Bogdan Lešnik

Kakor je razvidno iz kazala, je ta številka v celoti posvečena 40. obletnici Visoke šole za socialno delo. Čeprav obletnica, kakor boste videli, navdaja sodelavce z mešanimi občutki, je ob tej priložnosti primerno reči le: Čestitamo!

Blaž Mesec

Štiridesetietnica obstoja nekdaj Višje, sedaj Visoke šole za socialno delo v Ljubljani je priložnost za opis razvoja šole od njene ustanovitve leta 1955 naprej, zlasti pa prizadevanj njenih učiteljev in sodelavcev, da bi vzpostavili evropskim in svetovnim standardom primerljiv, ustrezen in celovit sistem izobraževanja za socialno delo, ki omogoča izobraževanje za različne vloge in doseganje najvišjih znanstvenih nazivov v okviru te stroke. Pri tem prizadevanju se je šola srečevala z neodpustljivo odsotnostjo zavesti o pomenu te stroke in šole za družbeni razvoj in s splošno razširjeno ravnodušnostjo pri odgovornih delih družbenega okolja.

Bernard Stritih

Visoka šola za socialno delo je preživela svojih štirideset let v času hitrega in globokega družbenega spreminjanja, še zlasti od leta 1991 naprej. Med drugim se je temeljito spremenilo delovanje družbenih institucij, spremenile so se predstave oz. teorije o družbi in človekovo doživljanje samega sebe. Socialno delo je ena redkih strok, ki poskuša razumeti človeka v njegovem socialnem kontekstu. Raziskovalni tim VŠSD je v zadnjih letih ugotovil, da v okviru institucionalne pomoči socialnih služb klientskim sistemom prevladuje t. i. »trdi« (patološko-diagnostični, kavzalni) model. Hkrati smo ugotovili, da bi bilo v številnih situacijah na mestu razvijati tudi t. i. »mehki« (funkcionalno problemski, dinamični) model. V članku so prikazane nekatere izkušnje pri razvijanju »mehkega« modela pomoči in nekaj teoretskih utemeljitev tega pristopa.

Gabi Čačinovič Vogrinčič

V članku so predstavljeni elementi za doktrino socialnega dela z družino. Gre za izbor konceptov, ki poimenujejo posebnosti socialnodelavskega ravnanja pri reševanju kompleksnih socialnih problemov družin. Članek je hkrati razlaga konceptov in pledoyer za njihovo uporabo. Strokovnjak mora vsakokrat ustvariti socialnodelavski delovni odnos: (1) dogovoriti se mora za k cilju usmerjen projekt in (2) kot udeleženec v družinskem sistemu mora odkrivati ali soodkrivati, poimenovati ali sopoimenovati možnosti in prispevek družine.

Lea Šugman Bohinc

Avtorica razgrinja svojo vizijo šole in socialnega dela kot nove znanosti, utemeljene na spremembi epistemološkega okvira znanstvenega opazovanja. Opira se na Paskovo Teorijo konverzacije, ki upošteva interpretativnost mentalne aktivnosti in neizogibno vključenost (lastnosti) opazovalcev v opazovanje ter vzpostavlja doseženi sporazum med udeleženci razgovora kot njegovo edino resničnostno vrednost, namreč, analogijo.

Milko Poštrak

Zapis je zgoščen povzetek teoretskega okvira, ki ga avtor razvija za področje socialnega kulturnega dela ali za področje »uporabe ustvarjalnih tehnik v svetovalnem procesu«. Izhodišče je zastavljeno izrazito interdisciplinarno in izhaja iz predpostavke, da sta tako umetnost kot znanost - kot obliki človekove ustvarjalne dejavnosti - del vsakdanjega življenjskega sveta, v katerem biva človek kot njun nosilec. Zato se je treba ves čas zavedati, da ob proučevanju človeka vedno proučujemo tudi njegovo »naravo«, torej kulturo. Ob tem se dotikamo tudi vprašanj ustvarjalnosti, ki so še vedno nejasna in uhajajo poskusom po strogi znanstveni opredelitvi. Prispevek zaokroža pregled nekaterih sodobnejših pogledov na kulturo in na njeno razmerje z družbo.

Srečo Dragoš

Avtor obravnava problematiko razmerja med teorijo in prakso (nasploh in v socialnem delu), kar je osrednja tema prispevka, ki je razdeljen na tri dele. Prvi se navezuje na slovensko zgodovino, v kateri se je utrdila dilema o teoriji in praksi kot alternativni izbiri, kar je na tipičen način ideološko blokiralo razvoj posameznih strok. V drugem delu je podan primer, kako se vprašanje prepletanja teorije in prakse rešuje v sociologiji kot splošni družboslovni vedi, ki si prav zaradi teoretske usmerjenosti ne more privoščiti zanemarjanja prakse (vsakdanjega življenja). Tretji del pa je namenjen analizi študijskih programov Visoke šole za socialno delo v času prehoda na štiriletni študij. Pri tem izrazito izstopata pozitivni in negativni trend: prvi se kaže v kar trikratnem povečanju specifičnih socialnih predmetov, pri drugem pa gre za izrinjanje prakse iz predmetnika, kar lahko pripelje v zgrešeno dilemo o alternativni izbiri med teorijo in prakso.

