V dneh od 2. do 4. novembra 1989. leta je bil na Bledu v organizaciji Višje šole za socialne delavce v Ljubljani Sesti bienalni seminar evropske regionalne skupine Mednarodnega združenja šol za socialno delo (International Association of Schools of Social Work, European Regional Group). Več kot 100 udeležencev iz različnih evropskih dežel je v 35 referatih in razpravah po skupinah obravnavalo temo Teoretični koncepti socialnega dela in izobraževanje. Iz bogatega gradiva tega seminarja posredujemo našim bralcem vse slovenske prispevke in vse prispevke jugoslovanskih udeležencev ter izbor prispevkov udeležencev iz drugih evropskih dežel. V naslednjih številkah naše revije bo objavljenih še nekaj zanimivih referatov z blejskega seminarja. Bralci si lahko posamezne referate (v angleščini) izposodijo tudi v knjižnici Višje šole za socialne delavce. Bralce in naročnike Socialnega dela ob tem obveščamo,da je ta trojna številka našega časopisa edina,ki je izšla v letu 1990. Zaradi preobrazbe višješolskega študija v visokošolski študij so bili aktivnejši sodelavci uredništva čez mero obremenjeni z dejavnostmi, povezanimi s to preobrazbo, tako da jim ni preostalo časa in moči za kar zahtevno delo okrog izdajanja časopisa. Poleg tega pa smo, kot lahko vidite, spet nekoliko izboljšali zunanjo podobo časopisa, kar je prav tako zahtevalo nekaj časa, truda in sredstev. Upamo, da bomo v letu 1991 izhajali redno, ter da bomo še izboljšali vsebino in obliko našega lista.

Gabi Čačinovič Vogrinčič

Antonin Wagner

Yves Rastimir Nedeljković

Avtor poudarja potrebo po zgodovinskem prijemu pri preučevanju socialnega dela, kar bi omogočilo spoznati vse njegove kulturne, moralne in logične temelje, ki so se porajali bodisi kot spontane ali pa organizirane in institucionalizirane, torej profesionalne humanistične dejavnosti. Brez tega ne bo mogoče spoznati ne prave vsebine in ne usmerjati nadaljnjega razvoja socialnega dela. Brez teh raziskav znanstvena utemeljitev humanitarnih dejavnosti in socialnega dela ni možna. Takšna analiza mora zajeti različne vidike, oblike in vsebine bogate zgodovine človekove družbenosti in življenjske prakse. Zgodovina socialnega dela, ki izhaja iz humanističnih temeljev in akcijskega bistva človekove družbenosti lahko prispeva k teoretičnemu posploševanju, kakor tudi k izboljšanju prakse socialnega dela in s tem k odpravi številnih slabosti, ki ga danes še zavirajo. Avtor tudi predlaga periodizacijo celotne zgodovine socialnega dela in socialnih dejavnosti, ki je lahko podlaga zgodovinskim preučevanjem.

Doreen Gibson

Avtorica v svojem uvodnem referatu izhaja iz sodobnih družbenih sprememb. Svetovna kriza in spremembe v državi blaginje so izziv za socialno delo. Avtorica zavrača tradicionalni (delo s posameznikom) in radikalni (marksistični) pogled na socialno delo kot zastarel, saj njune ideje in jezik izhajajo iz 19. stoletja. Feministični pristop naj bi bil kažipot za paradigmatske spremembe. Naloga socialne delavke je, da ob državi, ki poskrbi za redistribucijo sredstev, zatiranim in marginalnim skupinam (ženske, črnci, otroci) pomaga artikulirati njihove lastne definicije problemov in ustvarjati infrastrukturo za samopomoč.

Manuel Luis Lopez

Zaradi nastajanja številnih novih organizacij na socialnem področju je potrebno, da socialni delavci obvladajo "socialni menagement". Opisano je, kakšne nove naloge dobivajo socialni delavci in kako naj se ustrezno izobrazijo. Nove razmere zahtevajo, da so tudi socialni delavci inovativni. Navedene so značilnosti inovativnih ljudi in nekaj primerov socialnih inovacij, z namenom spodbuditi inovativnost socialnih delavcev.

