Bogdan Lešnik

Pričujoča trojna številka časopisa, ki je nastala z uredniško pomočjo Sreča Dragoša, prinaša besedila, s katerimi so avtorji sodelovali na posvetu "Socialno delo ob izteku tisočletja - dileme in perspektive", ki sta ga organizirala Visoka šola za socialno delo in Društvo socialnih delavcev in delavk Slovenije (ki se je prav na posvetu na novo konstituiralo in sprejelo svoj etični kodeks, objavljen v rubriki "Dokumenti"). Pred seboj imamo torej v marsičem ključna besedila, ki kažejo stanje stroke in izobraževanja zanjo, stanje "prakse in teorije" socialnega dela, pa tudi njune smernice ali tendence, ki jih je mogoče verificirati in "atestirati" prav šele v medsebojnem soočenju in s tako objavo. Z veseljem lahko ugotovimo, da časopis Socialno delo pomembno prispeva k razvoju stroke, pa ne le zato, ker postavlja taka soočenja pred javnost, temveč zlasti zato, ker lahko v pričujočih besedilih opazimo, da ga strokovnjaki - torej tudi "praktiki" - dejansko berejo, česar kljub temu, da je slišati nadvse logično, ne moremo jemati kot samoumevno. Čas, v katerega je padel posvet, je nedvomno čas razpotij, ki se kažejo tako v diverzifikaciji storitev kakor v natančnejših pričakovanjih njihovih uporabnikov, hkrati pa tudi čas novih priložnosti za njihovo povezovanje v širšo mrežo, ko je vzajemno poznavanje še toliko pomembnejše.

Srečo Dragoš

Bernard Stritih

Začetki socialnega dela v ZDA in Evropi se razlikujejo: ameriško socialno delo je zaznamovano z optimizmom pionirstva pri osvajanju Zahoda, evropsko pa z nerešljivostjo nasprotja med velikimi idejami in praktično pametjo. Socialna diagnoza Mary Richmond ni podobna psihiatrični diagnozi, ampak poudarja svojskost vsakega posameznika v njegovem socialnem kontekstu. Posebna funkcija socialnega dela, na kateri gradi svojo avtonomijo, je pomoč ljudem, ki jim grozi socialna izključitev. Avtonomnost socialnega dela je nujna za kontinuirano razvijanje odnosov z drugimi avtonomnimi družbenimi podsistemi. Sodobni človek je samozadosten, ko zmaguje, zelo težko pa se zave svoje ranljivosti in se v krizah še bolj osami, tako da človeška pomoč v naravni socialni mreži ne zadostuje. Tu nastane potreba po socialnem delu, torej po iskanju možnosti, kje v okolju se lahko ta človek vključi v odnosno mrežo. Socialno delo ni orodje socialne politike, temveč se razvija v generično stroko in znanost, ki neguje tudi učenje iz nenamernih napak in spodrsljajev.

Srečo Dragoš

Socialno delo je kot dejavnost že po definiciji ujeto v paradoks "mejnih" ved, osredotočenih na tisto, kar pri drugih ostaja na robu njihovega zanimanja. Kot profesija pa je (v primerjavi z razvitejšimi, ki imajo daljšo tradicijo) na teoretskem, strukturnem in kadrovskem področju v marginalnem položaju. Zato gre za pomembno vprašanje, kako se bo socialno delo razvijalo v prihodnje. Premislek o teh treh področjih na način, ki ga avtor opredeli kot ekologijo robov, nakazuje nekatere možnosti marginalnosti, ki jih lahko izkoristimo v pozitivno smer. Zlasti moramo biti pozorni do razmejitev v notranjem okolju lastne profesije in do relacij navzven, tj., do drugih sistemov. V ta namen je lahko uporabna navezava na Parsonsovo shemo štirih funkcij, ki opozarja na sistemske pogoje, ki jim mora zadostiti tudi socialno delo kot profesionalni sistem. Aplikacijo Parsonsove sheme (AGIL) na socialno delo podaja avtor v zaključku tega prispevka.