Vito Flaker

Avtor najprej razčleni osnovne podmene ukrepov, ki jih država izvaja na področju duševnih stisk in ki jih ponavadi poimenujemo zdravljenje proti svoji volji ali prisilna hospitalizacija. S spremembami na področju duševnega zdravja zapiranje v psihiatrične bolnišnice in druge zavode preneha biti nuja in celo postane nezaželeno ter ga moramo nadomestiti z drugačnimi ukrepi. Podmene obveznega ukrepanja na področju duševnega zdravja so, da neka situacija sodi na to področje ter da obstaja nevarnost, ki jo nekdo povzroča sebi ali drugim, oziroma, da nujno potrebuje pomoč. Na podlagi analize teh predpostavk pridemo do sklepa, da naj bi obvezni ukrepi vključevali analizo tveganja, oceno prisebnosti ter načrt zmanjševanja tveganja in krepitve moči. Pri tem bo veljalo iskati čimveč oblik, ki bodo prispevale k premeščanju razcepa med dejansko in virtualno identiteto, ki nastane ob ugotovitvi neprisebnosti. Avtor naprej analizira značilnosti zasebnega, javnega in institucionalnega prostora, ki določajo vpeljavo in izvajanje ukrepov, in vlogo različnih ukrepov pri utirjanju ali razvodenitvi kariere uporabnika služb duševnega zdravja.

Pavla Rapoša Tajnšek

Prispevek povzema in vzporeja s slovensko prakso poglede dveh znanih ameriških avtoric, ki obravnavata negativne stereotipe in mite o socialnem delu v javnosti. Prikazani so najpomembnejši dejavniki pri ohranjanju teh stereotipov, ki izhajajo iz prakse socialnega dela, iz organizacijskih okvirjev, iz značilnosti delovne sile in postavljanja profesionalnih kriterijev. Predstavljene so strategije spreminjanja neustrezne podobe socialnega dela v javnosti na mikro in makro ravni.

Miran Možina

Andreja Kavar Vidmar

Vida Miloševič-Arnold

Nika Cigoj

Nino Rode

Bogdan Lešnik

Pričujočo številko vpeljuje Sonja Žorga s prispevkom, v katerem med drugim proučuje, kaj motivira ljudi, da se odločijo za prostovoljno delo. Na to se navezuje esej prostovoljca (študenta socialnega dela) Jožeta Frkača, ki nam med vrsticami odgovarja tudi na vprašanje, ali in kako so ta pričakovanja izpolnjena. Stvar — kakor pove Frkač z metaforo »poljubi se na svoja usta« — ni brez protislovij, in morda je lahko prav njihova analiza koristna za načrtovanje priprav prostovoljcev, s katerim se ukvarja Žorga. Jelka Škerjanc tokrat analizira nekatere nove službe za ljudi s posebnimi potrebami in ugotavlja, da se pri njih bolj ali manj subtilno še vedno ohranjajo nekdanja razmerja moči. To ne kaže nujno na nepripravljenost teh služb, da bi vpeljali nov odnos in nove priložnosti za svoje uporabnike, nedvomno pa kaže na vztrajnost določenega diskurza moči, ki obvladuje naše predstave o tem, kako je treba »delati z uporabniki«, in ki ga pogosto posredujejo družbeni okviri, v katerih se nove službe sploh lahko vzpostavijo. Tudi ta članek ima izkustveno vzporednico v eseju, in sicer Bože Napret, ki med drugim ugotavlja strategije, s katerimi lahko vodstvo take službe ohranja razmerja dominacije, tudi če so njeni cilji izrecno drugačni. Če smo že omenili predstave, »kako je treba delati z uporabniki«, lahko dodamo, da o uživalcih drog pogosto vlada stališče, da je »edino mrtev uživalec dober uživalec«, pri čemer je besedico »mrtev« blagohotno zamenjala besedica »bivši«; večina ukrepov proti uživanju drog je namreč (po modelu zdravljenja alkoholizma) usmerjena v doseganje ali vzdrževanje abstinence. Toda s stališča socialnega dela je ta cilj neuporaben, saj, prvič, terapija ni v ožjem dometu socialnega dela, in drugič, problematika, ki zadeva socialno delo, ni uživanje drog, temveč je socialna izključenost (aktivnega) uživalca, ki je v veliki meri posledica prav gornjega stališča in ima seveda tudi nadaljne posledice na uživalčevo ravnanje in življenje. Zato Peter Stefanoski predstavlja socialno delo, ki akceptira uživanje drog, ali morda natančneje, ki »akceptira« človeka in mu pomaga, ne glede na to, ali uživa droge. Vida Miloševič-Arnold predstavlja rejništvo, kot ga je spoznala v ameriški državi Indiana, in ga primerja s situacijo na tem področju pri nas. Pomembna ugotovitev iz te primerjave pa ne zadeva same organiziranosti rejništva, temveč to, na čem ta organiziranost v Indiani temelji: ne (zgolj, moramo dodati) na politični volji in ustreznem stihijskem načrtovanju, temveč na raziskavah situacije, potreb in možnosti. Čeprav nikakor ne moremo zanikati, da ima zadnjo besedo vendarle politična volja, tako racionalen pristop najbrž še dolgo ne bo značilnost načrtovanja služb (za otroke ali odrasle) pri nas... In nazadnje nam Franc Udovič ponudi nekaj tehničnih pripomočkov za pravično odmerjanje preživnine za otroke po razvezi staršev; brez dvoma bodo prišli prav strokovnjakom, ki se ukvarjajo s to problematiko, na splošno pa članek opozarja, da se administrativno reševanje tudi takih problemov počasi umika konsenzualnemu.