Pavla Rapoša-Tanjšek

Skupnostno socialno delo izhaja iz celostnega pojmovanja socialnega dela, ki sleherni problem obravnava iz perspektive posameznika, skupnosti in družbe. K uresničevanju primarnega cilja socialnega dela - povečanju sposobnosti ljudi za reševanje lastnih problemov - prispeva skupnostno socialno delo predvsem preko ohranjanja in razvijanja socialnih mrež pomoči in podpore, ki jih je enostranski razvoj socialnih služb močno okrnil. V sistemih socialne blaginje sta se povečala nemoč in pasivizacija posameznikov, ki odgovornost za lastno usodo prepuščajo institucijam, ker v svojem okolju ne najdejo dovolj opore in spodbude za samopomoč. Povezanost posameznika z okoljem in mobilizacija mrež medsebojne pomoči in podpore v skupnosti (razvijanje skupnosti) sta podlaga sleherne skupnostne akcije, ne glede na cilje in osnovno strategijo spreminjanja - torej tudi pri socialni akciji - podpori depriveligiranim članom skupnosti ter pri načrtovanju socialne politike in socialnega razvoja skupnosti.

Joachim Wieler

Avtor ugotavlja, da iz nekih nerazumljivih razlogov ne znamo dovolj izkoristiti zgodovine socialnega dela in še manj njegove mednarodne in medkulturne razsežnosti. Pomemben razlog za zanemarjanje preteklih izkušenj vidi v preobremenjenosti praktikov. "Preveč je ognjev, ki jih morajo pogasiti." Sprašuje se, koliko kolegov se zaveda vzpostavljenih vezi v socialnem delu. Mednarodne organizacije kot so Mednarodna konferenca za socialno varstvo. Mednarodno združenje šol za socialno delo in Mednarodna zveza socialnih delavcev delujejo že od 1928. Njihovo delo je bilo osredotočeno na mirovna vprašanja in na izobraževanje za socialno delo na mednarodni ravni. Te zgodnje vizije in razvoj socialnega dela moramo preučiti, razločiti in povezati z našimi izobraževalnimi programi. Kako naj vemo, kaj hočemo, če ne poznamo svojega izvora? Šestdeset let je socialno delo prehitevalo počasno mednarodno politiko, sedaj pa očitno zaostaja. Na to kaže stanje v Evropi, s katerim se bomo v prihodnosti soočili.

Peter Lüssi

Avtor predstavlja svojo knjigo z zgovornim naslovom Sistemsko socialno delo. Praktični učbenik socialnega svetovanja. Gre za sistemski nauk o socialnem delu, kot pravi, za praktično teorijo poklica, ki razloži naloge, sredstva in metode socialnega dela. Avtor v naš prostor vnaša nove, v sistemsko teorijo vpete pojme in koncepte in s tem pomembno razširja prostor za nova iskanja v socialnem delu.

Milosav Milosavljević

Avtor daje zgodovinsko in kritično analizo teoretičnih in metodoloških temeljev socialnega dela v sodobni jugoslovanski družbi. Kompleksno analizo usmerja na dve teoretično-metodološki izhodišči: na pozitivističen in funkcionalističen vpliv, ki prevladujeta pred marksističnim, in na eklekticizem, ki se kaže v neplodni dialektični sintezi in uporabi kumulativnosti spoznanj v teoriji in metodologiji socialnega dela iz sorodnih družbenohumanističnih ved in medicine.

Joan Fortuny, Teresa Rossell

Gre za poudarek na razlikovanju različnih ravni, npr. med socialnimi pojavi, s katerimi se socialno delo ukvarja in izgrajevanjem teorij, ki jih razlagajo; med strokovno intervencijo ter aplikacijo ustreznih metod in razlagalnih modelov iz drugih ved, ki se jih socialno delo poslužuje, in med povratno konstrukcijo novih znanj, s katerimi spremljamo in vrednotimo učinke ipd. Zaradi navezovanja na različne teorije je za socialno delo pomemben predvsem način njihove uporabe (katere v stroko prenesemo direktno in katere moramo prilagoditi...). Na socialno delo avtorja ne gledata kot na posebno teorijo, pač pa ga opredeljujeta kot strokovno prakso, ki se poslužuje različnih teorij in konceptov o človeku in družbi, pri tem pa razpolaga z lastnimi znanji o specifičnih pojavih na socialnem področju.