Danica Hrovatič

Socialno delo kot stroka in neprofitne nevladne organizacije kot organizacijski prostor za izvajanje dejavnosti sta med seboj neposredno povezana. Neprofitne nevladne organizacije nastajajo ob profitno orientiranem in javnem sektorju. Tovrstne organizacije so za socialne delavke/ce, ki so doslej svojo dejavnost izvajali v okviru javnih zavodov, novi delovni izzivi in možnosti zaposlovanja. Prispevek predstavlja možnosti organiziranja in vključevanja socialnih dejavnosti, ki nastajajo na podlagi iniciativ civilne družbe in odgovornih posameznikov, v nevladne oblike organiziranosti: skupine za pomoč in samopomoč, društva, zavode, ustanove, zasebništvo, podjetja ali samostojne socialne programe. Neprofitno nevladne organizacije se pri delu srečujejo z različnimi problemi, ki nastajajo zaradi pomanjkanja strukture. Pomembni elementi pri tvorjenju strukture so zlasti trije: vzpostavljanje partnerskih odnosov z državo in profitnim sektorjem, financiranje z uporabo različnih virov sredstev in kadrovanje v smeri uravnoteženosti med delom prostovoljcev in profesionalno zaposlenih delavcev. Struktura neprofitno nevladnih organizacij je potrebna pri konstituiranju neprofitnega sektorja, ne samo kot dopolnilnega, ampak tudi enakovrednega v sistemu blaginje.

Vesna Leskošek

V nekaj letih pluralnega sistema socialnega varstva se je poleg javnih služb razvila široka mreža programov nevladnih organizacij. Te so zaradi svojih značilnosti pričele spreminjati klasične socialno varstvene koncepte in vnesle nova razumevanja odnosa med uporabniki storitev in izvajalci. S tem so vplivale tudi na spremembo razumevanja vloge profesionalcev in profesionalnosti same. Novosti na področju socialnega varstva so, kot vidimo iz javnih razpisov, že vpete v sistem, so zaželene in spodbujane. Tudi zato, ker postajajo institucionalna norma za vstop v Evropsko Unijo. Sedaj je čas za nov korak. Ta je zlasti v zagotavljanju kvalitete, dobrih pogodbenih odnosih, planiranju in ugotavljanju potreb. Brez zadnjega bodo dejavnosti narekovale predvsem organizacije iz lastnih ambicij in ne ljudje, ki servis potrebujejo.

Srečo Dragoš

Avtonomija uporabnikov pomeni avtonomijo na dveh osnovnih ravneh, psihični in socialni. Avtor se v prispevku osredotoča zlasti na drugo raven in v tej zvezi postavi štiri teze. Prvič: Slovenija na socialnem področju ne zaostaja bistveno za evropskim prostorom — razen v razvitosti uporabniških skupin. To pomeni, da je (kljub evropski primerljivosti) okolje, potrebno za afirmacijo avtonomije uporabniških skupin pri nas, nerazvito, saj še vedno bolj zavira kot pa stimulira samoorganizacijo uporabnikov. Drugič: sistemska avtonomija uporabniških skupin pomeni zlasti samostojnost glede na politični in glede na ekspertni sistem. Na področju osamosvajanja od politike je v zadnjih letih prišlo do pomembnih premikov. Tretjič: pri razmejitvi uporabniških od ekspertnih mrež smo še na začetku. Četrtič: sodelovanje med uporabniškimi skupinami in VŠSD kot ekspertno ustanovo bo tudi v prihodnje nujno, a bolj omejeno (ozko profilirano). Zato bodo za uporabniška združenja priporočljive intenzivnejše povezave zlasti s Socialno zbornico Slovenije in z novim Društvom socialnih delavk in delavcev Slovenije.

Marjan Vončina

Avtor uvodoma opozarja na spremembe v sistemu socialnega varstva in na nove vrednostne orientacije, ki zahtevajo premislek in ustrezno akcijo socialnih delavcev. Spremembe v sistemu socialnega varstva vplivajo tudi na možnosti zaposlovanja socialnih delavcev in delavk, pri čemer lastna skrb za izboljšanje pogojev za profesionalno udejstvovanje postaja temeljna družbena zahteva od poklica socialnega delavca. V nadaljevanju so ločeno prikazani problemi, s katerimi se srečujejo socialni delavci glede na to, v katerem sektorju družbe so zaposleni. Temeljni problem socialnih delavcev, ki delajo v javnem sektorju, so pomanjkljiva regulacija in nedefinirani cilji pri uvajanju socialnovarstvenih storitev. Temeljni problem socialnih delavcev, zaposlenih v nevladnem sektorju, je nestabilno financiranje programov. Temeljni problem socialnih delavcev, ki so zaposleni v delovnih organizacijah, pa se kaže v nedefinirani vlogi socialnega dela v profitnih organizacijah.

