Jelka Zorn

Vesna Leskošek

Avtorica se v članku ukvarja s temeljnimi spremembami družbenega življenje, ki so nastale kot posledica procesa globalizacije. Pri tem naslavlja zlasti korporacijsko globalizacijo, ki vzpostavlja vedno večje razlike med bogatim Severom in revnim Jugom. Poudari tiste mehanizme procesa, ki imajo največje učinke na povečevanje revščine. Še zlasti je pozorna na privatizacijo in spremembe v delovnih odnosih. Ugotovi, da se temeljne spremembe političnega življenja odvijajo na ravni demokratičnih načel, ki vplivajo na spremembo politike. V svetu se je zgodil obrat od načela enakosti, ki je bil podlaga politik po drugi svetovni vojni, ko so k temu načelu prišteli še socialno pravičnost, solidarnost in svobodo ter tako omogočili razvoj socialne države, k načelu razlikovanja. Enakost je zagotavljala dostojno preživetje vsem državljanom in državljankam, načelo razlikovanja pa je značilno za nov družbeni red, ki nastaja kot posledica korporacijske globalizacije, in ustvarja ozračje, v katerem nastajajo razlike med državljani prvega in drugega reda, še pogosteje pa razlike med ljudmi brez papirjev in ljudmi s papirji. Ključno vlogo v zagotavljanju enakosti avtorica pripiše socialni državi.

Darja Zaviršek

Članek prikaže razvoj in značilnosti rasizma na Nizozemskem, ki v globalizacijski soodvisnosti in »pomanjšanih« geografskih razdaljah vpliva na dogajanje v drugih evropskih družbah. Rasizem poveže z družbeno konstrukcijo moči in poudari njegov zgodovinski razvoj in procesno naravo. Predstavi koncept vsakdanjega rasizma, ki izhaja iz razmerij moči v družbi, ta pa so za ljudi navadno del nevprašljivega vsakdana in normalnega življenja. Rasizem sestavljajo kognitivne izkušnje, evrocentrizem, pritiski k asimilaciji in podcenjevanje pripadnikov in pripadnic manjšin. Prevzemanje dominantnih interpretacij rasizma in govor, ki oznanja »strpnost« in »multikulturalizem«, zmanjšujeta možnosti za upor pripadnikov manjšinskih skupnosti proti vsakdanjemu rasizmu. Člani skupnosti so različno vpleteni v proces vsakdanjega rasizma, glede na njihov spol, razred, socialni status ipd. Spolno specifična dimenzija rasizma je prikazana s pomočjo raziskave, ki vsebuje analizo izkušenj temnopoltih žensk.

Jelka Zorn

Begunec ali begunka je oseba, ki je bila prisiljena zapustiti svojo državo iz katerega koli razloga, za katerega ni sama odgovorna, bodisi zaradi lakote, revščine, posledice naravne katastrofe, opustošenja vasi in mest ali kaotičnih razmer v državi, totalitarizma, vojne, zatiranja manjšin ali individualnega preganjanja. Eden bistvenih dejavnikov izključevanja je imigracijska kontrola. Ves imigracijski oziroma azilski sistem deluje tako, da poskuša odvračati ljudi, da bi zaprosili za azil in pridobili begunski status. Odvračanje in izključevanje ljudi je normalizirano in utemeljeno s pomočjo administrativnega ločevanja na prosilce za azil na eni strani in nelegalne migrante na drugi. To ločevanje ima tudi učinek kriminalizacije. Kriminalizacija je zelo razširjena tehnika dehumanizacije in se pojavlja v različnih oblikah. Poleg značinega diskurza boja proti nelegalnim migracijam je eden bistvenih ukrepov kriminaliziranja ljudi preventivno zapiranje, za katerega se najpogosteje uporablja izraz pridržanje. Ljudje niso zaprti zato, ker bi bili na podlagi kriminalnega dejanja obsojeni na prestajanje zaporne kazni, temveč zato, da se ne bi izognili ukrepu odstranitve iz države. Prikazu teh strategij zatiranja sledi vprašanje o vlogi socialnega dela zlasti pri preventivnem zapiranju in odstranjevanju tujcev iz države.

