Srečo Dragoš

Kvaliteta življenja starejše populacije in reševanje problemov v tem obdobju sta pomembno odvisna od količine socialnega kapitala v družbi. Ker ga ne morejo ustvariti posamezniki brez stikov z drugimi, ni vseeno, s kakšnimi socialnimi mrežami in zaupanjem razpolagamo na Slovenskem. V prispevku so na podlagi javnomnenjskih raziskav predstavljeni nekateri podatki in nakazani trendi, iz katerih lahko sklepamo na opremljenost Slovenije s socialnim kapitalom. Neaktivirani človeški viri nezaposlenih, zadovoljstvo s socialnimi mrežami in materialnim stanjem, splošno zaupanje v ljudi in zlasti do prijateljev (glede na spol, starost, izobrazbo, geografsko pripadnost, vernost, politične preference), spreminjanje zaupljivosti javnega mnenja v pomembnejše državne in civilne institucije, prakticiranje prostovoljnega dela, zdravstveno počutje in zaupanje v zdravniške storitve - vse to so posredni indikatorji socialnega kapitala, od katerih bo odvisno tudi življenje na starost. Iz podatkov izhaja, da naša družba ni optimalno opremljena s socialnim kapitalom, na nekaterih dimenzijah pa je njegova količina zelo kritična.

Vida Miloševič Arnold

Avtorica v uvodu navaja modele prakse socialnega dela in razvoj profesionalnih vlog socialnih delavcev. Prikaže smernice, ki so se razvile na področju gerontološkega socialnega dela. Profesio­nalne vloge socialnih delavcev nato analizira z vidika njihove primernosti za delo s starimi ljudmi. Navaja tudi storitve slovenskega socialnega varstva in različne profesionalne vloge, ki jih lahko opravljajo socialni delavci pri njihovem izvajanju.

Bernard Stritih, Miran Možina

Ob dveh primerih starejših ljudi (enega iz lastne in enega iz ameriške prakse) so prikazane značilnosti narcističnih motenj in motenj osebnosti v starosti. Narcizem je pojmovan kot pomembna dimenzija na lestvici duševnega zdravja. Po številnih raziskavah ima veliko ljudi v pomagajočih poklicih osebno izkušnjo s pojavi deficitnega in destruktivnega narcizma. Zato ima proučevanje narcizma dvojni pomen: za kliente in za pomagajoče. Članek podaja osnovni okvir za prepoznavanje (diagnostiko) osebnostnih motenj. Pri izbiri oblike pomoči bolj kot tip motnje osebnosti odloča njena težavnost. Ocena težavnosti temelji na oceni ravni psihosocialnega funkcioniranja (s pomočjo lestvice GAF). Klienti, ki se obračajo po pomoč k socialnim delavcem, so večinoma s srednjih ravni te lestvice (kode 30 do 60). Švicarski psihiater in psihoterapevt Jürg Willi je leta 1999 v svoji najnovejši knjigi predstavil koncept t. i. >ekološke suportivne pomoči

Gabi Čačinovič Vogrinčič

V prvem delu članka so s pomočjo treh modelov iz družinske psihologije definirane spremembe, ki jih potrebuje družina za projekt spreminjanja za življenje s starostjo. Stierlinov koncept delegacije, Lidzov model značilnosti, ki morajo biti zagotovljene v družinski skupini, in Bionov model delovne skupine pokažejo pomembne teme, o katerih se lahko družina sporazume in dogovori. V drugem delu je definiran socialnodelavski projekt za reorganizacijo življenja s starim človekom. Prvi korak je vzpostavitev delovnega dogovora; v procesu instrumentalne definicije problema nagovarjamo družino in vsi člani, udeleženi v problemu, raziskujejo uresničljiv delež v rešitvi.