Vida Miloševič-Arnold

V pričujočem članku avtorica analizira dosedanji razvoj socialnega dela in stopnjo njegove sedanje profesionaliziranosti v Sloveniji. Pri tem se deloma opira na rezultate raziskave o profesionalnosti socialnega dela v Sloveniji iz leta 1997. Opozarja na pojmovanje predmeta socialnega dela kot prakse in na sodobne paradigmatske premike v socialnem delu ter na njihovo aplikacijo v našem strokovnem prostoru. V nadaljevanju razpravlja o aktualnih procesih, ki se kažejo zlasti na področju javnega sektorja, in predlaga določene spremembe, ki bi socialnemu delu zagotovile boljši družbeni status, s tem pa tudi boljše storitve uporabnikom.

Gabi Čačinovič Vogrinčič

Članek obravnava prispevek konstruktivizma k teoriji in praksi socialnega dela. Ključni pojmi v stroki - socialnodelavski delovni odnos, instrumentalna definicija problema, udeleženi v problemu in rešitvi, osebno vodenje - dobijo nov pomen, če jih povežemo z etiko participacije pri ustvarjanju nove zgodbe v odprtem prostoru za pogovor. Socialno delo se definira tudi kot raziskovanje in soustvarjanje zgodb, ki dajejo smisel življenju; temelji na razumevanju, sporazumevanju, dogovoru, v spoštovanju edinstvenosti. Pogoji za oblikovanje socialnodelavskih projektov pomoči na dialoški način so analizirani skozi tekste Roberte Greene in Andersonove in Goolishiana.

Anica Klemenc-Žvikart

V članku so opisani modeli obravnave pri centrih za socialno delo v primerih odločanja o dodelitvi otrok, stikih in drugih pomembnih vprašanjih za življenje otrok po razpadu izvenzakonske skupnosti ali zakonske zveze, kjer so pooblastila za odločanje z zakonom zaupana centrom za socialno delo in se starši ne morejo sami sporazumeti o teh vprašanjih. Poudarjeno je vprašanje razmejitve strok in organizacije dela z namenom razmišljanja o kvalitetnejšem in učinkovitejšem delu. Kot pomemben element pri doseganju teh ciljev pa je prikazan vnos koncepta prve socialne pomoči v prakso socialnega dela in možnosti ob tem.

Tanja Lamovec

Članek razkriva številna protislovja družinske oskrbe ljudi z dolgotrajnimi psihičnimi stiskami. Sodobna nuklearna družina nima pogojev za tako skrb, vendar pa tradicija in država tako pomoč pričakujeta. V razvitih deželah se lahko take osebe vključujejo v številne programe in tako preživijo del dneva zdoma, pri nas pa je teh možnosti malo in dobivajo le neznatno podporo države. Družine in še zlasti matere teh oseb se srečujejo s številnimi izvori stresa, ki jih strokovnjaki le slabo poznajo ali jim ne posvečajo pozornosti. Članek poskuša sistematizirati nekatere teh dejavnikov. Čeprav je primarna skrbnica navadno mati, bivanje osebe z dolgotrajnimi stiskami močno spremeni tudi življenje drugih družinskih članov (sorojencev, zakoncev, otrok). V težnji za preživetje si družine izdelajo različne strategije, s katerimi se poskušajo prilagoditi na težko situacijo. Nekatere teh strategij so opisane, prikazane so tudi posledice. Nakazana je tudi potreba po organizirani politični akciji družin, ki skrbijo za uporabnike psihiatrije.

Peter Stefanoski

Avtor razmišlja o strokovnih socialnodelavskih izhodiščih za delo z uživalci drog in njihovimi družinami na centrih za socialno delo. Ciljev in načinov dela z uživalci drog ne išče v "specifičnih značilnostih" uživalcev drog, temveč v diskurzu socialnega dela ter metodiki strokovnih ravnanj in načel socialnega dela. V razmislek ponuja smernice za praktično delo z uživalci drog na centrih za socialno delo.

Vida Kramžar

Analiza problema uživanja prepovedanih drog je velikokrat pojasnjevana v negativni luči kot stvar socialne patologije. Gre za enačenje med uživanjem in družbeno škodljivim ravnanjem. Tako etično posploševanje zakriva, da gre tudi pri uživalcih za element skupnosti, torej družbenosti. Vendar pa je s stališča vrednot ta družbenost pojmovana drugače. Gre za t. i. dionizični vidik družbenosti, ki je s stališča skrajnega individualizma nerazumljen. Mogoče je njegova patološkost deloma rezultat te nerazumljenosti. Na reševanje problema uživanja in odvisnosti od nelegalnih drog je treba gledati tudi s kulturnega vidika. Tako se problem razpre v globalni perspektivi in pokaže kot utesnjen v razmerje med določenimi modeli institucionalnih kultur. Njegovo reševanje pomeni tudi odpiranje meja teh kultur.