Beth Humphries

Gibanje ljudi po svetu je normalen proces. Značilnost tega fenomena je prisilna migracija, ki se pojavlja vse 20. stoletje do danes. Ljudje, ki so razseljeni zaradi globalizacije, vojne ali preganjanja, so prisiljeni iskati zatočišče zunaj države svojega izvira. Številčno povečanje prosilcev in prosilk za azil je vlade prisililo, da se odzovejo na organiziran način. Odzvale so se zvečine s poskusi, da bi se otresle prosilcev za azil. Članek se ukvarja z ukrepi, ki so bili sprejeti v državah Evropske Unije, pri čemer se še zlasti osredotoči na britansko imigracijsko prakso in ukrepe. Upošteva tako zunanjo kot notranjo kontrolo prosilcev in prosilk za azil in pokaže, na kakšne načine je upravičenost do socialne pomoči vse bolj odvisna od imigrantskega statusa. Posledica je, da prosilci za azil nimajo niti osnovnih pogojev za dostojno preživetje. Članek še posebej pogleda, kakšna je vloga, ki jo od strokovnjakinj v socialnem varstvu in zdravstvu zahtevajo pri uresničevanju imigracijske politike. Ta pripisana vloga nasprotuje strokovni etiki in bi se ji morali upreti kolektivno in na mednarodni ravni.

Silke Bercht

Pribežniki in begunci, ki vsak dan prestopajo evropske meje, so vedno vsaj deloma razosebljeni in zaznani kot »motnja«. Z vključitvijo v različne institucije so deloma preskrbljeni in zamejeni. Z njimi se začnejo ukvarjati organi pregona pa tudi socialne delavke in delavci, pedagogi, različni animatorji in medicinsko osebje. Čeprav so preimenovani v »socialni problem« in »breme globalizacije«, le redko kdo ve ali hoče vedeti, da so mnogi pribežniki in begunci preživeli politično mučenje in so zato dolgotrajno travmatizirani. Članek analizira psihoanalitični koncept travme in poznejše interpretacije travme in postravmatskega stresnega sindroma. Analizira razmerja med mučiteljem in mučenim ter prikaže osebne strategije za izhod iz travmatične situacije in posledice mučenja, ki so vzrok travme vse življenje. Članek opozori tudi na nadaljevanje travmatičnih izkušenj med begom, čakanjem na azil in srečevanjem z novih okoljem sprejemne države. Predlaga, da strokovno osebje v azilnih domovih in drugih institucijah, ki se ukvarjajo z begunci in prosilci za azil, pridobijo več znanja o posledicah preživetih travm in o notranjem svetu oseb, ki so preživele mučenje.

Katja Dolinar, Tina Glavič, Saša Zupanc

Integracijska politika v Sloveniji še vedno ni celostno in sistemsko urejena ne na strukturni ne na družbeno-kulturni ravni. Problematično je zlasti področje nastanitve, kajti begunci nimajo dostopa do neprofitnih stanovanj, doživljajo diskriminacijo stanodajalcev, poleg tega pa denarno nadomestilo le stežka zadostuje za najemnino. Zaradi tovrstnih problemov je beguncem onemogočena prijava stalnega prebivališča, ki je pogoj za pridobitev begunskega potnega lista. Na področju zaposlitve je eden ključnih problemov beguncev zahteva po znanju slovenskega jezika. Poleg tega imajo težave pri nostrifikaciji diplom in priznanju delovnih izkušenj v državi izvira, naletijo tudi na diskriminacijo delodajalcev. Nimajo enakega dostopa do zdravstvenih storitev kot ostali državljani. Problematično je zlasti potrdilo ministrstva za notranje zadeve, s katerim zdravstveno osebje ni primerno seznanjeno.

Ilse Derluyn, Eric Broekaert

Otroci in mladostniki brez spremstva so mladoletni begunci, ki živijo brez podpore staršev in so ena najranljiveših skupin begunske populacije. Primer situacije v Belgiji ponazori razmere za mnoge mladoletne begunce brez spremstva v Evropi. V Belgiji se je za to skupino izoblikoval ločen sistem skrbi in podpore, ki bi moral odgovoriti na njihove potrebe in zagotoviti varstvo njihovih pravic, dokler ne postanejo polnoletni. Vendar ostaja nedorečeno, ali naj socialnovarstveni sistem to skupino v prvi vrsti obravnava kot begunce ali kot otroke. Mladostniki in otroci brez spremstva so heterogena skupina (glede na spol, starost, nacionalnost, družbeno okolje, izkušnje), vsi pa si delijo nekatere bistvene izkušnje, kot so migracija, izgube, žalovanje in negotova prihodnost. Zaradi tega so otroci in mladostniki izpostavljeni tveganju za razvoj čustvenih in vedenjskih težav. Skoraj polovica teh mladostnikov in mladostnic doživlja močne ali zelo močne simptome ponotranjenih problemov (tesnobo, depresijo, posttravmatski stresni sindrom). Zaradi tega potrebujejo dobro razvit sistem skrbi in podpore, v Belgiji pa storitev na področju duševnega zdravja za to skupino praktično ni.