Srečo Dragoš

Staranje vpliva na socialne mreže, na izbiro ljudi, s katerimi se družimo, in na način, kako to počnemo. Še pomembneje pa je, da velja tudi narobe - socialne mreže vplivajo na staranje. Ti vplivi so podrobneje obravnavani v drugi polovici prispevka, kjer so prikazane povezave med mrežami in njihovimi viri pomoči na eni strani in spolom, psihičnimi, fizičnimi in zdravstvenimi pokazatelji starejše populacije na drugi. Ugotovitve so pomembne za vse, ki neposredno delajo z ljudmi, zlasti za socialno delo, pa tudi za državno strategijo razvoja storitev za stare (socialno politiko). Staranje ni samo socialni in sociološki, ampak tudi biološki, kulturni, ekonomski in fenomenološki pojav; na kompleksnost tega pojava avtor opozarja v prvem delu prispevka, kjer se osredotoči zlasti na fenomenološko razumevanje tu-biti, staranja in časovnosti.

Jože Ramovš

Članek izhaja iz teze, da je integralna antropologija izhodišče za socialno gerontologijo. V prvem delu prikaže celostno podobo človeka z vidika šestih razsežnosti v transverzalnem preseku, treh obdobij življenja v longitudinalnem razvoju in človekovega nihanja v količinsko kakovostni polarnosti. Sledi prikaz sistemske povezanosti treh generacij v celoto. Osrednji del članka je posvečen konceptu kakovostne starosti, ki ga avtor izpelje iz analize človeških potreb v starosti. Izstopa spoznanje, da je pri današnjih starih ljudeh zanemarjeno zadovoljevanje potrebe po osebnem medčloveškem odnosu, potrebe po predajanju življenjskih izkušenj in spoznanj mladi in srednji generaciji in potrebe po doživljanju smisla starosti. Sklepni del članka je posvečen trditvi, da sta samopomoč in pomoč za samopomoč najprimernejša pot do kakovostne starosti v naši situaciji, še zlasti ob prihajajoči socialni problematiki zaradi povečanega deleža starega prebivalstva v prihodnjih desetletjih. Socialno delo ima pri tem velike možnosti in naloge, zlasti z razvojnimi akcijsko raziskovalnimi projekti uvajanja prostovoljske samopomoči. Zelo uspešen tovrstni primer v zadnjem desetletju je projekt uvajanja in širjenja skupin starih za samopomoč in mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost.

Jana Mali

V uvodnem delu je na kratko predstavljeno delo z dementnimi stanovalci v Domu starejših občanov Preddvor. Sledi predstavitev demence kot bolezni, načinov in oblik dela z dementnim bolnikom in možnih oblik spoprijemanja s to boleznijo v domovih za stare. Poznamo tri osnovne oblike varstva dementnih oseb: integrirano, segregirano in delno segregirano. Slednjo izvajajo v omenjenem domu. Zadnji del članka je povzetek raziskave o vplivu skupine za dementne stanovalce na same stanovalce, njihove svojce in zaposlene v domu. Dementni stanovalci so od vključitve v skupino bolj samostojni, vodljivi, orientirani, zaposleni pa se jim zaradi manjšega števila lažje individualno približajo. Svojci o sami bolezni in obliki dela v domu niso dobro seznanjeni, čutijo pa potrebo po tovrstni obliki dela.

Adela Postružnik

Država je s svojo socialno politiko - sistemom pokojninskega zavarovanja in mrežo socialnih in zdravstvenih ustanov - omogočila starim ljudem razmeroma dobro materialno in telesno preskrbljenost. Odnos do starih ljudi in razdvojenost med generacijami v današnjih življenjskih razmerah pa jih medčloveško, kulturno in bivanjsko potiskata na družbeni rob, v osamo in nekoristnost. Tako je ta nematerialna stran njihovega socialnega položaja verjetno med najslabšimi v zgodovini. V obdobju, ko se družba neustavljivo stara in postaja delež starih ljudi vse večji, je institucionalno varstvo potreba, ki jo narekuje sodoben način življenja. Naša družba še ni zadovoljivo osvojila novih oblik.

