Romana Zidar

Prispevek se ukvarja z vprašanjem o tem, ali so razvijajoče se prakse socialnega podjetništva komplementarne tržnemu ali pa njegov antipod. Na podlagi tipologije socialnih podjetij sta v prispevku predstavljeni dve praksi samodefiniranih socialnih podjetij. Ozadje razvoja ene prakse je klasično tržno podjetje, druga pa je nastala v okviru javnega zavoda. Izvedena analiza nakazuje na potrebo po oblikovanju etičnega kodeksa v socialnem podjetništvu, ki bo onemogočal razvoj nepoštenih poslovnih in menedžerskih praks. Kaže se tudi potreba po posebnem socialno-podjetniškem certifikatu, ki bo tako izvajalcem kot kupcem zagotavljal transparentnost, prav tako pa bo treba premisliti o odprtem modelu socialnega podjetništva, za katerega smo se v Sloveniji odločili in v katerem se kažejo prve razpoke.

Mitja Krajnčan, Barbara Grum

Obravnavamo analizo priprav mladih na samostojnost, ki jih izvajajo v vzgojnih zavodih za srednješolsko populacijo. Temelji na kvalitativni raziskavi, pri kateri izhajamo iz perspektive vzgojiteljev v vzgojnih skupinah. Za mlade, ki imajo ob koncu bivanja možnost vrnitve domov, kot tudi za tiste, ki jim ta možnost ni dana, je učenje spretnosti, ki so mladostnikom v pomoč pri osamosvajanju, izjemno pomembno. V predstavljeni raziskavi je iz perspektive vzgojiteljev prikazan pogled na področja, pomembna za samostojnost: bivalne razmere v vzgojnih zavodih; spretnosti, ki se jih mladostniki učijo; prednosti in pomanjkljivosti vzgojnih ustanov; izvajanje integracije in inkluzije v zunanje okolje; izobraževanje; ocena samostojnosti mladostnikov ob odpustu iz zavoda. Rezultati so pokazali, da se vzgojitelji zavedajo pomembnosti področja osamosvajanja mladih v vzgojnih zavodih, da so bivanjske razmere dobre. Vsekakor pa je premalo konceptualno dorečena paradigma spremljanja osamosvajanja mladih in njihove integracije v okolje. Prav tako ni sistemskih ureditev pri spremljanju mladih ob odpustu.

Andreja Kornhauser, Jana Mali

V Sloveniji je med oblikami skrbi za stare ljudi najbolj razširjeno institucionalno varstvo. To je za socialno delo svojevrsten izziv. Kljub skromni zastopanosti socialnih delavcev v domu je njihova strokovna vloga pomembna in poteka v različnih časovnih terminih, v katerih se star človek srečuje z institucijo. V prispevku je opisano, kako stanovalci doživljajo obdobje pred prihodom v dom in kakšno pomoč potrebujejo pri vključevanju v novo življenjsko okolje. Osredotočimo se na priprave na prihod starega človeka v dom v treh fazah: pred prihodom, ob prihodu in po prihodu v dom za stare. Ugotovitve za specifično, prekmursko okolje kažejo potrebo po individualiziranem delu socialnih delavk in delavcev s starimi ljudmi. Stanovalci se na življenje v domu ne pripravljajo, podpora in pomoč svojcev pa velikokrat nista dovolj, zato se vloga in pomen socialnega dela v takem okolju še povečujeta. Pomembno je sodelovanje socialnih delavcev v vseh fazah priprave starega človeka na sprejem v dom za stare, zato je pomembno nadaljevati raziskovanje tega specifičnega področja socialnega dela v domu, ga redno evalvirati in strokovno razvijati.