Simona Žnidarec Demšar, Špela Urh

V praksi socialnega dela z Romi prevladuje univerzalistična perspektiva dela. Pogoste rasistične prakse v odnosu do Romov so posledica nereflektiranih ponotranjenih podob o Romih kot o homogeni skupini. Te prakse so tako omejevanje socialne denarne pomoči Romom kot tudi druge oblike kontrole in zatiranja. Zaradi pripadnosti drugi kulturi in posledične socialne izključenosti so Romi prepogosto le pasivni uporabniki socialnih služb in upravičeni le do socialne denarne pomoči. S tem je tudi socialno delo del zatirajoče družbene strukture. Nove oblike dela z Romi zahtevajo vzpostavljanje in ohranjanje delovnega odnosa, ki soustvarja spremembe in temelji na spoštovanju kompleksnosti življenjskih situacij vsakega posameznika, upoštevajoč njegove posebnosti in zmogljivosti, in antirasistični pristop, ki se neposredno loteva strukturnih neenakosti. Prispevek se ukvarja z vprašanji, kako rasizem prizadene Rome, kako socialne službe pripomorejo k ustvarjanju oziroma vzdrževanju rasističnih praks, kako se nanje odzivajo ter kako jih je mogoče preseči.

Jelka Zorn

Laura Lukavačkić, Katarina Kromar, Nina Grosek

Alenka Janko Spreizer

Jelka Zorn, Špela Urh

Špela Urh

Bogdan Lešnik

Najprej informacija, ki bi morala biti objavljena v prejšnji letošnji številki revije Socialno delo: uredila jo je Darja Zaviršek. Članke Lene Dominelli, Jelene Jarskaje - Smirnove in Dietke Sanders je prevedla Polona Mesec. Revija bo v prihodnjem letu spremenila podobo. Sprememba se nakazuje že tukaj, čeprav bolj zaradi priložnosti kakor iz estetskih razlogov. Letos namreč obhajamo petdesetletnico izobraževanja za socialno delo v Sloveniji, jubilej pa je zaznamovan s priložnostnim znakom; ta je v pričujoči številki zamenjal naš dosedanji znak (iz katerega je sicer izpeljan) in bo spremljal vse letošnje produkte izobraževalne ustanove, ki je izdajatelj te revije in zares lahko slavi, saj je iz nekdanje višje šole za socialne delavce najprej zrasla v visoko šolo, danes pa je fakulteta za socialno delo.

France Kresal

Socialna politika je umeščena v zgodovinski in gospodarskopolitični okvir. Na pregleden način so predstavljene ustanove za izvajanje socialne politike, socialnega zavarovanja, javnega zdravstva, socialnega skrbstva in delavske zaščite z navedbo njihovih osnovnih dejavnosti in pristojnosti. V obdobju liberalnega kapitalizma so se socialne razmere zaostrile, socialni problemi pa povečali do tolikšne mere, da jih država in družba nista mogli več reševati samo z metodami socialnega skrbstva in dobrodelnosti. Z izgradnjo socialnega zavarovanja in ustanov delavske zaščite se je razvila državna socialna politika, ki ni več samo reševala revščine, pomagala prizadetim in popravljala največje socialne krivice, ampak je tudi preventivno reševala socialne probleme, in socialna politika je postajala vzporedna gospodarski politiki. Metodološko so predstavljeni viri za zgodovino socialne politike na Slovenskem do druge svetovne vojne po ustanovah za izvajanje socialne politike, ki so bile ob svojem delovanju ustvarjalke arhivskih fondov. Nakazana so nahajališča pomembnejših arhivskih virov za zgodovino socialne politike v slovenskih arhivih.

