Gabi Čačinovič Vogrinčič

Maca Jogan

V prispevku avtorica osvetljuje nekatere pomembnejše zgodovinske določilnice kulturnih vzorcev ženskosti, ki jim je kljub modifikacijam v vseh obstoječih družbah skupno krčenje ženske predvsem na reproduktivno funkcijo, s čimer je povezano opravičevanje izločanja žensk iz drugih področij delovanja. Na primeru evropske zgodovine pojasnjuje nastajanje celostne družbene krčitvene prakse, ki je temeljila na asimetriji po spolu in družbeni moči.

Andreja Kavar Vidmar

Prispevek prikazuje družbeno pogojenost združevanja oziroma ločevanja poklicne in družinske vloge, zlasti z vidika materinstva in dela žensk. Ugotavlja, da se zaposlovanje žensk na različne načine spodbuja ali zavira glede na način proizvodnje, potrebe po delovni sili in populacijsko politiko. Tezo ilustrira s tekstoma E. Badinter ter C. Raffestina in M. Bresso. Zavzema se za ustvarjanje dejanskih možnosti, da bi moški in ženske lahko obe vlogi svobodno združevali ali med njima izbirali.

Pavla Rapoša Tajnšek

Izmenjava obiskov med sodelavkami Višje šole za socialne delavce v Ljubljani in Visoko šolo za socialno delo v Dortmundu nam je prinesla nova spoznanja glede reševanja ženskih problemov v naši in zahodnonemški družbi. Medtem ko smo pri nas emancipacijo obravnavali predvsem kot razredno vprašanje, so v ZRN pod vplivom feminističnega gibanja razvili različne oblike samopomoči in strokovne službe, ki pomagajo ženskam pri reševanju njihovih problemov. Članek prikazuje delo posameznih organizacij in ustanov, ki smo jih spoznale med obiskom v ZRN, ter izkušnje, ki smo si jih pridobili na Višji šoli za socialne delavce pri obravnavanju ženskih vprašanj.

Mirjana Ule

Dodeljevanje trajnih spolnih socialnih značajev ni samo tradicionalni preostanek v industrijski moderni, ampak je osnova jedrne družine, ki je izrazito funkcionalen pojav v industrijskih družbah. Moderna delitev na zasebno in javno sfero ima dva obraza, ki sta izrazito spolno profilirana in medsebojno komplementarna. Ženske so bolj kot moški omejene s partikularnostjo in z večjimi žrtvami dosegajo dejansko individualnost.

Darja Zaviršek

Psihiatrizacija žensk je odvisna od značilnosti obdobja ter od družbenega položaja žensk. Produkcija ženskih simptomov je povezana s prizadevanjem žensk za avtonomijo in svobodo, to je za redefiniranje ustaljenih spolnih vlog. Ženske duševne motnje izražajo zahtevo po izstopu iz nevzdržnega primeža spolne vloge in z njo povezane manjvrednosti, pasivnosti, sramu in nasilja. Politika psihiatrije reproducira razmerje neenakosti spolov z vrsto mehanizmov. Produkcija "ženskih bolezni"' je v direktni povezanosti z deprivilegiranim položajem žensk v sodobni družbi.

Mojca Dobnikar

Ob konkretnem primeru nasilja nad mladim dekletom razmišlja avtorica o družbenih in psiholoških vzrokih nasilja nad ženskami. Zavzame se za načelo, da nasilje ni način komuniciranja med enakovrednimi partnerji; da ni problematična žrtev, temveč nasilnež; da nasilje ni nekaj samoumevnega in normalnega.