Nina Jamar, Alenka Šauperl

Glavni namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna struktura izvlečkov bi bila najbolj primerna za izvlečke na področju socialnega dela ter na podlagi teh spoznanj oblikovati navodila za njihovo pisanje. Raziskava je potekala v treh delih. V prvem delu smo s pomočjo analize vsebine analizirali strukturo izvlečkov objavljenih v serijskih publikacijah s področja socialnega dela. Drugi del raziskave je predstavljal izdelavo prototipov in izboljšanih izvlečkov ter uporabniško študijo ustreznosti izvlečkov oziroma zadovoljstva bralcev z izvlečki z različno vsebino. Na podlagi teh dveh delov raziskave so bila zasnovana navodila za pisanje izvlečkov na področju socialnega dela. Rezultati raziskave so pokazali, da je možno določiti optimalno strukturo izvlečkov na področju socialnega dela, ki naj bi se držala znane UMRD (uvod, metode, rezultati, diskusija) strukture za pisanje znanstvenih člankov.

Srečo Dragoš

Živa Humer, Metka Kuhar

Doseganje enakopravnosti v sferi doma je pomembno feministično in sociološko vprašanje zadnjih nekaj desetletij in je postalo tudi del ukrepov različnih politik (družinske politike, politike zaposlovanja, politike enakopravnosti). Številne študije in znanstvena literatura vedno znova opozarjajo na neenakopravnost med moškimi in ženskami v zasebni sferi – to je ena poglavitnih ovir za doseganje enakopravnosti spolov v družbi. Avtorici preusmerita raziskovalno pozornost na enakopravnost v sferi doma, kajti nekateri pari v Sloveniji jo že prakticirajo. Prvi del članka predstavi značilnosti širšega družbenega in političnega konteksta, ključne z vidika enakopravnosti med spoloma v sferi doma. V drugem, glavnem delu je predstavljena študija primera egalitarnega para, podana je analiza dejavnikov njune enakopravnosti. Študija primera nakazuje, da je enakopravnost spolov v sferi doma proces, ki se razvija v partnerskem odnosu in presega spolno zaznamovano delitev domačih in skrbstvenih opravil ter delitve del po načelu 50/50. Enakopravnost v sferi doma se kaže kot konstanten proces vsakodnevnih interakcij in pogajanj med partnerjema ob pomembnem sovplivanju družbenih, ekonomskih, političnih dejavnikov in okoliščin.

Jelena Perak, Ana Štambuk

Alzheimerjeva bolezen kot najbolj razširjena vrsta demence je ena od največjih zdravstveno-socialnih tegob tega stoletja. S staranjem svetovnega prebivalstva postaja povečevanje števila obolelih z demenco vse bolj neizogibno. Na Hrvaškem so ljudje z Alzheimerjevo boleznijo kot tudi njihovi svojci še vedno družbeno zapostavljeni. V prispevku se osredotočamo na družinske oskrbovalce (zakonce) obolelih oseb in opišemo njihove osebne izkušnje ter probleme, s katerimi se srečujejo pri oskrbi bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo. Največji problemi, s katerimi se spopadajo svojci, so pomanjkanje bivalnih zmogljivosti v domovih za stare, previsoke cene zdravil, stres, odsotnost pomoči in podpore iz okolja ter strokovnjakov, med katerimi so tudi socialne delavke in delavci. Kot skupno pozitivno izkušnjo zakonci navajajo članstvo v Hrvaškem društvu za Alzheimerjevo bolezen, saj jim ponuja svojevrstno zatočišče pri vsakodnevnih problemih. V prispevku avtorici poskušata poudariti pomen ozaveščanja in izobraževanja splošne javnosti o demenci kot tudi potrebo po zagotavljanju večje podpore in pomoči družinskim oskrbovalcem, tako strokovnjakov kot tudi družbe.

Ksenija Domiter Protner

V članku predstavljamo socialnoekološki model preventivne dejavnosti kot enega izmed možnih modelov preventivne dejavnosti na področju izpostavljenosti otrok in mladostnikov nasilju v družini v Sloveniji. Predlog modela preventivne dejavnosti je nastal na podlagi raziskave o izpostavljenosti slovenskih mladostnikov nasilju v družini, ki je bila leta 2011 izvedena na reprezentativnem vzorcu slovenskih mladostnikov (srednješolcev). Članek predstavlja tudi pregled nekaterih primerov tako imenovane dobre prakse preventivne dejavnosti, ki se pojavljajo v svetu, ter značilnosti obstoječe preventivne dejavnosti v Sloveniji.