Ana Kralj

Globalizacijo razumemo kot svetovno razširjanje neoliberalnega kapitalizma. To ni zgolj ekonomski, je tudi kulturno-ideološki proces, ki nenehno reproducira svetovno revščino tako v državah svetovnega centra kot - še toliko bolj - na svetovni periferiji. Eden od učinkov globalizacijskih procesov je kriminalizacija revščine (v centralnih državah svetovnega sistema) in konfinacija "ilegalnih" imigrantov (iz svetovne periferije). Diferenciacijo "odvečnega prebivalstva" opravljajo demokratične države zahodnega sveta, ki krepijo svojo nadzorovalno in kaznovalno funkcijo in slabijo svoje redistributivne socialnoblaginjske intervencije.

Irena Rožman, Duška Knežević Hočevar

V Sloveniji je malo raziskav na temo družine. Navadno so nesistematične, celo naključne. Podobno je na področju raziskav, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini. Šele od leta 1999 jih je več, kar časovno sovpada z dejavnostjo nevladnih organizacij, zlasti kampanje boja proti nasilju nad ženskami. V tem pogledu tiskani mediji niso izjema. Tudi večje število člankov zasledimo prvič leta 1999, v letu, ko je bila v Sloveniji tako v strokovni kot laični javnosti prav tako prvič razpoznana pomembnost kampanje boja proti nasilju nad ženskami. Med prednostnimi temami medijskih obravnav v obdobju od 1998 do 2003 so bile take, ki so bralsko javnost obveščale o vrstah nasilja nad ženskami v družini, o dejavnikih tveganja za nasilje tako pri žrtvi kot pri storilcu in o posledicah in dinamiki nasilja. Avtorji zapisov so med drugim presojali govor o nasilju nad ženskami v družini, pri čemer so poudarjali, da je ta v javnih razpravah še vedno tabuiziran. Razloge za to so videli zlasti v odsotnosti izobraževalnih programov o nasilju, šibki povezanosti pristojnih institucij, ki se ukvarjajo z nasiljem, in pomanjkanju celostnega zakona o nasilju.

Darja Kuzmanič Korva

Uresničevanje nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005 je pomembna naloga centrov za socialno delo. Na podlagi tega dokumenta je bila izdelana vizija razvoja celotnega področja, ne le centrov. V strategiji razvoja je bila opredeljena nova, sodobna podoba centrov. Izoblikovan je bil standard izvedbe posameznih nalog, ki se opravljajo z javnim pooblastilom ali po drugih zakonih, opredeljene socialnovarstvene storitve in definirana vloga koordinatorja dejavnosti na lokalnem nivoju. V središče je postavljen uporabnik, ki mu je zagotovljen dostop do mreže vseh izvajalcev. Naloge koordinatorja socialnovarstvene dejavnosti v lokalni skupnosti so opredeljene kot dograditev sistema storitev. Z vizijo razvoja so centri stopili v novo obdobje. Z zakonom določenih nalog ni mogoče reševati samo s postopki, zato je poudarjen razvoj strokovnih metod in oblik dela, brez katerih ni mogoče opravljati javnih pooblastil. Koordinacija mreže na lokalnem nivoju pa je obudila skupnostni pristop in sinergijo vseh izvajalcev v socialno varstveni mreži.

Barbara Kobal, Nino Rode, Liljana Rihter, Jelka Zorn

Za konkretno izvedbo evalvacije na področju socialnega varstva je treba poleg modela pripraviti še ustrezne merske instrumente, ki naj bi odgovorili na vprašanje, ali so zastavljeni cilji posameznih socialnovarstvenih programov doseženi in kakšna je kakovost dela. Zastavljeni cilji so dvojni, na eni strani tisti, ki so splošno določeni po nacionalnem programu socialnega varstva, na drugi pa konkretni cilji posameznih organizacij. Zlasti zadnje, o katerih predpostavljamo, da so v različnih skupinah programov različni, je mogoče odkriti z uporabo metode fokusnih skupin. Za izvedbo evalvacij predlagamo model CPPOA (cost-procedure-process-outcome analysis - analiza virov, postopkov, procesov in izidov) Briana T. Yatesa. Za določanje kriterijev evalviranja v posamičnih vrstah programov smo razvili načrt izvedbe fokusnih skupin. Fokusne skupine smo izvedli za programe prve socialne pomoči kot kriznih centrov za intervencije in kratkotrajne namestitve ter storitev institucionalnega varstva starejših oseb. Na podlagi tako dobljenih rezultatov predlagamo posebne kriterije za evalvacijo na teh dveh področjih.