Alenka Košak

O smrti se ljudje težko pogovarjamo, ker se je bojimo. Ne vemo in ne želimo vedeti, kdaj in kako jo bomo dočakali in kaj bo potem, ko bo prišla. To temo odrivamo, ker se počutimo varnejše, če o njej ne razmišljamo in ne govorimo. Toda ljudje, ki se poklicno veliko srečujejo z umiranjem in smrtjo, o tem veliko razmišljajo in se pogovarjajo. To so zlasti medicinske sestre, pa tudi socialne delavke, zaposlene v bolnišnici. Smrt bolnika je zanje psihična obremenitev, še zlasti tam, kjer umirajo otroci. Pomoči so potrebni tako umirajoči bolniki in njihovi svojci kot tudi zaposleni. Slednji bi potrebovali več suporta ob stiskah pri umiranju bolnikov in več permanentnega izobraževanja na temo smrti. Svojci velikokrat ne vedo, kam se lahko obrnejo po pomoč v duševni stiski ob izgubi družinskega člana in je največkrat tudi ne iščejo. Nekaj te pomoči poskušajo dati svojcem umirajočih zaposleni v bolnišnici. Čeprav v zadnjih letih že nastajajo različne organizacije in skupine za samopomoč svojcem umrlih, je te pomoči še vedno deležna le peščica ljudi.

Blaž Mesec

Prikazana je gerontološka teorija R. C. Atchleya o kontinuiteti v starosti. Teorijo, ki trdi, da se v starosti v bistvu nespremenjene nadaljujejo osnovne notranje in zunanje strukture, kakršne so bile pri človeku prisotne v srednjih letih, utemeljuje njen avtor na podatkih 20-letne longitudinalne raziskave, ki se je začela na celotni populaciji starih v mestecu s srednjega zahoda ZDA in končala s 30 odstotki prvotne populacije. Kritika, ki sledi prikazu, očita avtorju, da njegova teorija ničesar ne pojasnjuje, ampak le ugotavlja določeno dejstvo, kontinuiteto, in da v jedru zanika potrebo po gerontološki teoriji, to je po pojasnjevanju starostnih sprememb in razlik (ne nespremenjenega nadaljevanja istega) v adaptaciji na starost. Zaradi velikega osipa pa je tudi splošnost kontinuitete vprašljiva, saj je prevladujoča kontinuiteta v raziskovani populaciji lahko posledica samoizbire.

Alojzija-Slavka Mijoč

Danica Matjanec

Vida Miloševič Arnold

Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc

Avtorici predstavita svojo kvalitativno raziskavo (1999) o učinkovitosti (uspešnosti) razgovora v socialnem delu z družino. V obliki seznama ključnih strokovnih pojmov opredelita temeljne vidike in strategije socialnega dela z družino, ki vzpostavljajo in vzdržujejo značilni kontekst za učinkovito (uspešno) socialno delo in njegovo supervizijo. Opredelita tudi sestavine razgovora kot kibernetsko-sistemske kriterije učinkovitosti (uspešnosti) razgovora. Nato predstavita rezultate svoje kvalitativne, na opredeljenih kontekstualnih in razgovornih kriterijih utemeljene analize izbranih svetovalnih in supervizijskih razgovorov na področju socialnega dela z družino. V sklepu ovrednotita svojo raziskavo in predlagata določene spremembe na področju (samo)ocenjevanja učinkovitosti (uspešnosti) socialnega dela z družino, organizacije supervizije in samoorganizacije strokovnjakov na področju socialnega dela.