Sonja Žorga

V članku avtorica uvodoma predstavi nekatere dejavnike, zaradi katerih se prostovoljni sodelavci vključujejo v delo strokovnih ustanov ali v razne akcije in projekte, ki jih organizirajo nevladne organizacije. Učinke, ki jih ima vključevanje v prostovoljno delo, v grobem razdeli na tri področja, in sicer na učinke v smislu osebnostnega razvoja in samorealizacije, strokovnega razvoja prostovoljnega sodelavca ter spoznavanja delovanja ustanove in strokovnjaka v njem. V osrednjem delu članka prikaže nekatere značilnosti in posebnosti vodenja, usposabljanja in supervizije prostovoljnih delavcev ter predstavi model, ki ga je poimenovala »model mentorske supervizije in usposabljanja«. Pri tem se zavzema za integriran pristop, pri katerem je težišče dela usmerjeno na supervizijske skupine. Supervizor (ki je pogosto kar strokovni delavec, ki projekt vodi) zavzema v teh skupinah neke vrste mentorsko vlogo, pri čemer so v ospredju tako edukativna kot tudi vodstvena in suportivna funkcija supervizije.

Jelka Škerjanc

Avtorica obravnava problem popolne izključenosti prizadetih ljudi iz razprav, ki zadevajo njihovo življenje in njihov položaj v družbi. Dotakne se tudi vprašljivega nesorazmerja moči pri upravljanju novonastalih služb za prizadete ljudi, ki dajejo vtis sodobnih in človeku prijaznih služb, dejansko pa se ob pogledu na razmerje moči v organih odločanja pokaže, da so v tem pogledu le sestre toliko kritiziranih večjih bratov (zavodov). Opozori na nujnost spremembe razmerja moči med strokovnimi delavci in uporabniki služb, da bodo lahko prizadeti ljudje prevzeli vpliv nad svojim življenjem in nad službami, ki so vzpostavljene zanje.

Peter Stefanoski

Avtor v članku ponuja v razmislek teoretska izhodišča za možen način dela z osebami, ki uživajo droge. Opira se na pojem socialnega dela, ki akceptira uživanje drog. Vztrajati poskuša pri strokovnem diskurzu socialnega dela in njegovi umeščenosti v podpiranju duševnega zdravja in socialne varnosti v skupnosti. Problematiko uživanja drog zato obravnava na ravni socialne vključenosti oz. socialnega izobčenja človeka, ki uživa droge. Smoter strokovnega dela tako ni enoznačno opredeljen z abstinenco, temveč je to samo ena od možnosti razrešitve problemske situacije. Končni smoter je to, kar diskurz socialnega dela opredeljuje kot socialno vključenost.

Vida Miloševič-Arnold

Avtorica predstavlja rejništvo v eni izmed držav ZDA, Indiani. Najprej primerja razvoj rejništva v ZDA in v Sloveniji in pravno ureditev tega področja. Podrobneje opiše postopek za namestitev otroka v rejniško družino in posebno vrsto rejništva, tako imenovano terapevtsko rejništvo. Predstavi tudi načela, ki v Ameriki usmerjajo tako zakonodajo kakor tudi prakso strokovnega delovanja pri tej obliki skrbi za otroke, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti pri starših, pa tudi način nastajanja predpisov in usmeritev v strokovnem delu, ki je tesno povezan z raziskovanjem. Opisano je tudi delo strokovnih delavcev z rejniki in prikazana višina rejnin.

Franc Udovič

Slovenski Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ureja tudi vprašanje odmerjanja preživnine za upravičence in v svojih členih dokaj podrobno določa pogoje in elemente za ugotavljanje ustrezne višine preživnine. V praksi pa pogosto prihaja do težav pri določanju zneska preživnine, ki bi ustrezal upravičenčevim potrebam in ki bi bil hkrati primeren zmožnostim zavezanca. Zlasti pa so težave s pravično cenitvijo in upoštevanjem vloženega dela in časa, ki ga starša vložita v nego in vzgojo njunih nedoletnih otrok. Avtor izhaja iz tehnike mediacije, kjer se preživnina obravnava v sklopu načrtovanja gospodinjstev obeh partnerjev po ločitvi in zajema njuno celostno finančno ter materialno situacijo. V mediaciji iščeta partnerja (zavezanec in upravičenec) s pomočjo mediatorja tako rešitev (višino preživnine), ki bo omogočala staršem in otrokom normalno življenje po ločitvi.

Boža Napret

Jože Frkač

Avtor na podlagi osebnih izkušenj v prostovoljnem delu išče mejo ali stičnico med strokovnim in prostovoljnim, med plačanim ali neplačanim delom. Prostovoljno delo ovrednoti kot kapitalno vrednost, kjer je »dobiček« odvisen od vlaganja. Esej je tudi analiza in pregled stanovanjske skupine za mladostnike, v kateri avtor dela.