Vito Flaker

Stanovanjske skupine ponavadi opredeljujejo kot vmesne oblike med zavodsko obravnavo in civilnim življenjem v skupnosti. V tem smislu so stanovanjske skupine tipičen teren socialnega dela kot umetnosti navadnosti izjemnega. Stanovanjske skupine se med seboj razlikujejo po ustanoviteljih, stanovalcih, njihovem številu, spolu (večinoma so moški). Pogosto so prehodnega značaja in so korak pri osamosvajanju. Pogosto so locirane v navadnih soseskah, večinoma v mestih. Nekatere imajo več pravil, večinoma pa si ritem življenja v njih uravnavajo stanovalci sami. Ena osnovnih tem pogovorov je ukvarjanje z gospodinjstvom. V stanovanjskih skupinah ni opaziti posebnih vlog in klik, značilnih za zavode. Razumevanje delovanja in ravnanje osebja in stanovalcev uravnavajo različni modeli: model azila, temu soroden psihoterapevtski model, model hendikepa oz. prizadetosti, model družine z voljo po domačnosti, diskurz gospodinjskega Sizifa, modeliranje življenja po vzoru vsakdanjosti, model prostega časa in samopomočni in samoorganizirani model.

Vida Slemenšek-Kovačević

Avtorica se v članku ukvarja s področjem posebnega varstva in skrbi za otroke in mladostnike z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in s tem v zvezi poudarja potrebo razumevanja koncepcije globalne razvojne strategije invalidskega varstva v Sloveniji ter celostnega pristopa v obravnavi teh otrok in mladostnikov. Zlasti poudarja pomen in nujnost interdisciplinarnega pristopa v sedanji in prihodnji mreži strokovnih služb in sistemu usposabljanja, z vgrajenim postopkom razvrščanja, ki omogoča razvrstitev na podlagi temeljite diagnostične in timske obravnave v razvoju motenega otroka, glede na vrsto in stopnjo prizadetosti, ter predlaganje ustreznega usposabljanja in nadaljne obravnave glede na njegove posebne probleme in potrebe. Pojasni, da dileme na tem področju povzročajo predlogi o razvojnem procesnem razvrščanju s pomočjo individualnih in individualiziranih programov, ki so skladni z otrokovim razvojem, učenjem (česa se je sposoben naučiti in kako) in možnostmi za doseganje postavljenih ciljev ter zakonsko opredelitvijo pristojnosti šolskih uprav za izdajo odločb v postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami.

Majda Knehtl

Članek vsebuje natančnejši prikaz strokovnih mrež, služb in udeležencev, ki se vključujejo v proces obravnave in šolanja otrok s posebnimi potrebami, različnih strokovnih aktivnosti in vsestransko prepletenost strokovnih odnosov in dogajanj različnih strokovnih služb. Področje, ki pozna dokaj visoko strokovno raven obravnave, organizacije, spremljanja in vodenja (evidentiranja), bo s šolsko reformo doživelo temeljito vsebinsko in pristojnostno reorganizacijo. Nakazane so aktualne dileme glede praktičnega izvajanja tako zahtevnega področja z vidika vsebine, organizacije in finansiranja. Zastavljata se vprašanji: ali integracija sama po sebi zahteva tako korenite sistemske spremembe in posege v socialnem in sociološkem smislu in kam se bo po novi delitvi vlog strokovnih služb na tem področju umestilo socialno delo, ki je bilo do sedaj s svojo ključno vlogo učinkovito.

Mirjana Majhenič

Država blaginje je povsod po svetu pokazala svojo nemoč, ko bi se morala soočiti in spopasti z naraščajočimi zdravstvenimi in socialnimi problemi prebivalstva, potem ko so razpadli sistemi tradicionalnih oblik medčloveške pomoči in solidarnosti. V procesu deinstitucionalizacije javnih služb se je kot temeljno vprašanje pokazalo razmerje moči med uporabniki in strokovnjaki. Avtorica ga razčlenjuje na aktualnem primeru soobstoja treh različnih oblik pomoči starim pri nas, v katerih se zrcalijo različne stopnje institucionaliziranosti, s tem pa tudi vpliva, iniciative in odvisnosti uporabnikov. To so: domovi za upokojence, pomoč na domu starim ljudem in skupine starih za samopomoč. Različne oblike samopomoči - skupine, organizacije in gibanja - so izziv za profesionalce tudi v naših razmer, hkrati pa ob strokovni obravnavi izjemno pomembna komplementarna sestavina obvladovanja stisk ljudi.