Vesna Leskošek

Rezultati raziskave so pokazali velik napredek v institucionalni obravnavi spolno zlorabljenih otrok v Ljubljani. Institucije so prisiljene nenehno spreminjati svoje načine dela, še zlasti takrat, ko so v medsebojni odvisnosti. Sistem obravnave sestavljajo centri za socialno delo, policija, tožilstvo, sodišče, na te institucije pa se veže še Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Te ustanove so po svoji naravi dolžne intervenirati ob odkritem primeru spolne zlorabe, zadnja pa je pomembna kot terapevtska ustanova in se pogosto nahaja v izvedeniški vlogi. Raziskava je pokazala, da se medsebojno sodelovanje interventnih institucij izboljšuje zlasti zato, ker je iz leta v leto več odkritih primerov, praksa pa zahteva vedno hitrejše in učinkovitejše ravnanje. Nekoliko v zaostanku z razvojem področja so neinterventne ustanove, kjer se pojavljajo že prvi odkriti primeri, s tem pa tudi dileme in težave ob intervenciji. Kljub boljšemu sodelovanju v večini primerov žrtev ne dobi ustrezne podpore, ker ni razvito svetovalno in terapevtsko delo. Tako se zgodi, da so postopki dobro izpeljani, žrtev pa dejanje kljub temu pozneje zanika, živi še vedno skupaj s storilcem in se nahaja v isti ali hujši zlorabljajoči situaciji. Da bi tako stanje odpravili, je treba institucionalizirati sodelovanje, spremeniti sistem delovanja znotraj posameznih ustanov ter vzpostaviti učinkovit sistem izobraževanja in usposabljanja, ki bi omogočil širše poznavanje spretnosti in znanj s področja spolnih zlorab.

Bojana Mesec

Delovanje in obstoj društev je v veliki meri odvisno od prostovoljnega dela oz. od prispevka posameznika, skupine ali skupnosti. Odločitev za sodelovanje izvira iz človekove notranje motivacije in potrebe po pomoči sočloveku. Prostovoljno delo združuje vrednote solidarnosti, človečnosti, nesebične pripravljenosti, pomagati drugemu. Z raziskavo podprt članek kaže probleme in težave prostovoljcev, ki že prostovoljno delajo v društvih s področja sociale. Raziskava je pokazala, da se mnogi med njimi srečujejo z razočaranjem, stresom in nezadovoljstvom, zlasti tam, kjer zanje in za njihovo delo ni primernega odziva oz. kjer je delo profesionalcev bolj cenjeno kot njihov prispevek, ki je brezplačen.

Katja Fras

V prispevku avtorica opisuje začetke in razvoj socialnega dela z priseljenci na Dunaju. Govori o oblikovanju novega profila socialnega delavca, delavca s tako imenovano interkulturno kompetenco. Avtorica ugotavlja, da imajo priseljenci pravico do ustrezne socialne oskrbe, pogosto pa je niso deležni. Površno znanje o njihovih specifičnih življenskih razmerah ne zadostuje več za profesionalno socialno delo. Potrebno je zavestno in sistematično izobraževanje in zaposlovanje socialnih delavcev, ki si želijo pridobiti ali so si že pridobili kompetenco za delo z priseljenci.

Tanja Lamovec

Jelka Zorn

Milko Poštrak

Bogdan Lešnik

Pričujoča številka prinaša nadvse različne teme. Najprej Sreča Dragoša analizo strategij rimskokatoliške cerkve, ki lahko vplivajo na (oziroma najbrž nujno sooblikujejo) njene karitativne dejavnosti, to se pravi, tiste vidike njenega delovanja, ki se v nekaterih pogledih prekrivajo s socialnim delom. Lea Šugman Bohinc razvija kibernetsko teorijo socialnega dela. Janez Balkovec vdira z problematiko, ki je videti na prvi pogled precej odmaknjena od »klasičnih« problemov socialnega dela, vendar vsaj nekateri njeni elementi postajajo v postsocialističnem življenju neobhodni: skrb za lastno socialno in premoženjsko varnost. Bogomil Perfila nas seznanja z dogajanjem na področju socialne varnosti na Japonskem, v eni zadnjih trdnjav socialne države, ki pa tudi že pada. In nazadnje nam Ivanka Žibert predstavi razmišljanje staršev otrok na šoli s prilagojenim programom in učiteljev, učiteljic te šole.