Darja Zaviršek, Pavla Rapoša Tajnšek

Katarina Gorenc

Andreja Kavar-Vidmar

Darja Zaviršek

Bogdan Lešnik

O razmerju med socialnim delom in politiko smo v tem časopisu že precej pisali, a tema seveda še zdaleč ni izčrpana, in sicer prav zaradi tega, ker se to razmerje zmerom znova vzpostavi v sami vsakdanji praksi socialnega dela. »Politika« tu ne pomeni zgolj območja politične moči, ki tako ali drugače regulira prakso, temveč pomeni zlasti politično prakso kot nujni in bistveni sestavni del vsakega prizadevanja za izboljšanje položaja pomoči potrebnih ljudi, ki presega dajanje miloščine. Pa celo slednje ima svoje mesto v političnem univerzumu, kakor nas pouči zgodovina. In tu je dejansko ključ: če govorimo o »prizadevanju za izboljšanje položaja pomoči potrebnih ljudi«, ne smemo pozabiti, (1) da so bili »pomoči potrebni« ali »ogroženi«, kakor jim včasih rečemo, v zgodovini pogosto identificirani kot tisti, ki pravzaprav ogrožajo (bodisi družbeni red bodisi vsaj »občutek za red«), (2) da je definicija »boljšega položaja« povsem odvisna od prevladujočih vrednosti v danem družbenem-političnem sistemu in (3) da ima vsako »prizadevanje« svoje motive, pri čemer so bolj od deklariranih pomembni tisti, kijih določa sam položaj subjekta »prizadevanja« in ki vzvratno vplivajo na njegov položaj. Pri tem pa je »prizadevanje za izboljšanje položaja pomoči potrebnih ljudi« pravzaprav ena od prijaznejših opredelitev področja... Marsikaj o tem zvemo iz članka Vita Flakerja, ki se ukvarja z zgodovino »totalne ustanove«. Povezava med »dajanjem pomoči« in političnim poljem se redko pokaže tako jasno kakor tedaj, ko pogledamo, kako so te stvari nastajale, kako so se oblikovali koncepti, kako so stvari, ki jih imamo danes za samoumevne oblike pomoči, spočetka merile drugam... Razlikovanje »pomoči potrebnih« od vseh drugih (podložnikov, državljanov itn.) je vpeto v politični diskurz, hkrati pa razlikovanje med njimi samimi, naj bo (strokovno) še tako razdelano, nikoli ne postavi pod vprašaj, kaj šele odpravi tistega, kar jih v tem diskurzu ideološko poenoti: njihove »drugačnosti«. Če torej to razlikovanje definira politični status »pomoči potrebnih«, se pravi, razmerje moči, v katerem so slednji vedno pač le sprejemniki pomoči in že s tem potisnjeni v podrejen položaj, potem bo pot za spremembo tega razmerja prav politična emancipacija. »Politična« v tem smislu, da vzpostavi politično delovanje, katerega namen je preprečiti, da bi mehanizmi stigmatizacije in diskriminacije po inerciji delovali naprej, in omogočiti, da bi subjekti emancipacije prišli do besede in ne bili več odvisni zgolj od politične volje takih ali drugačnih oblasti, ki urejajo za te subjekte življenjsko pomembne zadeve. Politična emancipacija psihiatričnih pacientov se je pri nas začela z vzpostavitvijo (in konceptom) (samo)zagovorništva, ki se začne s tem, da ljudje spregovorijo o svojih izkušnjah s službami za duševno zdravje in da to dobi ustrezno težo pri oblikovanju in spreminjanju teh služb. V tem je pomen raziskave, o kateri v svojem članku poroča Tanja Lamovec. S politično emancipacijo je očitno v tesni zvezi tudi poklicna etika, kolikor je cilj slednje varovanje (pravic) uporabnikov, saj je ena najbolj bistvenih pravic uporabnikov ta, da se njihove pripombe, ugovori, predlogi itn. slišijo. Tudi če poklicna etika na prvi pogled ni več tako odvisna od politike, kakor je bila npr v realnem socializmu (spomnimo se sovjetske psihiatrije), neka zveza ostaja, zlasti pa ostaja vprašanje, koliko je v to etiko vključena odgovornost do uporabnikov. Da bi to dosegli, uporabniki dejansko nimajo druge poti, kot da s pomočjo politične emancipacije postanejo sogovornik stroke. Seveda pa vsa stvar v praksi nikakor ni brez protislovij in dvoumnosti; to na primeru pokaže Srečo Dragoš. Najbrž ni ključa, po katerem bi lahko enkrat za vselej uredili ta razmerja, zato je poklicna etika, prav kakor politična emancipacija, videti trajen in odprt projekt. Zelo opazna je politična razsežnost rasističnih, nacionalističnih ipd. ideologij, ki se manifestirajo npr. v napadih na priseljence ali druge marginalizirane družbene skupine. V Nemčiji imajo s tem pojavom, ki tudi pri nas ni neznan (vendar je v socialnem delu precej neraziskan), že precej izkušenj, zato objavljamo prispevek, ki ga je za lansko mednarodno številko tega časopisa napisala berlinska psihologinja Birgit Rommelspacher. Pojav ima strahovite implikacije za socialno delo, saj od socialnih delavk in delavcev zahteva, da kaj ukrenejo proti njegovim vzrokom, če nočejo venomer le naknadno gasiti požarov, ki niso zgolj metaforični.

