan Erenda, Jana Suklan, Vasja Roblek, Maja Meško

Prispevek predstavi pregled obstoječega stanja na področju medgeneracijskega sodelovanja in predloge za izmenjave izkušenj in znanj pri medgeneracijskem sodelovanju. Narejena je bila anketa na starejši kot tudi na mlajši generaciji. Kot mlade smo opredelili osebe, stare med 15 in 29 let, kot starejše pa osebe, stare vsaj 60 let. Ugotovili smo, da oboji vidijo medgeneracijsko sodelovanje kot koristno in predlagajo aktivnosti za boljše sodelovanje med generacijami. Vsa dopolnjujoča znanja, pridobljena z raziskavo, bodo lahko ustvarila novo raven kakovosti na področju sodelovanja med generacijami in vključevanja osamljenih starostnikov in aktivno vključevanje mladih, ki so zaradi vpliva sodobne tehnologije prikrajšani za fizično osebno socialno integracijo v okolju.

Srečo Dragoš

Romana Zidar