Klavdija Höfler, Štefan Bojnec

Brezdomstvo je ena izmed najhujših oblik socialne revščine. V Sloveniji smo trenutno v začetni fazi reševanja brezdomstva. Položaj brezdomcev v Sloveniji je ustrezen, kar zadeva zadovoljitev njihovih osnovnih potreb, kot so prenočišče, prehrana in obleka. Slabši položaj brezdomcev pa se kaže pri preprečevanju brezdomstva ter pri zaposlovanju in izobraževanju. Poznavanje vzrokov in posledic brezdomstva lahko pripomore k zmanjšanju problematike brezdomstva tudi pri zaposlovanju in izobraževanju. Razvoj preprečevanja brezdomstva v naslednjih letih ne bo ugoden. Finančna in ekonomska kriza, premalo usposobljenih kadrov za reševanje problematike brezdomstva in premalo političnega interesa za to problematiko dodatno neugodno vplivajo na gibanje števila brezdomcev.

Andreja Mrežar

Katja Mlakar, Andreja Prapertnik

Dino Černivec, Gašper Ločičnik

Jelka Zorn, Vesna Leskošek

Vesna Leskošek

Socialno delo je že od začetka tesno povezano z družbenimi gibanji. Ta so eden od pomembnejših izvorov stroke, ne pa edini. Pomembna so predvsem zaradi poudarjanja pomena kolektivne akcije za družbene spremembe, ki koristijo zapostavljenim skupinam ljudi. Predstavljene so splošne značilnosti družbenih gibanja. Ker gre za širok in raznovrsten spekter delovanja brez izrazitih skupnih značilnosti, jih je težko definirati. Gibanja se razlikujejo po oblikah organiziranosti, načinih vodenja, po načinih delovanja, namenih, ciljih, trajnosti delovanja in končnih rezultatih. Vzpostavljajo svojevrsten odnos do oblasti, političnih strank in do državnih institucij. Gibanja so lahko revolucionarna ali reformistična, lahko se ukvarjajo s spreminjanjem ljudi ali so usmerjena v spremembe družbenega reda, lahko so tudi nazadnjaška in ne le napredna. Feministično gibanje je tesno povezano s socialnim delom, saj so začetnice socialnega dela prav ženske, ki so bile povezane z ženskim gibanjem. Socialno delo so organizirale, da bi se bojevale proti družbenim neenakostim, ki povzročajo marginalizacijo. Govorile so o pravični družbi in se zanjo tudi zavzemale, to pa je vplivalo na vrsto socialnega dela, ki so ga zagovarjale.

Michael Lavalette

Članek obravnava povezave med družbenimi gibanji, dejavnostjo družbenega gibanja in »neformalnimi« oblikami socialnega dela. Prikaže začetno stopnjo raziskave, v kateri se ukvarjamo s poljudnejšimi oblikami socialnega dela (v Britaniji in celinski Evropi), ki so pogosto prikrite in niso del uradne strokovne zgodovine. Neformalno socialno delo je področje dejavnosti, ki dopolnjuje “strokovno”, “državno/javno” ali meščansko socialno delo – oziroma mu včasih nasprotuje. Opredeljuje dejavnosti, posameznike in skupine, ki se ukvarjajo z vidiki stisk, neenakosti in zatiranja na načine, ki niso hierarhični, omogočajo vzajemno podporo in temeljijo na načelih solidarnosti. Osredinjanje na zglede neformalnega socialnega dela omogoča premislek o preteklosti socialnega dela, njegovi sedanjosti in morebitni drugačni prihodnosti.  