Žarko Tepavčević

Analiza populacije vseh zakonskih parov, ki so bili obravnavani na centru za socialno delo Ljubljana - Šiška v letu 1995, je pokazala, da je odnos med zakoncema (hkrati pa tudi med zakoncema in svetovalcem) je v začetnem kontaktu v 70 % slab in se izboljšuje po fazah svetovanja. Svetovalci CSD Ljubljana - Šiška so večino postopkov končali v smislu zadovoljive (34 %), dobre (21 %) in zelo dobre (16 %) kvalitete razrešitve krize zakonske zveze. Avtor iz spremenljivk, ki so povezane z delom, sposobnostjo, strokovnostjo in angažiranostjo svetovalcev, sestavi sintetično spremenljivko - indeks uspešnosti svetovanja (IUS), ki zelo dobro distribuira (distribucija je blizu normalni) obravnavano populacijo (vrednosti aritmetične sredine, modusa in mediane so zelo blizu skupaj). Rabi mu kot kvantitativen kazalnik uspešnosti svetovanja zakonskim parom v razveznem postopku in na njegovi podlagi ugotavlja, da je bilo svetovanje zakonskim parom v letu 1995 na CSD Ljubljana - Šiška uspešno.

Suzana Kraljić

Ob razvezi zakonske zveze pride do različnih pravnih posledic. Še zlasti je pomembna ureditev razmerij med starši in otroci za čas po razvezi, saj razveza nima le pravnih posledic, temveč na otroke vpliva tudi s psihosocialnega vidika. Nevednost, nesposobnost in neobzirnost staršev lahko pri otroku pustijo trajne posledice. Družinska mediacija lahko pripomore k normaliziranju odnosov med staršema, še posebej v razmerju do otrok. Zato je treba seznaniti otroke z razvezo ter jim dati možnost, da tudi sami povedo svoje mnenje. Mediator pa mora ves čas postopka mediacije paziti na varstvo otrokovih koristi. Osrednji problem staršev po razvezi so pogostio prav osebni stiki. Namesto da bi z osebnimi stiki ohranjali pristne odnose, jih zlorabljajo za lastne cilje. S pomočjo mediacijo starši in otrok spoznajo, da starševstvo ne preneha z razvezo.

Darja Zaviršek

Darja Zaviršek

Članek temelji na konceptu civilnega hendikepa, ki ga doživljajo manjšinski otroci in njihove matere. Pojem razumemo v najširšem smislu. Ni omejen na posameznikove telesne in mentalne poškodbe, temveč opisuje družbeno ustvarjene ovire, ki povzročajo neenake priložnosti. Civilni hendikep je lahko večgeneracijski in se prenaša s staršev na otroke. Hendikepiranost romskih otrok, na primer, je posledica hendikepiranosti staršev in romske skupnosti v celoti. Narobe pa se tudi hendikep otrok prenaša na njihove starše. Starši, ki se jim rodi hendikepiran otrok, bodo sami doživeli številne hendikepe zaradi otrokovih poškodb. Prvi del članka obravnava izkušnje mater in njihove osebne pripovedi o tem, kako vidijo svojega otroka in kakšen smisel dajo hendikepu. Drugi del se ukvarja s kritično analizo dveh konceptov, "na otroka osredotočene" perspektive in "modernizacije otroštva", in pokaže, da nobeden ne upošteva manjšinskih otrok. Dvojni kriteriji so pogosto značilni za obravnavo romskih in hendikepiranih otrok. Članek opisuje tudi konkretne spretnosti in metode dela, ki jih mora poznati socialna delavka, ko dela z materami hendikepiranih otrok in z manjšinskimi otroki samimi.

Lena Dominelli

Avtorica obravnava izključevanje žensk z oviro iz vladajočih diskurzov o "nezmožnosti" (disability) in različne izkušnje tako med ženskami samimi kakor med ženskami in moškimi. Ugotavlja, da je za to posebno obliko izključevanja odgovorna konstrukcija ovire, ki izvira iz patriarhalnih stališč in kriterijev "telesa pri močeh". Razkriva, da so v analizah, ki jih razvija gibanje ljudi z oviro, in ob tihem soglasju socialnih delavcev in delavk, ki delajo z ljudmi z oviro, ženske z oviro nevidne. Vendar je delo z ljudmi z oviro mogoče tudi v bolj enakopravnem razmerju, ki prepoznava subjektivnost žensk z oviro in jim priznava avtoriteto v stvareh, ki jih zadevajo.