Vito Flaker

Rojstvo totalne ustanove je povezano s pojavom absolutistične države. Opazimo pa lahko, da nekaj njenih funkcij in vzorov izhaja iz srednjeveških oblik skupnega bivanja — dvora in samostana. Vendar pa se le v meščanski družbi te oblike uporabijo zato, da bi izločili in izolirali posebne skupine prebivalstva. Poseben prostor in poseben delovni čas poklicnih skrbnikov je omogočil prebivalcem mest izvajanje dobrodelnosti na posreden in racionalen način. Članek se ukvarja z logiko in različnimi pomeni tovrstne racionalizacije. Poskuša tudi prikazati, kako je ta anahronistični način oblikovanja človeških odnosov preživel s pomočjo absolutistične oblasti in kako je ta hibrid starodavnih vzorcev in novih struktur vzpostavil notranjo odvisnost, hkrati pa zunaj, v odprti družbi omogočil, da sta se uveljavila enakost in neodvisnost kot temeljni načeli novega reda, ne da bi ju pri tem ovirala osnovna pogoja človeškega bivanja: razlika in (so)odvisnost.

Tanja Lamovec

Pričujoči sestavek se opira na angleško raziskavo, ki sta jo izvedla Peter Barham in Robert Hayward (1991, 1992). Pogovarjala sta se s skupino uporabnikov, ki živijo v skupnosti in občasno prejemajo psihiatrične in psihosocialne usluge. Avtorja sta v objavila dobesedne zapise večjega dela njihovih izpovedi, v katerih so razkrili nekatere vidike svojega življenja. Ti podatki so zelo dragoceni, saj raziskave le redko prikazujejo delovanje skupnostnih služb, kot ga vidijo uporabniki. Razkrivajo nam dosežke pa tudi pomanjkljivosti teh služb. Glede na to, da pri nas skupnostnih služb v pravem pomenu besede še nimamo, je koristno nekoliko obširneje predstaviti vsebino teh pogovorov, da bomo pripravljeni, ko bodo zaživele tudi pri nas, in se morda izognili nekaterim napakam.

Srečo Dragoš

Neetična je samo dejavnost strojnih in organskih sistemov, medtem ko so etična delovanja lastnost interakcijskih, psihičnih in družbenih sistemov. To pomeni, da se lahko sprašujemo o načinih njihove etike, ne pa o tem, ali jo imajo ali ne. Zato sta že v naslovu poudarjena dva možna pristopa k tej temi: etično delovanje lahko presojamo glede na njegovo regulacijo ali pa z vidika motivacije. V prvem primeru gre za načine urejanja etičnih delovanj (npr. za razlikovanje med profesionalnimi in neprofesionalnimi načini), v drugem primeru pa gre za racionalnost tovrstnih odločitev, ki jo je Weber obravnaval kot dilemo prepričanja in odgovornosti. Ta etična dilema ostaja še danes aktualna, kar avtor ilustrira na primerih iz slovenske zgodovine in na primeru iz socialnega dela.

Birgit Rommelspacher

Od združitve Nemčije se je rasistično nasilje tako v vzhodnem kakor v zahodnem delu dežele nevarno zvečalo in porasli so incidenti, povezani s skrajno desnico. Med znanstveniki z različnih področij so se razvila velika in večplastna nasprotja o vzrokih tega nasilja. Je treba iskati razloge v naraščajoči ekonomski negotovosti, v zmanjšanju možnosti, ki jih imajo mladi ljudje? Ali pa gre najprej za ksenofobijo, kakršno najdemo tudi drugje po svetu? Ali govorimo o ekonomskih interesih bogate Zahodne Evrope, ki poskuša omejiti pritok revnih priseljencev? Ali pa so morda nasilna dejanja izraz na novo prebujenega moškega šovinizma, ki nas sooča z najslabšim v nemških tradicijah? Razprav je zelo veliko. Avtorica meni, da osnovni obrisi konflikta, tudi če so nejasni, vedno odražajo vidike rasizma in nasilja kot simptomov vladajoče družbe. Gre za pojav, ki na eni strani izvira iz logike in interesov slednje, na drugi pa iz razumevanja pojava kot znamenja prehodne krize, v kateri se pokažejo specifični problemi obrobnih skupin.