Srečo Dragoš

Na področju civilnodružbenih pomoči je ena od največjih organiziranih ponudnikov dobrodelnih storitev Rimskokatoliška cerkev. Zato ni vseeno, kakšna je zveza med cerkveno strategijo do zunanjega okolja in njeno socialno (dobrodelno) funkcijo. Ali lahko potencialno klerikalna usmeritev oficialne cerkvene hierarhije politično obremeni tudi karitativno področje? Odgovor na to vprašanje je odvisen od rešitve konfliktov med cerkveno in državno oblastjo, predvsem pa od razumevanja in konkretizacije sedmega člena Ustave RS, s katerim je načelno opredeljeno razmerje ločitve med versko in posvetno sfero. V prispevku obravnava avtor tri poudarke pri razumevanju te raz-ločitve, in sicer biblijske poudarke (alegorični oz. teološki vidik), družbeno regulacijo (sociološki vidik) in zgodovinske rešitve v našem prostoru (historični vidik). V nadaljevanju je podana analiza sedanje strategije Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem in njena primerjava z javnomnenjskimi podatki. Sklepi so koristni za nadaljno reševanje omenjenih problemov, ki lahko pomembno vplivajo tudi na področje socialnih dejavnosti.

Lea Šugman Bohinc

Avtorica vpelje koncept razlike oziroma spremembe in ga dopolni s konceptom stabilnosti, nato pa opredeli spremembe prvega in drugega reda, tako da jih umesti v strokovno teoretski jezik kibernetike drugega reda in v njenem okviru kibernetike psihosocialne pomoči. V nadaljevanju opiše običajne strategije, ki jih ljudje uporabljamo za sprožanje sprememb prvega reda, potem pa še strategije preokvirjanja za povzročanje sprememb drugega in višjega reda. Za namen večje razvidnosti praktične uporabnosti predstavljenih konceptov povzame splošne vidike in strategije kibernetike spremembe in stabilnosti oziroma soustvarjanja ugodnega konteksta za razvoj in stabilizacijo sprememb v smeri želenega razpleta problema. V sklepu avtorica predstavi zakon potrebne raznolikosti kot eno od temeljnih kibernetskih epistemoloških predpostavk uspešne in učinkovite psihosocialne pomoči.

Janez Balkovec

Osnovna socialna varnost ni več izključna skrb države, ampak se vse bolj prelaga na posameznike oziroma družine. Socialna varnost je tesno povezana z osebnim premoženjem. Poskrbeti moramo za zaščito pri izpadu delovne sposobnosti, zaščititi družinske člane, ustvariti lastno nepremičnino, izšolati otroke, poskrbeti za rento, ohranjati standard, imeti finančno varnost in investirati kapital. Finančne institucije ponujajo raznovrstne programe, ki jih uporabljamo, ne da bi natančno vedeli, kaj nam prinašajo. Domače gospodarjenje postaja vse bolj zahtevna naloga. Finančni produkti skrivajo veliko pasti, zato je treba temeljito analizirati osebno življenjsko in materialno situacijo, šele nato sestaviti osebni socialno-premoženjski načrt. Posameznike in družine je treba informirati, usposabljati in svetovati, kako naj obvladajo finančni življenjski ciklus. Neobvladovanje tega ciklusa nas lahko v današnji ciklonski družbi vrže na rob preživetja.

Bogomil Ferfila

Japonska je danes ena najhitreje starajočih se družb na svetu in tega se dobro zaveda. V devetdesetih letih je bilo izločanje sredstev za socialno zavarovanje še razmeroma nizko, napovedujejo pa hitro povečanje in se želijo nanj dobro pripraviti. Vse večji delež starejših prebivalcev namreč nujno povzroči ne le vse višje pokojninske in socialne stroške, marveč tudi vse višje stroške za medicinsko oskrbo in nego. Zanimivo je, da se Japonci že danes želijo pripravljati na demografsko sliko japonskega prebivalstva, ki bo nastopila šele čez nekaj desetletij in ki jo imamo v Sloveniji in nekaterih zahodnoevropskih državah že nekaj let. Glavna prednost privatizacije, se pravi, prenosa izvajanja socialnih funkcij na zasebni sektor (vlada lahko še vedno zbira denar in za preskrbovanje storitev plačuje zasebnemu sektorju, ali pa potrošniki za socialne storitve plačujejo neposredno sami), je znižanje stroškov. Pogosto je potem težava kakovost storitev, ki jih izvaja zasebni sektor, toda to se da doseči s predpisanimi standardi in nadzorom.