Elena larskaia-Smirnova

Zasebni sektor igra pomembno vlogo v življenju ljudi z oviro; to vključuje osebno izkušnjo ovire na mikro ravni, v družini, v partnerskih razmerjih in v vsakdanji rutini. Članek obravnava vlogo, ki jo igra družina pri konstrukciji identitete osebe z oviro, in opisuje, kako družinski člani soustvarjajo biografijo take osebe. Družina gradi starostno in spolno hierarhijo, ki reproducirajo družbene neenakosti v njih samih in v družbi. Članek temelji na analizah družinskih zgodb in dokazuje, da je družine pogosto nezmožna rešiti probleme, ki jih postavlja nepravična družbena organizacija. Družina je kontekst "moralnih karier" in socialne mobilnosti žensk z oviro; iz njegove obravnave se lahko poučimo, kako družinska struktura krepi ali slabi hierarhijo na podlagi telesnih razlik, ki jih povzročajo ovira, starost in spol. Družina in številne druge institucije prispevajo k reprodukciji statusne hierarhije. Ta študija ponudi pogled v dejansko življenje družin, ki vključujejo človeka z oviro, a so oviro sprejele in doživele vrsto sprememb. Izjave žensk, ki živijo z oviro, nam pomagajo razumeti, da se družine ljudi z oviro gibljejo na robu nekaterih tveganj, ki jih povročajo družbena prepričanja in pomanjkanje podpore strokovnjakov in skupnosti.

Dietke Sanders

Ženske z intelektualno oviro ima družba največkrat za večne otroke, ki vse življenje potrebujejo pomoč in zato niso sposobne skrbeti za druge. Matere z intelektualno oviro so potemtakem živo protislovje - odrasli otroci in odvisne skrbnice, ki obračajo tradicionalno hierarhijo na glavo, saj so za hendikepirane navadno odgovorni nehendikepirani ljudje, ki se odločajo v njihovem imenu, in ne narobe. Te matere in njihovi otroci živijo med tveganjem, prilagodljivost jo in prizadevanji za samostojnost. Glavni argument proti pravici mater z intelektualno oviro, da bi imele otroka in ga vzgajale, je korist otroka. Vendar nekateri dejavnika tveganja v takih družinah ne pripisujejo vselej materini hendikepiranosti. Izkušnje z zavodskimi projekti in skrbjo na domu v Nemčiji kažejo, da ženske z intelektualnimi ovirami pogosto že imajo starševske spretnosti ali da so se sposobne naučiti, kako naj skrbijo za otroka. Socialno delo pa jih lahko podpre, izboljša njihove starševske spretnosti in okrepi njihovo moč, da bodo "dovolj dobre" matere, lahko pa je dejavnik tveganja, kadar se osredotoči na pomanjkljivosti matere in jih obremeni s pritiski, da bi bile "popolne", zaradi česar jim lahko nazadnje spodleti.

Barbara Ivačič

Ko se v družini pojavi otrok z motnjo v razvoju (hendikepiran otrok), se sistemska pomoč osredotoči predvsem na probleme otroka. S kvalitativno raziskavo smo želeli pogledati dejavnike, ki opredeljujejo sistem razmerij mati-otrok z motnjo v razvoju-družina-okolje, in opredeliti njegove kritične točke. Izpeljali smo strukturirane intervjuje z dvanajstimi materami otrok z motnjo v razvoju. Raziskava je potrdila, da v največji meri prevzemajo skrb za otroka prav matere. Tako v glavnem same krmarijo med na eni strani občutki nemoči in krivde in strahovi, ki so pogosto še povečani z negativnimi napovedmi in informacijami strokovnjakov, ki naj bi bili družini v pomoč, in na drugi svojo ljubeznijo do otroka, sprejemanjem njegove neozdravljivosti in borbo za njegovo lepšo prihodnost. V prizadevanju, da bi otrok kar najbolje izkoristil svoje potenciale, se spet srečujejo s "prevelikim optimizmom in nerealnimi pričakovanji". Velika večina mater, s katerimi smo opravili intervju, ugotavlja, da jim je ta "nesrečna" izkušnja spremenila življenje in jim dala povsem nepričakovane možnosti za osebno rast.