Bodil Eriksson, Ann Helleday

Avtorici, ki jih je spodbudila lastna učna izkušnja, sta se podali raziskovati poglede posameznih filozofov na dialog. Za Sokrata je dialog orodje za moralno preizpraševanje oblasti, za vzajemnno iskanje resnice ter za nenehno samooblikovanje. Za Bubra in Lévinasa je dialog način avtentičnega srečevanja med Jazom in Teboj, srečevanja z drugostjo. In končno, za Habermasa in Freirá je dialog orodje kritičnega spoznavanja in spreminjanja družbe in sveta nasploh. Vprašanje je, koliko je v socialnem delu dialog možen glede na to, da je socialno delo po eni strani sredstvo kontrole in zatiranja, po drugi pa način pomoči tistim, ki pomoč potrebujejo. Avtorici vidita več možnosti za dialog v službah, ki se porajajo zunaj krogov uradnega socialnega dela, ne zanikata pa možnosti za dialog tudi v teh krogih, če bi se seveda zgodile ustrezne organizacijske spremembe, ki bi onemogočale obravnavanje strank na opredmeten način.

Vida Miloševič

Teoretična utemeljitev je implicitno prisotna v vseh resnejših razpravah o socialnem delu, eksplicitno pa jo najdemo bodisi kot eno od konstitutivnih prvin stroke ali pa kot pripomoček za uspešno delo. Kriteriji socialnega dela vsebujejo sestavine, ki sodijo k "teoriji", čeprav omogočajo analizo in opredelitev določenega stanja. Večji del obeh elementov moramo uvrstiti v polje "prakse", kjer pomenijo izhodišče za akcijo. Vendar pa praksa ni neodvisna od teorije. Nasprotno, njuno razmerje je dialektično. Dialektično razmerje obstaja tudi med različnimi sestavinami temeljnih prvin in kriterijev, s katerimi ocenjujemo stopnjo profesionaliziraností socialnega dela.

Bernard Stritih

Politika je v preteklosti prišepetavala stroki, kako naj vidi in opisuje stvarnost. Na ta način je nastajala nevarna iluzija, problemi pa so ostajali neopaženi. Socialno delo mora "dobiti besedo", to pomeni, da se mora do te mere razviti, da bo družbi lahko nudilo informacije o tistih procesih, ki utegnejo ogrožati normalno socialno obnavljanje družine, posameznikov in solidarnostnih mrež ter skupnosti. Pomembna je jasna zavest, da ni možno delati na nov način, dokler operiramo s starimi simboli, vrednostnimi predstavami in strokovnimi pojmi, ki so kontaminirani z ideali brezkonfliktne socialistične družbe. Pričakovati je, da se bo moralo ravno socialno delo soočatí s posledicami krize tam, kjer bodo te najhujše. S pomočjo pojmov sistemske teorije socialno delo lahko na novo definira procese osebne pomoči posameznikom in skupinam, kar vedno pomeni pomoč za usmerjanje posameznika v danem družbenem prostoru in za razvijanje novih predstav, oblik vedenja in interakcijskih vzorcev. V večji meri kot doslej naj bi pri vseh oblikah pomoči izhajali le iz vsakokratnega dogovora z uporabnikom. Rezultati uspešne pomoči se pokažejo v spremembah mikropolitike želje in v drugačnem odnosu do bodočnosti. V kriznih razmerah moramo hkratí uresničevati več ciljev, ohranjati zaupanje v ustanove sistema, mobilizirati potenciale za spreminjanje teh ustanov in hkrati omogočati odkrivanje novih oblik (samo)uresničevanja slehernega Človeka kot "dopuščanja biti".