Ivanka Žibert

V prispevku so zapisana mnenja, pogledi, življenjske izkušnje in predlogi staršev otrok z motnjami v duševnem razvoju na Osnovni šoli Ane Gale Sevnica in učiteljev, učiteljic te šole. Identificirane so izražene potrebe prvih in predstave drugih, zlasti v skupnih točkah, torej tam, kjer pogledi in predlogi enih zadevajo druge. Na tej podlagi so nakazane enostavnejše usmeritve v razvijanju kvalitetnejšega dela s temi otroki.

Andreja Kavar Vidmar

Bogdan Lešnik

Prvo letošnjo številko namenjamo v glavnem študentskim prispevkom. Začenjamo z raziskavo Dijane Krajina in Damira Nadarevića iz begunskega centra - problematika, ki smo se je nekako navadili in se komaj še menimo zanjo, kar pa seveda ne velja za prizadete. V okoliščinah, ki jih zaznamuje brezbrižnost, pa se lahko dogaja tako rekoč kar koli. Skupina avtoric — Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Sabina Monro in Nataša Špiranec Maurer s sodelavcem Ninom Rodetom - se je lotila raziskave kuvade. Čeprav gre za dobro opisan pojav, o njegovem pojavljanju v naših razmerah nismo vedeli skoraj ničesar. Avtorice sicer ugotavljajo, da tudi po tej raziskavi še ne vemo veliko, začetek pa vendarle je. Zlasti opozarjamo na "primera", ki sta dodana poročilu, v katerih dve sodelavki pri raziskavi opisujeta svoje in svojih partnerjev izkušnje v lastni nosečnosti. Pričevanje prizadetih je poglavitna - in zelo poučna - vsebina prispevka Jelke Zorn, ki temelji na intervjujih z mlajšimi lezbijkami. Boleče razvidno je zlasti to, kako na spolno usmerjenost svojih otrok reagirajo slovenski starši - pogosto tako, da jih vržejo iz hiše, vedno pa se zelo težko pogovarjajo o tem. Naslednji prispevek ni študentski, ampak učitelja metodologije, ki bi lahko kot strokovnjak za kvalitativno metodologijo gotovo veliko pripomnil k prijemom zgoraj omenjenih prispevkov... A bodimo prizanesljivi. Z Austinovimi besedami - kako bi popravljali napake, če jih nikoli ne bi delali? In seveda jih ne bi delali samo v primeru, če ne bi delali ničesar. Blaž Mesec torej v svojem prispevku vzame za izhodišče primer lastne (in sodelavkine) kvalitativne raziskave in na njem pokaže cel spekter problematike socialnega dela, vključno z njegovimi metamorfozami zaradi tranzicije. Zadnji prispevek v tej številki je spisala Vesna Švab in zadeva izobraževanje sodelavcev za ustreznejšo pomoč psihotičnim osebam. Nemara se ne motimo, če domnevamo, da se reforma slovenske psihiatrije začenja počasi in komaj opazno.

Dijana Krajina, Damir Nadarević

Avtorja predstavita linearno-iterativni model za kvalitativno raziskovanje begunstva. Empirično ga ponazorita na primeru proučevanja procesa resocializacije začasnih beguncev v Zbirnem centru v Črnomlju. Analizirata faze modela, begunsko populacijo pa razdelita glede na stopnjo dosežene resocializacije v pet skupin. V sklepu prispevka predlagata, kako doseči boljšo integracijo beguncev v slovensko sociokulturno okolje.

Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Sabina Monro, Nataša Špiranec Maurer, Nino Rode