Petra Videmšek

Predstavljena so družbena gibanja, ki so konec osemdesetih let 20. stoletja vplivala na razvoj stroke socialnega dela. Največja pozornost je namenjena ženskemu gibanju, gibanju za socializacijo in kulturo homoseksualnosti, antipsihiatričnemu gibanju in gibanju za neodvisno življenje hendikepiranih ljudi. Omenjena gibanja so v stroki socialnega dela sprožila val sprememb. Spremembe so vidne na treh ravneh: na odnosni (spremenjena vloga uporabnikov v procesu podpore), strukturni (razvoj skupnostnih služb) in teoretski (razvoj novih konceptov dela in novih metod dela v stroki, prehod od tradicionalnih k inovativnim metodam). Gibanja so s svojim delovanjem širila meje socialnega dela (iz institucije v skupnost), spodbujala pluralizacijo izvajalcev (povečanje števila nevladnih organizacij, ki ponujajo nove programe), postavljala vprašanje odnosov moči in spodbujala participacijo udeleženih v procesu podpore. Stroka socialnega dela je znanost za ravnanje, ki se napaja iz bogatih praktičnih izkušenj in v kateri teorija nastaja na podlagi konkretnih izkušenj ljudi in družbenih skupin.

Srečo Dragoš

Vsebine družbenih procesov porajajo forme, s katerimi se ti procesi regulirajo tako, da se utrdijo, krepijo ali blokirajo. Ker forme niso le posledica vsebin, saj so tudi vsebine odvisne od form, je razumevanje vsebin nemogoče brez razumevanja form. Ko družbena gibanja strukturirajo svoje vsebine iz obrambnih v kontestativne in akvizitivne, so oteženi pogoji za neposredno participacijo. S povečevanjem števila članov in bolj kompleksnimi vsebinami se krepi pluralizem vsebinskih izzivov, hkrati pa se v večjih skupinah tvorijo podskupine, saj se v njih lažje realizirajo pristni stiki. Posledica teh teženj je povečevanje distance med manjšino najbolj aktivnih in večino manj aktivnih članov. Zato je notranja dinamika socialnih gibanj odvisna od vprašanja, kako kombinirati različne forme notranjega ustroja, predvsem forme majhne skupine, velike skupine in organizacije. Zaradi kombinacije malih skupin z velikimi in krepitve institucionalizacije gibanja imajo formo, ki pa ni specifična zgolj zanje. Zato jih ni mogoče imeti za neko posebno formo družbenih skupin. Socialna gibanja so fluidni katalizator kolektivnih družbenih form, kadar gre za erozijo legitimnosti.

Marta Gregorčič

Sodobne teorije, ki obravnavajo širše družbene spremembe, trdijo, da alternative neoliberalizmu ni, da si jih dandanes nihče ni zmožen zamisliti, kot tudi, da se bodo družbene spremembe začele vzpostavljati šele takrat (če sploh), ko bo človeštvo prignano do skrajnih možnosti preživetja – to naj bi se že kazalo na periferijah kapitalizma. Besedilo pa zastavlja povsem nasprotno tezo, saj na podlagi dragocenih prispevkov revolucionarnih bojev iz Azije in Latinske Amerike dokazuje, da alternativne, avtonomne, samozadostne in samodoločujoče sisteme že desetletja ustvarjajo potencie gibanj od spodaj, aktivnosti in intenzivnosti bojev grupos de base, samoorganiziranega puebla, ljudstva, ki se bojuje onkraj prežitkov starih in novih oligarhij. Potencie ne obravnava na splošno – kot upore, ustvarjanje alternativnih politik ali emancipacijskih praks – pač pa kot samožive revolucionarne boje, ki odgovarjajo na realne, neposredne potrebe skupnosti in znotraj sebe že proizvajajo tudi nove principe, procese in zahteve. S tem ne le zadovoljujejo temeljne človekove potrebe, torej materialne pogoje življenja, pač pa predvsem ustvarjajo socialne, kulturne, ekonomske, okoljske in politične temeljne pogoje družbenosti. Potenicie kot subjektivitete ustvarjajočih spodkopavajo tisto, kar je želel neoliberalizem za vsako ceno in z vsemi sredstvi ukiniti: družbenost.