Pavla Rapoša Tajnšek

Avtorica v prvem delu prispevka obravnava kritične razmere, v katerih se je socialno delo v slovenskem delovnem okolju znašlo v obdobju ekonomske in družbene tranzicije; navaja razloge, ki so pripeljali do krize, in predstavi možnosti za (re)integracijo socialnega dela v delovno okolje na novih temeljih, ki izhajajo iz strateških načel evolucijskega menedžmenta. V drugem delu predstavi vlogo socialnega dela pri usposabljanju vodij za reševanje osebnih in družinskih problemov zaposlenih; prikazen je model, ki ločuje kontrolno in nadzorno funkcijo in je sestavni del vodenja, od funkcije pomoči; predstavljene so bistvene vsebine načela usposabljanja vodij za pomoč zaposlenim.

Dušan Zapušek

V razmerah Premogovnika Velenje je najbolj razvit model socialnega dela v delovnem okolju kot model pomoči delodajalcem oziroma delovni organizaciji. Avtor poudari vlogo socialnega delavca kot svetovalca vodstvu za odločitve, ki so povezane s strateškim obvladovanjem invalidnosti in projektnim delom, kjer so zajeti tudi socialni ukrepi varstva pri delu. Projekt Obvladovanje invalidnosti v Premogovniku Velenje zajema pet sklopov. Ti so: predstavitev obvladovanja invalidnosti in dopolnitev podsistema uporabe invalidske zakonodaje, preprečevanje invalidnosti, zaposlitveni programi, poklicna rehabilitacija in vključitev sistema obvladovanja invalidnosti v delovno okolje.

Simona Žnidarec, Polona Erlah

Prispevek je povzetek diplomske naloge z naslovom Trening asertivnosti, ki je rezultat triletnega samostojnega dela in izkušenj avtoric na tem področju. V prvem delu predstavita teoretske koncepte in modele, na podlagi katerih izvajata trening. Drugi del vsebuje predstavitev strukture treninga in je jedro prispevka. Prispevek se konča s predlogi za uporabo treninga.

Darja Zaviršek

Članek se ukvarja s sociološko in socialno analizo prisilnih izselitev v Sloveniji. Avtorica ugotavlja, da je v njih mogoče videti primere socialnih nepravičnosti in nespoštovanja mednarodnih dokumentov v zvezi s pravico do stanovanja, ki jih je podpisala Slovenija. Iz socialne perspektive članek na študiji primera izselitve matere samohranilke z dvema otrokoma analizira procese družbenega izključevanja in opozarja, da taka izselitev ni naključna. Povezana je z nakopičenimi družbenimi devalvacijami, kot so etnična pripadnost, nizek ekonomski status, šibka socialna mreža. Državne institucije ravnajo v teh primerih tako, da namesto podpore družini družino razselijo in njene člane razmestijo po različnih državnih institucijah. Prihaja do različnih psiholoških procesov, ki praviloma obsojajo oškodovano osebo in v njej iščejo razloge za njeno stisko. Avtorica prikaže, kakšna je pri tem vloga socialnega dela in kakšna bi ob avtonomnejšem položaju socialnega dela pravzaprav morala biti.

Anka Zdovc

V prvem delu članka predstavi avtorica modele izgorelosti različnih avtorjev, govori o vplivu posameznih dejavnikov na proces izgorevanja in o načinih preprečevanja in razbremenjevanja. V drugem delu predstavi raziskavo, v kateri so sodelovali socialni delavci in delavke, ki delajo na centrih za socialno delo več kot petnajst let. Z njo je želela ugotoviti, katere delovne obremenitve so zanje najbolj stresne, katere stiske klientov jih najbolj prizadenejo, ali imajo pri svojem delu podporo, kakšna je stopnja izgorelosti, kako se kažejo znaki izgorelosti. Rezultati kažejo, da se strokovnjaki na centrih za socialno delo pogosto srečujejo s problemom izgorelosti in da je stopnja izgorelosti visoka.