Irena Ceglar

Odnos med starši in odraslimi ljudmi z intelektualno oviro je družbeno pogojen. Družba ljudi z intelektualno oviro še vedno obravnava z medicinskega stališča, ki temelji na potrebah. Starši, ki imajo otroka z intelektualno oviro, pričakujejo, da bo otrok ostal odvisen. Državna institucionalna skrb in v preteklosti prevladujoči pristopi strokovnjakov k delu s svojci spodbujajo občutek staršev, da bodo morali doživljenjsko skrbeti za otroka z intelektualno oviro in ga hkrati nadzorovati. Avtorica z manjšo raziskavo osvetli odnos med mamami in odraslimi posamezniki z intelektualno oviro. Iz pogovorov izhaja, da so mame izredno pomembne tudi v odraslem obdobju in da je vez z mamo pogosto najmočnejša emocionalna povezava, kar je mogoče pojasniti tudi z obsegom posameznikove socialne mreže, ki je v tem primeru večkrat omejena na matično družino.

Julijana Kralj

Prispevek predstavi življenje žensk z gibalno oviro in zdravstvenimi posledicami poškodbe hrbtenice ali bolezni, ki vplivajo na način življenja uporabnic in vse družine. Večinoma se ženske navadijo na spremenjen način življenja, nekatere pa se težko sprijaznijo z invalidnost jo. Občutijo jo kot močno fizično, psihično iri socialno breme. Če so poleg tega še finančno, bivanjsko in fizično odvisne od drugih družinskih članov in nemobilne, se težko spopadajo z življenjskimi bremeni, bolj so izpostavljene zatiranjem in zlorab am in manj možnosti imajo za samopomoč v krizni situaciji. Za izhod potrebujejo več pomoči kot ženske s pozitivno življenjsko naravnanostjo, močno osebnostjo, mobilno sposobnostjo, urejenimi socialno-ekonomskimi razmerami in bivalno neodvisnostjo. Večina sodelujočih v raziskavi pogosto doživlja več vrst zlorab hkrati in teh problemov ne morejo rešiti brez pomoči. Kljub razvoju dela na področju preprečevanja nasilja je v Sloveniji še vedno premalo storjeno za invalidne ženske, ki doživljajo zlorabo in socialno izključitev. O njihovih življenjskih razmerah je premalo raziskav, na podlagi katerih bi lahko načrtovali konkretne socialne storitve za žrtve nasilja.

Mojca Urek

Koncept hendikepa ne izhaja iz diagnoze prizadetosti, pač pa se hendikep "meri" po ovirah, ki onemogočajo avtonomno življenje. Hendikep v primeru družinskega nasilja pomeni, da so ženske bolj ranljive. Tuje raziskave kažejo, da ženske s prizadetostmi ostajajo v nevarnih situacijah dvakrat dlje kot neprizadete ženske. Povečana ranljivost je povezana s številnimi dejavniki: slabšo obveščenost jo, večjo odvisnost jo od skrbnikov in partnerjev, izoliranost jo. Njihove izjave pogosto jemljejo kot neverodostojne, okolica pa jih večkrat tudi podpira v prepričanju, da boljšega partnerja ne bi dobile. Eden najpomembnejših oteževalnih dejavnikov je slaba dostopnost služb. Poleg fizičnih ovir, ki onemogočajo dostop, lahko imajo prizadete ženske opraviti še s številnimi drugimi ovirami (v nekaterih primerih ne morejo poklicati policije, težje zbežijo v varno hišo). Varne hiše ne predvidevajo kontinuirane osebne asistence, ki bi jo v nekatere ženske potrebovale, ovira pa je tudi pomanjkanje različnih spretnosti. Hiter pogled na situacijo pri nas pokaže, da je kljub prepričanju o razširjenosti družinskega nasilja med prizadetimi ženskami stroka slabo seznanjena z njihovimi posebnimi življenjskimi okoliščinami, pomoč pa jim je tako rekoč nedosegljiva.