Jelka Zorn

Članek se ukvarja s pravico do gibanja v obeh pomenih: s pravico do migriranja in s pravico do gibanja kot udeleženosti v družbenih gibanjih, z aktivizmom. Nasproti pravici do gibanja je nadzor nad priseljevanjem. Ta migrante kriminalizira ali pa jih obravnava zgolj kot delovno silo in ne kot ljudi. To pomeni, da je prihod v državo dovoljen le tistim in za toliko časa, kolikor velika je potreba po njihovi delovni moči, pri tem pa se ohranja visoka stopnja segregacije oziroma izkoriščanja. Tisti, ki se znajdejo brez državljanskega statusa in pravne zaščite, naj bi ostali nevidni in neslišni. V članku so prikazani primeri krepitve moči in politične subjektivizacije ljudi, ki jih prav potisnjenost v brezpravni in nevidni položaj spodbudi k uporu, boju za pravice in svoje mesto v svetu (izbrisani, gibanje No Borders, Nevidni delavci sveta). Tako je državljanstvo ne zgolj status, ki nam ga določi država, ampak državljanska praksa (aktivizem). V uporu ljudje ustvarjajo nove skupnosti in solidarnostne mreže. Aktivistično delovanje lahko pripomore k preoblikovanju upravičenosti z »regularizacijo od spodaj« (večanje avtonomije mest v nasprotju z državo, odpravljanje učinkov ilegalizacije na lokalni ravni, pri delodajalcih ipd.).

Asja Hrvatin

Vito Flaker

Elena Pečarič, Klaudija Poropat

Ana M. Sobočan

Karolina Babič

Andrej Kurnik

Mojca Urek

Jana Mali, Valentina Hlebec

Valentina Hlebec

Socialna oskrba na domu je izjemno pomemben program za zagotavljanje kakovosti življenja starejših, ki živijo v domačem okolju. Analize razvoja tega programa kažejo na izjemno veliko raznovrstnost med občinami v organizaciji in dostopnosti socialne oskrbe. Tipologija občin kaže, da obstajajo med občinami tudi podobnosti. V Sloveniji je leta 2008 obstajalo pet tipov občin, ki se razlikujejo po učinkovitosti in kakovosti pomoči na domu. Posamezni tipi se med seboj razlikujejo glede na to, kateri akter večinsko plačuje oskrbo na domu (država ali občina ali uporabnik) in kolikšna je ponudba in kakovost te oskrbe (trajanje obiskov in število uporabnikov). V prispevku preverjamo razvoj programa in spremembe v tipologiji občin. Ključna ugotovitev je, da se je heterogenost občin zmanjšala, se pravi, da smo za podatke iz leta 2010 empirično dobili manjše število modelov organizacije socialne oskrbe na domu kot za podatke iz leta 2008. Podrobnejša analiza indikatorjev, ki smo jih vključili v razvrščanje, in indikatorjev, ki smo jih analizirali, je pokazala, da je za večino občin možno reči, da je šel razvoj organizacije socialne oskrbe na domu v smeri večje učinkovitosti izrabe sredstev.

Mateja Nagode, Valentina Hlebec

Socialna oskrba na domu je temeljna socialnovarstvena storitev, ki se dogaja na domu posameznika, vendar se glede na načrtovan obseg razvija občutno prepočasi. Gre za področje, ki zahteva več sistematične raziskovalne pozornosti z vseh vidikov delovanja – sistemskega, izvajalskega in uporabniškega. V članku se osredotočamo na izvajalsko raven, saj je bila doslej najmanj raziskana. Sistematično, s kritično metaanalizo ovrednotimo raziskave, ki obravnavajo delo in položaj socialnih oskrbovalk, tj. ključnega kadra pri zagotavljanju in organiziranju socialne oskrbe na domu. Ker je raziskav o tem v Sloveniji zelo malo in ker menimo, da je področje treba temeljiteje raziskati, smo za začetek povzeli ključne vsebinske ugotovitve že obstoječih raziskav. Hkrati smo kritično ovrednotili uporabljene metodologije, povzeli njihove pomembne značilnosti in poudarili ključne pomanjkljivosti. Ugotovitve so pomembna metodološka in vsebinska podlaga za nadaljnje raziskovanje in vrednotenje področja dela socialnih oskrbovalk. V članku posebej poudarimo, da je treba to področje temeljiteje raziskati na reprezentativni in nacionalni ravni.