Nino Rode

Možnosti za razvoj socialnega dela se v sedanjem času širijo, hkrati pa se manjšajo možnosti za uvajanje novih spoznanj v prakso. To se odraža tudi v odnosu med praktiki in teoretiki v socialnem delu. V prispevku smo s pomočjo analize besedil proučili razlike v prispevkih v reviji Socialno delo, letnik 1995, med predavatelji z VŠSD in avtorji iz tujine ("teoretiki") ter avtorji, zaposlenimi v socialnih ustanovah ("praktiki"). Zanimali so nas zlasti pojmi iz govora o socialnem delu nasploh, o sistemski ureditvi v socialnem delu in o posameznih področjih delovanja v socialnem delu, potem označevanje klientov in dela z njimi in raba splošnih teoretskih pojmov. Skupine avtorjev smo primerjali glede pogostosti rabe izbranih pojmov. Za to smo uporabili korespondenčno analizo, katere cilj je spremeniti tabelo numeričnih informacij v grafični prikaz, ki nam olajša interpretacijo. Analiza kaže, da je razlika med praktiki in teoretiki predvsem v ravni abstrakcije. Praktiki govorijo zlasti o ožjih področjih dela, avtorji z VŠSD se pogosteje poglabljajo v teorijo, tuji avtorji pa bolj govorijo o socialnem delu nasploh in poudarjajo prakso. Z analizo nismo ugotovili, da bi obstajala blokada v širjenju znanj, ki smo jo predvideli, vendar se praktiki redko vključujejo v razprave o socialnem delu nasploh, vsi avtorji pa se izogibajo razpravam o sistemski ureditvi socialnega dela. To vsaj nakazuje možnost razcepa med teorijo in prakso.

Jelka Škerjanc

Francka Premzel, Sonja Mladenič

Irena Bizjak

Doris Erzar Metelko, Marinka Lampreht Štros

Srečko Pavlič

Marija Šlenc Zver

Nuša Robnik

Vera Šinigoj

Minka Žiberna

Irena Bizjak

Darja Zaviršek

Blaž Mesec

Bogdan Lešnik

Pričujoča številka je skoraj v celoti posvečena pomembni temi, kvaliteti delovnega življenja. Prispevek na to temo je delo Andreje Kavar Vidmar. H kvaliteti delovnega življenja sodi seveda cela vrsta stvari, kijih ne bi takoj povezali z njo; med njimi pravice ljudi, ki so iz zapostavljene ali diskriminirane iz razlogov, ki sodijo na področje osebnega — »delovno življenje« je odličen zgled prostora, v katerem se mešata javno in zasebno. In tako kombinirana je tudi problematika, ki jo obravnava Tanja Lamovec. »Norost« in »duševno zdravje«, oboje je težko določljiva igra javnega in zasebnega, ali natančneje, gre za nekaj, kar je sicer opredeljeno kot »zasebno«, vendar instance iz sfere »javnosti« še kako posežejo vmes, če ta »zasebnost« ni na pravi strani... Podobno poseganje iz sfere »javnega« lahko opazimo pri starostnikih, o katerih piše Jana Kambič; starost je gotovo nekaj »zasebnega«, hkrati pa okoliščina, zaradi katere so ustanovljeni »javni« domovi za ostarele.

Andreja Kavar Vidmar

Socialno delo lahko opišemo tudi kot pomoč ljudem za kakovostno življenje. Kakovost delovnega življenja vpliva na celotno življenje zaposlenih in na uspešnost delovnih organizacij, je sestavni del integralne kakovosti organizacije. Kakovost delovnega življenja je v veliki meri določena s pravnimi normami. V prispevku so s poudarkom na pravni ureditvi prikazana posamezna vprašanja delovnega življenja, od tradicionalnih, kot sta varnost pri delu in delovni čas, do novejših, kot sta pravica delavcev do zasebnosti in usklajevanje delovnega in zasebnega življenja. Dana je pobuda za proučevanje kakovosti delovnega življenja na socialnem področju.

Tanja Lamovec

V uvodu je okvirno orisan položaj uporabnikov psihiatrije v različnih državah po svetu in pri nas. Splošno znano je, da se uporabniki kljub delno uspeli deinstitucionalizaciji nikjer niso resnično vključili v skupnost. V sestavku so podani tudi novi domnevni razlogi za to. Pojem skupnosti je prikazan z različnih vidikov, na podlagi katerih avtorica utemeljuje nujnost uporabniško vodenih skupnosti, saj lahko le na ta način zagotovimo njihovo organsko rast. Skupnosti, ki jih vodijo strokovnjaki, ostajajo umetne tvorbe, ki zadovoljujejo predvsem potrebe strokovnjakov. Na temelju pregledane literature avtorica domneva, da je večina živih skupnosti religioznega značaja. Pregled vrednot pokaže, da imajo religiozne in uporabniške skupnosti, kot tudi vse vitalne skupnosti nasploh, nekatere skupne vrednote. Avtorica opisuje svoje vtise iz nekaterih skupnosti, namenjenih uporabnikom, ki jih je pobliže spoznala. Povzema sklepe Jeana Vanierja o pogojih, ki so nujni za življenje skupnosti ter o ključnih problemih, ki jih mora vsaka skupnost rešiti. Na koncu so prikazani znaki, ki kažejo na rast oziroma propadanje neke skupnosti.