Dušan Dvorščak

Avtor obravnava spolne zlorabe med gluhimi in naglušnimi dijaki in dijakinjami. Različna pričevanja pokažejo, da imamo v osrednji slovenski instituciji za gluhe, Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, razmeroma malo prijav spolne zlorabe in veliko več primerov suma spolne zlorabe, zvečine med dijaki samimi. Spolna zloraba gluhih in naglušnih dijakov je videti tesno povezana s hendikepom gluhote, jezika in komunikacije. Med razlogi za večjo verjetnost spolnih zlorab med njimi so navedeni njihova slaba obveščenost, nepoučenost strokovnih delavcev, stereotipne predstave o vlogi žensk v družbi, spolnosti in nasilju med gluhimi in zlasti diskurz, ki obkroža njihovo šolanje. Slabše jezikovne in komunikacijske spretnosti so poglavitni razlog za izredno šibke konceptualne sheme občutljivosti prepoznavanja in reagiranja dijakov in dijakinj na pojav spolnih zlorab.

Špela Urh

Osebe z intelektualno oviro so otroci in odrasli, ki so jim zaradi dane kategorije v primerjavi z ostalimi kategorijami "invalidov" pripisane najnižje sposobnosti za' šolanje, zaposlitev, samostojno življenje in drugo. Ženske z intelektualno oviro so še bolj zapostavljene na pomembnih področjih življenja, kot so izobraževanje in zaposlovanje, saj niso povsod zagotovljeni pogoji, da bi lahko ustrezno izkoristile in razvile svoje sposobnosti. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2000) in zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) le delno temeljita na načelih integracije in popolne vključenosti otrok in odraslih z intelektualno oviro v redne oblike šolanja oziroma zaposlovanja na prilagojenih delovnih mestih s potrebno asistenco na odprtem trgu dela. Vprašanje, ali omenjena zakonodaja sistemsko omogoča socialno vključenost oseb z intelektualno oviro, ostaja odprto.

Zinka Kolarič, Liljana Rihter, Ružica Boškic, Tatjana Rakar

Avtorice v prvem delu teksta podajajo ključne rezultate, s katerimi odgovarjajo na izhodiščna vprašanja kvantitativne raziskave, ki je bila izvedena v invalidskih, dobrodelnih in samopomočnih organizacijah: kdo so oz. kakšni so uporabnice in uporabniki programov teh organizacij z vidika njihovega eksistenčnega položaja, stopnje oviranosti in vpetosti v neformalne socialne mreže, katere njihove potrebe zadovoljujejo programi teh organizacij ter koliko programi prispevajo k dvigu kvalitete življenja uporabnic in uporabnikov. V drugem delu obravnavajo statistično pomembne razlike med uporabnicami in uporabniki storitev invalidskih organizacij, ki se kažejo predvsem v tem, da uporabnice v manjši meri razpolagajo z različnimi porabniškimi dobrinami in se pogosteje kot uporabniki omejujejo pri izdatkih za počitnice in zabavo. Med uporabnicami je razmeroma več takih, ki živijo same, brez otrok ali staršev, in manj poročenih. Uporabnice manj sodelujejo v organih društev ter so v primerjavi z uporabniki zadovoljnejše z vplivom storitev na izboljšanje kvalitete življenja na področju zdravstvenega stanja in osebne varnosti.

Mateja Nagode, Polona Dremelj

Ko se ljudje soočajo z različnimi problemi in stresom, se navadno po pomoč in socialno oporo obrnejo na prijatelje, družino, partnerja in druge. Socialno oporo lahko razumemo kot kompleksni pojem višjega reda. V članku predstavljene značilnosti omrežij socialne opore oseb z gibalnimi težavami v Sloveniji temeljijo na raziskavi o omrežjih socialne opore prebivalcev Slovenije, ki je bila izvedena leta 2002 v okviru Centra za metodologijo in informatiko FDV in Inštituta RS za socialno varstvo. Na podlagi reprezentativnega vzorca za starostno strukturo osemnajst let in več ugotavljamo, da ima v Sloveniji gibalne težave približno 10 % odrasle populacije, med katerimi je več žensk (58 %). Razlike v omrežjih socialne opore za moške in ženske z giba/nimi težavami se kažejo zlasti v strukturi omrežja, saj imajo ženske v svojih omrežjih več sorodnikov, moški pa več prijateljev, sodelavcev in sosedov. Ključni vir emocionalne opore in opore v primeru boleznim so za moške njihove partnerice, za ženske pa njihovi otroci.

Elena Pečarič

Martina in Uroš Piskač

Maca Jogan

Darja Zaviršek