V pričujočem članku se avtorice sprašujejo, ali tudi na Slovenskem obstaja kuvada. Odgovor na vprašanje iščejo s pomočjo vprašalnika, ki so ga razdelile na sklope, v okviru katerih so jih zanimali splošni podatki, navade, delovne navade, razpoloženje in počutje, potrebe, odnosi in razmerja, pričakovanja in prepričanja obeh partnerjev. Vzorec je zajel petdeset parov iz Maribora, Ajdovščine, Ljubljane in Domžal. Analize so pokazale, da so opazne nekatere spremembe, zlasti v zvezi s spolnim življenjem - tako nosečnice kot partnerji odgovarjajo, da imajo spolne odnose redkeje. Opazno je tudi splošno povečanje potreb, ki se nanašajo na partnerski odnos (zaupanje med partnerjema, pogovori, odgovornost, pozornost partnerja oziroma partnerke, varnost in zvestoba). Pri moških opazimo nekoliko zvečano potrebo po intelektualnem delu, ne pa tudi pri ženskah. Nosečnice najizraziteje občutijo spremembe, vezane na fiziološke potrebe; pri partnerjih te spremembe niso tako izazite, vendar jih opažajo. Dobljene rezultate so primerjale z ameriško raziskavo kuvade, ki je opozorila na naslednje pojave pri nosečnikih: bojevitost, beg, strah, spolne spremembe in deviacije. Izrazitejših ujemanj s slovensko situacijo, kakor se kaže iz zajetega vzorca, niso opazile. V dodatku sta opisana dva primera raziskovalk, ki sta v teku raziskave tudi sami doživljali nosečnost. Ob tem sta bili pozorni tudi na vedenje partnerjev.

Jelka Zorn

Z vidika antropoloških študij "drugi" predstavljajo druge kulture ali pa manjšinske skupine znotraj naše dominantne kulture. "Drugi" pa niso le drugačni, ampak gre pri konstrukciji med "drugimi in nami" za globoko strukturno neenakopravnost. Članek se osredotoča predvsem na vidike neenakopravnosti "drugih", v našem primeru so to lezbijke. Glavni del članka sestavljajo pripovedi petih žensk. Osredotočajo se na diskriminacijske in stigmatizacijske vidike vsakdanjih življenjskih situacij. V polstrukturiranih intervjujih so informantke pripovedovale o odnosih s svojimi starši, o njihovih pričakovanjih, o tem, kakšne težave imajo, ker se ne morejo poročiti s partnericami, o situacijah v službi, s sorodniki ipd. Iz njihovih pripovedi lahko razberemo, kako nemogoča izbira se zdi istospolno partnerstvo njihovim staršem in v kako depriviligiranem položaju se lahko znajdejo. Iz perspektive lezbijk veliko običajev, navad in tudi zakonov, ki se zdijo povsem samoumevni in splošni, ne veljajo za vsakogar, ampak gre pravzaprav za privilegije žensk in moških, ki so heteroseksualni. Družbeno klimo, ki priznava kot edino sprejemljivo obliko seksualnosti heteroseksualnost, edino možno obliko partnerskega odnosa pa odnos raznospolnih partnerjev, imenujemo heteroseksizem.

Blaž Mesec

V obliki komentarja k analizi paradigmatskega primera socialnega dela z družino, v kateri sta starša zanemarjala otroke, so z uporabo pojmov sistemske teorije socialnega dela obravnavana vprašanja potranzicijskega razvoja socialnega dela v Sloveniji od podrejenosti politiki in drugim strokam do avtonomne, svojim znanstvenim in etičnim merilom odgovorne stroke in vede; prispevek kvalitativne metodologije k empiričnemu raziskovanju v socialnem delu in vprašanje narave socialnega dela kot avtonomne vede o praksi in teorije te vede. Naloga vede o socialnem delu je kritična refleksija prakse socialnega dela. Za ta namen so kvalitativne metode raziskovanja posebej primerne, saj se navezujejo na v socialnem delu običajne načine refleksije v okviru praktičnega usposabljanja in supervizije.

Vesna Švab

V članku je orisanih nekaj razlogov za pomanjkljiv razvoj rehabilitacijskih služb za osebe z duševnimi motnjami. Opisane so temeljne značilnosti načrtovanja skrbi v multidisciplinarni delovni skupini in osnovna znanja, ki so za tako sodelovanje potrebna. Predlagan je model izobraževanja, ki bi lahko zagotovil ustreznejšo komunikacijo med udeleženci v procesu rehabilitacije oseb z težkimi in ponavljajočimi se duševnimi motnjami.

Blaž Mesec

Srečo Dragoš