Milan Martinović

Številni teoretiki socialnega dela ugotavljajo, da je njegov razvoj prešel štiri faze konceptualizacije. Zadnjo fazo, ki smo ji priča pretekli dve dekadi lahko označimo za znanstveno, saj teoretiki in znanstveniki s področja socialnega dela poskušajo odkrivati znanstvene vire socialnega dela in njegovo značilno teorijo, ob prizadevanju, da bi opredelili predmet znanosti socialnega dela, temeljne znanstvene pojme (kategorije) in metodološke posebnosti integrativnega in aplikativnega znanstvenega področja. Avtor tega članka obravnava razmerja med teorijo, prakso in metodologijo raziskovanja na področju socialnega dela kot temeljne predpogoje za razvoj njegove znanosti in identitete poklica.

Aleksandar Halmi

Članek izhaja iz postulata, da veda o socialnem delu implicira popolnoma drugačen tip metodologije kot druge družbene vede, to je kvalitativni pristop in akcijsko raziskovanje (kot ga koncipirajo Lewin, Moser, Haag, Adam idr.). Veda o socialnem delu ne more biti vrednotno nevtralna in se ne more ravnati po načelih pozitivistične paradigme, če hoče ostati primerna svojemu predmetu preučevanja, to je refleksivnim človeškim bitjem in njihovi družbeni praksi. Navedena so osnovna načela akcijskega raziskovanja: načelo praktične relevantnosti, odkrivanja stvarnega problema, participacije raziskovanih v raziskovalnem procesu, celovitosti raziskovanja in uporabnosti.

Blaž Mesec

Avtor zagovarja nazor, da je socialno delo, ob tem ko je posebna stroka, hkrati tudi posebna veda, ki integrira spoznanja različnih drugih ved s podatki o praktičnem socialnem delu in drugih oblikah družbene pomoči ljudem v stiskah socialne narave. Predmet te vede je družbena praksa pomoči na družbeni, interpersonalni in individualni ravni. Kot veda o ravnanju je veda o socialnem delu članica družine prakseoloških ved (akcijskih ved, Handlungswissenschaften) kot so pedagogika,organizacijske vede, upravne vede idr. Je fundamentalna in hkrati aplikativna veda, saj preučuje eno temeljnih družbenih praks in služi praktičnemu odločanju. Pisec predlaga za to vedo ime boetika (iz gr. boetheo - pomagam). Na obče metodološki ravni uporablja boetika podobne metode kot druge družbene in humanistične vede, na ravni posebnih pristopov pa bi akcijsko raziskovanje kot raziskovalno spremljanje in refleksija praktičnega strokovnega dela, moglo biti osrednja metoda boetike.

Hans Oostrik

Socialno delo je praktična veda, ki naj se poleg reševanja problemov posameznih strank ukvarja zlasti s poklicno prakso socialnega delavca. Ta se kaže predvsem v načinu in metodah vodenja razgovorov. Zato delo socialnega delavca označujemo kot komunikativno ravnanje, ki ima za cilj razčlenitev problematične situacije in iskanje uporabne rešitve. Osnovna elementa te dialoške komunikacije sta pripovedovanje in poizvedovanje. V tej praktični vedi gre za dve sestavini: za raziskanje situacije ter za aplikacijo ustrezne retorične metode imenovane narativna retorika, katere bistveni problem je, kako poslušati, da sogovornik spregovori in pripoveduje. Pripovedovanje je v primerjavi z diskusijo bližje resničnosti in ima moč argumenta. V praksi je torej socialni delavec raziskovalec, ki v dialoški komunikaciji s klientom prihaja do novih spoznanj.

Andreja Kavar Vidmar

Sestavek izhaja iz interdisciplinarnosti oziroma multidisciplinarnosti socialnega dela, ki kot eno od disciplin vključuje pravo. Velik del intervencij socialnega dela je možen le z uporabo prava. Opisane so stične točke med pravom in socialnim delom. Le-te so na vsebinskem, formalnem in teoretičnem področju, v praksi pa se izražajo kot pravno svetovanje, pomožno sredstvo intervencije ter zavarovanje zaupnih podatkov. Nazadnje avtorica navaja nekaj didaktičnih priporočil za pravni pouk socialnih delavcev.

Gabi Čačinovič Vogrinčič

V članku so prikazani psihološki koncepti psihodinamike družinske skupine, ki lahko prispevajo k teoriji ravnanja (Handlungswissenschaft, Oppl, 1986), na kateri lahko temeljijo metode socialnega dela z družino. Socialni delavec potrebuje takšna znanja o družini, ki mu omogočajo prepoznavanje dogajanja v njej, in usposobljenost, da jih opiše na takšen način, da bodo uporabljeni koncepti istočasno izhodišče za strokovno intervencijo in temelj ter vsebina dialoga s samo družino.