Blaž Mesec

Vida Miloševič-Arnold

Bogdan Lešnik

Darja Zaviršek

Milko Poštrak

Bogdan Lešnik

V prvem članku Blaž Mesec in Gabi Čačinovič Vogrinčič predstavljata enostavno metodološko orodje za analizo delovanja socialne službe v posameznem primeru. Na primeru, ki sta ga izbrala, se razločno pokaže, da se to delovanje ukvarja s posledicami problema in ne s problemom samim, kaj šele z njegovimi vzroki. To metodo lahko priporočamo ne le za analizo delovanja posamezne službe v posameznem primeru, temveč tudi za evalvacijo služb, saj je kriterij njihove učinkovitosti oz. uspešnosti (vsaj z vidika uporabnikov) res samo njihovo delovanje v vsakem primeru (tj., ob vsakem problemu) posebej. Če na to navežemo prispevek Franca Hribernika, nam najprej pade v oči nenavadno dejstvo, da pravzaprav ni nobene službe ali ustanove, ki bi jo bilo mogoče trdo prijeti zaradi nizke prometne varnosti na naših cestah. Problem je očiten, vendar nam ni znano, da bi sprožil oblikovanje kakšnega kriznega tima ali vsaj delovne skupine, ki bi se z njim ukvarjala kaj več ko sporadično (in seveda z obveznim tarnanjem). Naslednja dva prispevka sodita na področje antropologije, ki je (s katerimkoli pridevkom, zlasti pa seveda kot socialna ali kulturna) eno izmed pomembnih izhodišč socialnega dela. Če poskušamo povzeti to povezavo v nekaj besedah, lahko rečemo, da je poznavanje človeških navad, predstav, verovanj, predsodkov, stereotipov, kulturno specifičnega obnašanja itn. nujno ne le zato, da lahko pristopimo k osebi na zanjo relevanten način, temveč tudi za samo identifikacijo problema, ki pogosto (če ne po sami logiki stvari) ni zgolj stvar objektivnih okoliščin, ampak je stvar posameznikove udeležbe v njih. To lahko pokažemo na primeru obeh prispevkov. Temo, o kateri govori Zoja Skušek — nove reproduktivne tehnologije —, bi lahko enostavno povzeli tako, da je znanost razvila metode, s katerimi lahko pomaga, da imajo otroke ljudje, ki jih sicer ne bi mogli imeti. To samo po sebi ni noben problem, bi lahko rekli, saj imajo ti ljudje od tega očitno korist; problem nastane zaradi tega, ker nove reproduktivne tehnologije načenjajo nekatere uveljavljene kulturne obrazce, zlasti seveda tega, kaj je starševstvo. Prav tako ni kakšen poseben problem dejstvo, da so nekateri ljudje istospolno usmerjeni; problem nastane, če jih kultura, v kateri živijo, zavrača, obsoja in zatira. To se dogaja tudi s pomočjo reprodukcije stereotipov, ki sta jih obdelala Andrej Zornik in Katerina Mirović. S prispevkom Slađane Ivezić nadaljujemo prispevke s področja skupinske psihoterapije. Avtorica sicer dela v bolnišničnem okolju, kar nedvomno vnaša nekatere posebnosti, vendar je njen prispevek za nas pomemben v dveh pogledih: prvič, ker v psihiatriji dela veliko socialnih delavk in delavcev (tudi s skupinami), in drugič, ker so — če pustimo problem žargona ob strani—temeljne ugotovitve uporabne pri delu z velikimi skupinami nasploh. V drugem delu svoje analize odgovorov na vprašalnik o novih socialnih službah/ dejavnostih pride Srečo Dragoš do nekaterih zelo zanimivih sklepov o razliki med službami/dejavnostmi iz posameznih sektorjev in o vlogi države v sistemu, v katerega te službe/dejavnosti sodijo. Branje priporočamo ne le instancam, ki jih po službeni dolžnosti zanima, kako se različne službe razvijajo in kako delujejo, temveč tudi in še zlasti izvajalcem samih teh dejavnosti, kot prispevek k njihovi samo-evalvaciji.

Blaž Mesec, Gabi Čačinovič Vogrinčič

Na konkretnem primeru dela centra za socialno delo z družino, v kateri je alkoholizem in nasilje, avtorja razvijeta metodo kvalitativne analize primera, pri kateri je poudarjen kronološki vidik. Taki so dolgotrajni primeri dela socialnega dela s posameznikom ali družino. Postopek analize sestavljajo (1) urejanje dokumentarnega gradiva in sestavljanje kronologij dogodkov, (2) analiza vzorcev ravnanja (analiza časovnih vzorcev, interakcijskih vzorcev in implicitnih teorij), (3) končna konceptualizacija. Rezultat analize je konstrukcija koncepta dveh strategij socialne pomoči, kontrolne in strategije pomoči. Kontrolna strategija je opisana z naslednjimi značilnostmi: pasivno reaktivni vzorec ravnanja, usmerjenost k upravnim ukrepom, asimetrija moči med socialno službo in družino, moralistično-kaznovalna naravnanost, linearno kavzalno mišljenje. Strategijo pomoči sestavljajo: proaktivni vzorec ravnanja, usmerjenost k metodam socialnega dela, opolnomočenje družine, pragmatično-realistična naravnanost, sistemska epistemologija.

Franc Hribernik

V članku so predstavljeni nekateri socialni aspekti prometnega nasilja, ki na slovenskih cestah iz leta v leto zahteva zelo visok krvni davek. V preteklem desetletju se je število umrlih in telesno poškodovanih zaradi prometnih nesreč sicer nekoliko zmanjšalo, v zadnjih nekaj letih pa je znova porastlo. V povprečju zahtevajo slovenske ceste letno okoli 500 življenj, telesno poškodovanih pa je več kot 7.000 prometnih udeležencev. Med žrtvami prometnega nasilja se razmeroma pogosto pojavljajo tudi tuji državljani. Zaradi razsežnosti posledic prometnih nesreč bi morala država čimprej poskrbeti za učinkovite preventivne mehanizme, s čimer bi se na najbolj učinkovit način zatiral nastanek tega izrazito negativnega in kompleksnega družbenega pojava. S socialno problematiko ponesrečencev in njihovih družin pa bi se morale resneje ukvarjati vse kompetentne socialne institucije. Prav tako bi se morala povečati tudi materialna in kazenska odgovornost krivcev prometnih tragedij.