Jana Kambič

Prvi del članka podaja teoretsko razlago institucionalnih vidikov življenja v domovih za stare. Predstavlja kratke, a izčrpne izseke razmišljanj številnih avtorjev, ki pišejo o domskem varstvu za stare ljudi. Avtorica predstavi razmišljanja, na katerih je gradila raziskovalno nalogo v konkretnem domu. Drugi del članka je ponazoritev konkretnih ugotovitev raziskovalne naloge, ki jih v literaturi še ni bilo zaslediti. Avtorica se pri tem usmeri zlasti na štiri tipe stanovalcev: pasivni, konstruktivni, vdani v usodo in uporniški. Poznavanje in upoštevanje teh tipov stanovalcev lahko na poseben način prispeva k odpravljanju negativnih elementov institucionalizacije.

Vito Flaker

Komisija za Prešenove nagrade

Bogdan Lešnik

Pričujoča številka je posvečena pravičnosti. Gre seveda za zelo paradoksen koncept, saj hkrati, ko lahko zelo hitro pokažemo na njegovo ideološko naravo (če mu sledimo skozi pojme pravica, pravo, prav), brez njega sploh ne moremo misliti družbe, v kateri bi bilo vredno živeti. Srečo Dragoš obdeluje koncept pravičnosti, ki so ga med obema vojnama pri nas razvijali katoliški akterji, vendar na tako »političen« način, da je postal neuporaben. Walter Lorenz se v svojem članku, ki ga je napisal za mednarodno številko našega časopisa, sicer ne loteva teme pravičnosti neposredno, vendar je eno izmed vprašanj Evropske Unije tudi to, kako ne le poenotiti sila različno pojmovanje pravičnosti od države do države, temveč tudi, kako ga napraviti operativnega za socialno delo. S filozofskega stališča se — skozi kritiko njegove idealizacije — obravnavanega koncepta loteva Gregor Adlešič. Problematiko, ki jo načenjata prva avtorja, nadaljuje Tanja Lamovec v svoji reßeksiji mesta, ki ga ima v splošnem dispozitivu znanosti socialno delo, in se pri tem opira na nekatere članke, objavljene v tem časopisu, in kot eno njegovih poglavitnih značilnosti omenja angažiranost, ki sicer v znanosti ne velja za nujen (včasih prej za moteč) element. Zadnji članek v številki je v dobršni meri inovacija: objavljamo študentsko raziskavo (avtoric Tanje Velkov, Alje Klobučar, Lorene Pahovič), kar sicer ni prvič, koristen pa bo kritičen dodatek, ki ga je spisal Blaž Mesec in v katerem opozarja na nekatere tipične metodološke napake tovrstnih raziskav.

Srečo Dragoš

Utemeljitev pravičnosti ni isto kot njena operacionalizacija. Zato so pomembne različne vrste realizacije pravičnosti, od katerih je odvisno učinkovanje tega splošnega načela na strukturo družbenih razmerij. Med posameznimi vrstami sta najpomembnejši menjalna in socialna pravičnost, še zlasti pa razmerje med njima. O tem se je prvič pri nas začelo govoriti po zaslugi socialne doktrine katoliške cerkve. Zaradi nedorečenosti te doktrine pa se je zgodovina socialne in menjalne pravičnosti na Slovenskem sprevrgla v zgodovino sporov med katoliškimi akterji, kar je predmet tega prispevka. Iz primerjave pravičnosti, kakor so jo razumeli predvojni oficialni predstavniki katoliške cerkve in kakor je bila aplicirana v povojnem socializmu, je razvidno, da gre za iste predpostavke, ki so bile povsem nefunkcionalne. Zato imata glede realizacije pravičnosti Kardelj in Ušeničnik, čeprav ideološko nasprotna, več skupnega kot npr. Ušeničnik in Gosar, ki sta izhajala iz istega nazora. Zakaj je ta vidik zgodovine še danes pomemben, pojasnjuje avtor v petih točkah, podanih v uvodu.