Valentina Hlebec, Jana Mali

Institucionalna oskrba v Sloveniji je najbolj razširjena in razvita oblika oskrbe starejših ljudi. Analiziramo njen razvoj in dostopnost institucionalne oskrbe z vidika mesta bivanja njenih uporabnikov. To posredno vpliva tudi na kakovost same oskrbe. V prvem delu predstavimo zgodovinski oris javne institucionalne oskrbe in pokažemo, da nanjo zelo vpliva vladajoča socialna politika. V drugem delu presojamo dostopnost javne institucionalne oskrbe z vidika uporabnikovega kraja bivanja, bodisi občine stalnega bivanja bodisi zunaj nje. Pokažemo, da kljub izpolnjenemu merilu 5-odstotne vključitve starejših od 65 let v institucionalno oskrbo na nacionalni ravni obstajajo na lokalni ravni, med občinami pomembne razlike. Razlike se kažejo v navzočnosti institucionalne oskrbe v posamezni občini glede na njeno velikost, stopnjo urbanizacije in gospodarsko razvitost občine. Tipologija razvoja institucionalne oskrbe starejših v Sloveniji pokaže tudi, da starejši od 65 let nimajo enakih možnosti za institucionalno oskrbo. Z gradnjo domov po načelu večje teritorialne razpršenosti in uvajanjem načela pluralnosti pomoči starim ljudem smo spodbudili gradnjo zasebnih domov, v njih pa je oskrba dražja in zato nedosegljiva vsem, ki jo potrebujejo.

Majda Černič Istenič

Avtorica obravnava medgeneracijsko solidarnost z vidika subjektivnih zaznav oz. mnenj, predstavljenih na ravni posameznih skupnosti oz. občin. Kontekstualni okvir preučevanja so trije modeli oz. tipologija ureditve oskrbe starejših po občinah v Sloveniji. Ob tem avtorica predpostavlja, da so mnenja prebivalcev do medgeneracijske solidarnosti povezana z oblikami organiziranosti skrbi za starejše, ki prevladujejo v določeni skupini občin. Rezultati preučevanja, ki temeljijo na podatkih raziskave »Odnosi med generacijami in spoloma na kmetijah v Sloveniji 2007«, kažejo, da večina anketirancev pričakuje tako od družine kakor tudi od družbe, da bosta skrbeli za starejše. Vendar pa se mnenja o uravnoteženi odgovornosti med družino in družbo razlikujejo: čim slabša je organiziranost oskrbe za starejše v občinah, tem večje je pričakovanje ljudi, da bo družina prevzela večino odgovornosti pri skrbi za starejše. Ta usmerjenost je še zlasti izrazita v manjših ruralnih občinah.

Jana Mali

Povečanje deleža starejšega prebivalstva tudi v socialnem delu usmerja pozornost na pojave, ki spremljajo starost, staranje in stare ljudi. Stari ljudje so v 21. stoletja ključni izziv za razvoj konceptov, metod in spretnosti socialnega dela. V prispevku se ukvarjamo z vprašanji, koliko je socialno delo pripravljeno na reševanje stisk in težav starih ljudi, kakšne konceptualne osnove in možnosti ponuja za strokovno delo in kakšne možnosti imajo socialne delavke in delavci za pridobivanje ustreznega znanja za ravnanje s starejšo populacijo. Opozarjamo, da kljub zavedanju pomembnosti razvoja specializiranega socialnodelovnega znanja nimamo dovolj literature, raziskav s tega področja, prav tako pa tudi zanemarjamo izobraževanje socialnih delavcev in delavk za delo s starejšo populacijo. V prispevku prikažemo dobre konceptualne zasnove za razvoj socialnega dela kot specializacije. Poudarimo dinamičnost socialnega dela kot posebno značilnost, ki omogoča odzivnost socialnega dela na aktualne družbene razmere, kakor tudi pretočnost med teorijo in metodiko socialnega dela, ki se pri delu s starimi ljudmi že kaže kot prednost za učinkovito pomoč starim ljudem.

Mateja Lah

Mojca Pušnik

Jana Mali, Vera Grebenc, Amra Šabić

Jana Mali

Duška Kneževič Hočevar