Marija Ovsenik

Sedanje socialno delo je mogoče obravnavati kot obliko skrbi za nemočne ljudi, ki se je razvila kot družbena služba in poklic znotraj industrijskega načina delitve in organizacije proizvodnje in življenja. Toda, danes so v teku globoke in obsežne spremembe. Zaradi elementov novega, informacijskega tipa proizvodnje (informatizacija, avtomatizacija, robotizacija, ipd.) se favorizira intelektualno, visoko inovativno delo, manuelno delo pa se pretežno uvršča med tehnološke presežke. Iz obeh skupin delovne sile izvira nova revščina. Domneva se, da je zdaj potrebno tudi samo koncepcijo socialnega dela pazljivo pregledati in prilagoditi, tako novim pogojem družbene proizvodnje kot tudi človeškega življenja. Zastavlja se vprašanje, kako izoblikovati zamisel socialnega dela, da bo le-to ustrezalo potrebam nove kulture družbenih razmerij.

Ruben Schindler

Teorija socialnega dela se mora povezovati z različnimi stopnjami izobraževanja za socialno delo. Teoretični temelji učnih programov, znanje, izkušnje in vrednote so odvisne od stopnje, ki so ji namenjeni. Avtor se osredotoča na spoznavanje teorije socialnega dela in njene ustreznosti za štiri specifične skupine študentov socialnega dela: študente nadaljevalnega programa, študente iz dela na dodiplomski ravni in dodiplomske študente - nove imigrante iz Etiopije. Avtor analizira vsebinska in organizacijska načela zasnove teh izobraževalnih programov. Teoretični temelj je ustrezen, predlagan pa je model za morebitni nadaljevalni program z navodili za razvoj teorije, tako v dodiplomskem, kot tudi v podiplomskem izobraževanju za socialno delo. Raziskava je zajela 300 študentov.

Marina Ajduković

Članek poroča o rezultatih evalvacije usposabljanja za skupinsko delo dveh skupin študenotv, ene, ki jo je vodil učitelj socialnega dela in druge, ki jo je vodil izkušen praktik. Usposabljanje je bilo strukturirano, razdeljeno v tri osnovne faze, v katerih so bile uporabljene ustrezne vaje komuniciranja in druge podobne vaje. Evalvacija je bila izvršena z vprašalnikom, ki je vseboval ocenjevalne lestvice Likertovega tipa (s 7 točkami). Rezultati evalvacije 9 skupinskih srečanj na 10 dimenzijah se v obeh skupinah dosledno ujemajo, so v povprečju višje od polovice možnih točk (višje od 3,5) in so najvišje v srednji fazi razvoja skupine. Po sodbi udeležencev je učitelj kot vodja v razpravi bolj poudarjal procesno-dinamične vidike, praktik pa bolj vsebinske. Rezultati kot celota kažejo na ugoden sprejem te oblike pri udeležencih in opogumljajo za nadaljnjo uporabo tega pristopa.

Dada Maglajlić

Programi za samopomoč so številni, razlikujejo se po vrsti, namenu, strukturi, ideoloških značilnostih in motivih. Vključujejo številne člane. To področje je težko spraviti v znanstvene okvire s pomočjo definicij in klasifikacij. S projektom (samopomoč in medsebojna pomoč za družine s težje prizadetimi člani) smo želeli uvajati, spremljati in ocenjevati procese in kratkoročne rezultate izbranih alternativnih modelov pomoči družinam s težje prizadetimi člani. Poleg pomoči skupinam in usklajevanja aktivnosti znotraj predlaganega modela, je socialni delavec lahko član skupine, ali pa poklicni sodelavec ene ali več tovrstnih skupin oziroma programov. Za to vlogo mora imeti socialni delavec ustrezne informacije o različnih obstoječih programih ter znanje in izkušnje o samopomoči.

Teressa Rossel

Milosav Milosavljević

Steven Shardlow, Mark Doel