Walter Lorenz

Socialno delo je v obliki pomoči pri stabiliziranju meja družbene solidarnosti odigralo pomembno vlogo pri oblikovanju evropskih nacionalnih držav. Procesi evropskega združevanja bodo z odločanjem o tem, kdo upravičeno pripada bolj integrirani Evropi in koga je mogoče izključiti iz družbene varnosti, verjetno reaktivirali to njegovo tradicionalno vlogo. Socialno delo se mora kritično ozreti na svojo zgodovino, kako je zagotovilo orodja za razlikovanje med »zaslužnimi« in »nezaslužnimi«, in se naučiti kljubovati potencialno rasističnim implikacijam politike »evropske trdnjave«. Socialno delo je pred izzivom, da se polno zave kritičnega potenciala, ki ga vsebujejo njegove intelektualne in ideološke tradicije, in da zagotovi državljanske in socialne pravice klientom, ne glede na njihovo nacionalno državljanstvo. To bi pomenilo sodelovanje pri krepitvi evropske civilne družbe, ki priznava različnost, se je sposobna pogajati o neizključujočih kolektivnih identitetah in zagovarjati enakost možnosti in pravic.

Gregor Adlešič

Tekst je prikaz in poskus kritike osnovnih predpostavk Macintyreove komunitaristične kritike sodobnega liberalnega »moralnega škandala« oziroma njegove historične analize vzrokov za breztemeljnost in nezmožnost razsvetljenske utemeljitve sodobne nihilistične »emotivistične« morale, v katerem vidi glavnega krivca za izginotje aristotelske etike vrlin oziroma morale skupnega družbenega dobrega. Ob tem prikazu kontroverze med vsebinsko aristotelsko etiko skupnega dobrega in proceduralno individualistično liberalno moralo pravičnosti pa se zastavlja tudi vprašanje, ali je dandanes res še mogoče imeti vrednote za proizvod družbenih praks, utemeljevati moralo substancialno s pomočjo uniformnega skupnega dobrega in identiteto (Jaz) posameznika s skupnostjo kot celoto, socialno pravičnost pa z arhaičnim aristotelskim pojmom zasluge, kot to počne Maclntyre. Zdi se, namreč, da je njegov prikaz tako imenovanih samovsebnih praks in na njih utemeljenem pojmu odličnosti, ki mu služi za neizprosno kritko sodobnega utilitarizma, pragmatizma in egoizma, nedopustna idealizacija, njihova utemeljitev pa ne kaj dosti več kot slabo utemeljen historicizem.

Tanja Lamovec

Članek poskuša orisati nekatere temeljne predpostavke in cilje vede, na kateri temelji praksa socialnega dela. Primerja jo s predmetnim vidikom psihologije ter opozori na razliko v teoretski integrativni ravni. S fenomenološko metodo poskuša opredeliti temeljno enoto proučevanja in opozarja na previdnost pri ustvarjanju konstruktov. Veda je šele na začetku in ni potrebno, da ponavlja napake že uveljavljenih družbenih ved. Okvirno sta začrtana domet nove vede in potreba po anagažiranem pristopu. Ob tem se avtorica navezuje na različne članke, ki so izšli v reviji Socialno delo v zadnjih letih, in se zavzema za večji odmev na temeljna vprašanja teorije in prakse.

Tanja Velkov, Alja kolobučar, Lorena Pahovič (& Blaž Mesec)

Avtorice so preverjale učinek interakcijskih iger (ali usposabljanja v socialnih veščinah), izvajanih med šolskim letom z učenci dveh zaključnih razredov osnovne šole, po modelu eksperimenta s primerjavo eksperimentalnih (obravnavanih) in kontrolnih skupin, ki so bile izenačene v sestavi po spolu, starosti in inteligentnosti. Na vseh treh odvisnih variablah, socialni sprejetosti (sociometričnem statusu), ocenjevanju lastnosti sošolcev in percepciji osamljenosti sošolcev, so ocene ob koncu leta nižje, to je, manj ugodne kot v začetku (v glavnem statistično pomembno), čeprav je neto znižanje po odštetju razlik v kontrolnih skupinah relativno zelo majhno (od 1,5 do 15% možnih točk) in praktično nepomembno. Ti rezultati, ki so v nasprotju s pričakovanji, so v nasprotju tudi z ugotovitvami kvalitativne analize poročil voditeljic skupin, ki so opazile pozitivne spremembe in ki poročajo, da so učenci, učiteljice in one same zelo zadovoljni s potekom iger in njihovimi učinki. Možni razlog za to protislovje so preveč posredne mere odvisnih spremenljivk in spremembe v kontekstu merjenja od pretesta do posttesta.

Andreja Kavar Vidmar

Jože Ramovš