Zoja Skušek

Avtorica je pregledala zelo kontroverzne odzive med laično in strokovno javnostjo v zvezi z novimi reproduktivnimi tehnologijami (NRT: umetna osemenitev, oploditev in vitro, surogatstvo). Sredi 80-tih let je namreč medicinska tehnologija na področju NRT tako napredovala, da je prisilila državne aparate t. i. modernega sveta, zlasti pravo in medicino (etični del medicine), da na novo razmislijo nekatere premise, ki zadevajo tradicionalne pojme o očetovstvu, materinstvu, nasledstvu in dedovanju. Prav ta tehnologija je postavila pod vprašaj stare biološko-genetske koncepte očetovstva in materinstva in odprla vprašanja, ali je naša kultura — tako kot številne druge — sploh sposobna razlikovati biološko materinstvo/očetovstvo od socialnega. Po odzivih sodeč je odgovor negativen, saj že samo postavljanje tega vprašanja očitno vse preveč ogroža stabilnost družbenega reda.

Andrej Zornik, Katerina Mirović

Avtorja sta na naključno izbranem vzorcu prebivalcev Ljubljane opravila anketo o njihovem odnosu do (moške) homoseksualnosti in ugotavljata, da so med njimi preživele vse teorije o homoseksualnosti. Isti anketiranci včasih povzemajo tudi take, ki se med seboj izključujejo. Tako se oblikuje posebna marginalna skupina, ki oblikuje bolj ali manj enotno skupinsko identiteto in pogosto tudi sama prevzema nekatere priljubljene stereotipe, kakor so pokazali intervjuji, ki sta jih avtorja opravila na vzorcu homoseksualnih moških. Poglaviten vir stereotipov o homoseksualnosti so družbene institucije, ki prevzemajo stereotipe ena od druge, jih prirejajo in reproducirajo. Najpomembnejšo vlogo pri tem imajo v zadnjem času mediji, v katerih se poudarjeno kaže soobstoj različnih teorij o homoseksualnosti in njenih vzrokih.

Slađana Ivezić

Avtorica obravnava terapevtske dejavnike velike skupine hospitaliziranih pacientov. O nestrukturirani situaciji v veliki skupini ugotavlja, da je antiterapevtska. Da bi se izognila pastem nestrukturirane situacije, ki pripelje v paralizirajočo tesnobo, motene meje »selfa«, intenziven razcep (splitting) in projektivno identifikacijo, je terapevtka posebej pozorna na mnenja in dialog v skupini. Skupina se strukturira skozi temo, ki olajšuje diskusijo in spodbuja mišljenje. Avtorica ugotavlja, da je ta vpliv na miselni proces in testiranje realnosti najmočnejši terapevtski dejavnik velike skupine.

Dušana Findeisen

Ivana Perkovič

Srečo Dragoš

Rezultati ankete o socialnih inovacijah kažejo, da se izvajalci, tipični v javnem sektorju, razlikujejo od vseh ostalih anketirancev ne le v načinu financiranja, ampak tudi v lastnostih, ki so v neposredni ali posredni zvezi z načinom zagotavljanja njihovih storitev. Razlike so v (časovni) dostopnosti njihovih dejavnosti uporabnikom, v izpostavljanju individualnega pobudnika inovacije, v načinu, kako pride uporabnik k njim, v razpoznavnosti prakticiranih metod, v poznavanju drugih pomembnih služb, v zavedanju posebnosti lastne dejavnosti in v njeni odprtosti do prostovoljcev. To pomeni, da proces deregulacije tudi vsebinsko (in ne samo finančno) vpliva na socialne inovacije, država pa se na ta način odmika od strategije substitucije in uvaja strategijo sinhrone akumulacije, kar pomeni, da še vedno ohranja osrednjo vlogo v blaginjskem sistemu.

Bogdan Lešnik

Letošnjo prvo številko začenja članek Jožeta Ramovša logoterapiji, terapevtski metodi »iskanja smisla«, ki jo je razvil Viktor Frankl. Priznati je treba, da se je moral močno potruditi, kdor je hotel v nacističnem koncentracijskem taborišču (kakor Frankl) najti zase kakšen smisel, ne da bi to zvenelo kot utemeljevanje ali celo opravičevanje nasilja nad seboj... Mimogrede omenimo - zgolj zaradi jasnosti -, da kljub rabljeni terminologiji (izrazom kakor »nezavedno« ipd.) logoterapija nima nič skupnega s psihoanalizo, razen seveda splošne psihodinamske usmerjenosti. Franc Hribernik tokrat obravnava socialno varnost slovenskih kmetov. Verjetno sodi med normalna protislovja v družbi, da se v njej po eni strani pojavljajo težnje po »vrnitvi k tradiciji«, »ohranitvi vrednot« itn., po drugi strani pa mirno pusti propadati tiste, ki s kožo in kostmi reprezentirajo njeno najbolj avtentično tradicijo. Toda četudi imamo to protislovje za normalno, ga ne bi škodovalo kdaj analizirati. Socialne inovacije so, kakor ugotavlja Darja Zaviršek, namenjene zvečanju moči tako uporabnikov kakor zanje namenjenih služb. Ali smo dovolj pozorni na drobni premik v terminologiji? Včasih se je govorilo o boju za oblast, zdaj o zvečanju moči; ta premik je hkrati tudi premik od revolucionarnega koncepta države, v kateri »vladajo zatirani« (kam je pripeljal, smo videli na primeru »delavske države« - k še hujši obliki oligarhije), k legalističnemu (torej reformističnemu) konceptu participacije, ki je ni mogoče doseči brez določene moči.. Pri tem so pojmi kakor »usmiljenje« ipd. zgolj kulise množičnega (medijskega) spektakla, pravi Mark-Henry Soulet v referatu, ki ga je imel maja lani v Lizboni na mednarodnem kolokviju Človekove pravice in vzpostavljanje socialnih služb, in opozarja na neki drugi, gornjemu vzporedni (a ne identični) konceptualni premik: »Razredni boj je, če se izrazimo slikovito, zamenjal boj za položaj...« Odgovori na naš vprašalnik o novih psihosocialnih službah oz. dejavnostih so se iztekli v predzadnji lanski številki, v tej pa objavljamo prvi del raziskave, ki jo je na temelju teh odgovorov izdelal Srečo Dragoš. Gre za splošni del, v katerem avtor razgrne širši okvir, v katerega bo prihodnjič umestil konkretne odgovore. Naj se na tem mestu znova zahvalimo vsem, ki ste odgovorili na naš vprašalnik; prepričani smo, da je kdo v odgovorih nepričakovano dobil tudi kakšno koristno informacijo. Če bi želeli sodelavci kakšne službe ali dejavnosti (ne glede na to, ali so nam poslali odgovor na vprašalnik ali ne in ali so bili sploh zajeti v anketo) predstaviti to službo ali dejavnost našemu bralstvu na bolj celosten način, bomo to predstavitev z veseljem objavili.

Jože Ramovš

Članek razčlenjuje sodobno potrebo po preventivni krepitvi telesnega, duševnega in duhovnega zdravja ter gojitvi dobrih medčloveških odnosov. Te cilje izrecno zastavljajo med drugim tudi vsi veliki projekti WHO. Avtor ugotavlja na temelju lastnih izkušenj in raziskovanj, da kurativna metodologija navadno ni ustrezna za preventivno delovanje. V osrednjem delu članka prikaže in opredeli celostno preventivo, imenovano antropohigiena; njen koncept in metode razvija s sodelavci že vrsto let. Antropohigiena se teoretsko opira na logoteoretska spoznanja Viktorja E. Frankla, tako jo lahko imamo za preventivno vejo logoterapije. Težišče članka je prikaz logoteoretskih spoznanj, na katera se antropohigiena še zlasti opira, to pa so: celostna podoba človeka, človekove osebne duhovne zmožnosti, aksiom o smiselnosti življenja in celotne stvarnosti ter iz njega izhajajoče zakonitosti o dinamiki med nezavednim in zavestnim doživljanjem in vedenjem človeka.

Franc Hribernik

S preobrazbo postsocialistične slovenske družbe se spreminja tudi raven socialne varnosti posameznih družbenih slojev. Med socialnimi kategorijami, ki se že ukvarjajo z vprašanji elementarnega preživetja, se pojavlja vse več malih kmetov. Analiza razpoložljivih proizvodnih potencialov in obstoječe socio-demografske karakteristike kaže, da se bodo njihove sedanje socialne razmere zelo verjetno precej poslabšale. Še zlasti v primerih, ko sedanji gospodarji ne morejo računati s tradicionalno medgeneracijsko solidarnostjo. Skoraj polovica kmetij in med njimi pomemben delež večjih proizvodnih enot (okoli 20%) namreč nima zagotovljenega naslednika, nekatere tudi dediča ne. Omejene razvojne in socialne možnosti pa se kažejo tudi pri tistih kmetijah, ki sicer razpolagajo z razmeroma ugodnimi demografskimi potenciali in primernimi proizvodni resursi, vendar pa je močno omejena kvaliteta človeških virov. Večina slovenskega kmečkega prebivalstva je namreč za moderno kmetovanje neprimerno izobražena. Po oceni nekaterih raziskovalcev je dejansko socialno in ekonomsko perspektivnih le okoli 10% (11-12 tisoč) vseh sedanjih kmetij.

Darja Zaviršek

Članek obravnava zgodovino in vlogo socialnih inovacij na področju duševnega zdravja in dela z ženskami v Sloveniji. Opisane socialne inovacije temeljijo na socialnih akcijah in so zaznamovane z mentaliteto srednje Evrope in preteklega političnega režima. Ta elementa sta odločilno vplivala na razumevanje pravic uporabnikov in uporabnic v socialnem delu in na področju duševnega zdravja. Država še vedno podpira uveljavljene totalne institucije, kot so psihiatrične bolnice in materinski domovi za brezdomne matere z otroki. Hkrati pa novi projekti, ki imajo značilnosti socialnih inovacij in v katerih imajo odločilen vpliv uporabniki psihosocialnih služb, ustvarjajo nove skupnostne službe. Socialni delavci in delavke, ki so vključeni v socialne inovacije, pogosto doživljajo marginalizacijo. Razlog za to niso toliko ljudje, s katerimi delajo, temveč način, na katerega delajo, ki vključuje zagovorništvo, delitev moči in spoštovanje do uporabnikov. Socialne inovacije niso pomembne le zato, ker vnašajo nove izbire v socialno polje, temveč predvsem zato, ker spreminjajo vlogo socialnega dela in podobo državnega socialnega dela v Sloveniji.

Mark-Henry Soulet

Andreja Kavar Vidmar

Srečo Dragoš

Milko Poštrak

Srečo Dragoš

Lea Šugman Bohinc