Gabi Čačinovič Vogrinčič

Katarina Vidović

Irena Weber

Darja Zaviršek

Darja Zaviršek

Andreja Kavar Vidmar

Jože Urbanija

PREŽIVETJE, ŽIVLJENJE, ČAS Beseda "preživetje" mi ni prav nič všeč. Ob tej besedi se počutim kot bi padel v Ljubljanico in si želel le eno: preživeti mokri padec in priti iz vode, priti ven za vsako ceno... Ta beseda je odraz časa, v katerem živim. Ta čas pa imam rad in moram ga imeti rad, saj je to edini čas, v katerem sem, ki v njem živim. Tega časa ne želim preživeti kot riba v mlakuži usihajoče vode, ki samo čaka... Kaj le čaka? Čaka in se boji, ali bo preživela ali ne, vode pa je vse manj... Vse manj pa je tudi časa. Izginjanje vode je še opazljivo, čas pa mineva takorekoč neopazno. Gospodarske statistike nas natančno obveščajo o zalogah bogastev in dobrin. Časa kot najosnovnejše dobrine na teh seznamih ni. Zdi se, da čas kot dobrina za množico, za družbo, ni tako pomemben. Prav pretresljivo pomemben pa je za človeka kot posameznika. Večina dobrin, celo denar, najbolj iskana med njimi, je obnovljivih, čas pa je dokončno neobnovljiv. Vzemimo svinčnik in napravimo preprost račun. Povprečen Slovenec doživi 65 let. Jaz jih imam 48. Torej mi je kruta statistika odmerila še 17 let. Od tega bom eno tretjino prespal. Ostane mi še 11 let in pol za življenje v budnem stanju. Služba mi bo vzela dobro tretjino, morda še kako uro več. Če še to odštejem, ostane pet let in pol. Za biološke potrebe in podobno bo šlo približno dve leti in pol. Na koncu mi ostanejo - tri leta. To ni veliko, a ta tri leta bi se rad počutil kot kralj na Betajnovi, kot petelin na kmečkem dvorišču! Kakšno zvezo ima vse to s preživetjem? Ne morem se sprijazniti s tem, da bi bil ta moj čas, ki pozna le odštevanje, samo boj za preživetje. Živeti hočem polno, svobodnega človeka vredno življenje!

Bernard Stritih

Prestrukturiranje družbenih dejavnosti pri nas je del svetovnega procesa spreminjanja iz razvite industrijske družbe v nov način življenja človeštva. Pri tem je pomembno spreminjanje "mikropolitike želje" (Guattari), komunikacijskih načinov med institucijami in skupnostmi, nova podoba družbene kritike z uvajanjem alternativnih modelov. Kot konceptualni model prestrukturiranja je povzeta tipologija socialnih pomoči na osnovi dveh dimenzij: solidarnost-marginalizacija in kolektivizem-individualizem. Po kritiki države blaginje in njenega načina zagotavljanja socialne varnosti so predlagana načela za novo oblikovanje teh dejavnosti: upoštevanje individualnosti in ustvarjanje možnosti za individuacijo, preglednost sistema, možnost artikulacije lastnih potreb, kot spoznavna osnova pa estetsko-etična paradigma z zavedanjem meja znanosti.

Ciril Klajnšček

Na osnovi refleksije lastnega izkustva skuša avtor pokazati na prehod iz revolucionarnega v postrevolucionarni tip družbenosti kot nujni predpogoj za vzpostavitev socialne poltike v modernem pomenu besede. Sleherni revolucionarno konstruirani tip družbe ima vgrajeno konstrukcijsko napako, ki je v našem primeru ohranjanje monopola partijske oblasti, zaradi katerega nimamo izgrajenega modernega političnega telesa, ki ga tvorijo civilna družba, pravna država in, legitimna oblast, telesa, ki je predpogoj moderni socialni politiki. Predpogoj modernizacije družbenega razvoja v tem smislu je preraščanje nedoletnosti in prehod k osebnostni zrelosti, osvobojeni logike "dobrega in zlega" (revolucije in kontrarevolucije).

Pavla Rapoša Tajnšek

Pretirano poudarjanje družbenih služb kot najustreznejšega okvira za zadovoljevanje kolektivnih potreb ima poleg finančnih vrsto negativnih posledic, med drugimi odvisnost in nemoč uporabnikov. Iz tega izvira geslo opiranja na lastne moči, ki pa ima negativne in pozitivne implikacije. Po eni strani vodi do rezidualnega in selektivnega pristopa v socialni politiki in do fetišiziranja liberalne tržne usmerjenosti, po drugi pa spodbuja interes za samoorganiziranje, angažiranje lastnih sredstev in samoprodukcijo. Za socialno politko je bistveno, kako izkoristiti prednosti formalnega in neformalnega sektorja, da bi omogočila ne le zagotavljanje preživetja, ampak da bi spodbujala delo in razvoj, dopuščala diferenciacijo in preprečevala marginalizacijo. Da bi dosegli te cilje, bi moralo biti socialno skrbstvo vključeno v enoten sistem socialne varnosti.

Andreja Kavar Vidmar

Socialni programi, ki naj zagotavljajo kompleksno pojmovano preživetje kot enotnost fizičnega in moralnega preživetja ter ohranitve ustvarjalnih možnosti se usmerjajo na individualno in societalno raven. Nov odziv je možen v obliki novih storitev, ki jih je treba prilagoditi novim oblikam socialne negotovosti. Te so na primer na individualni ravni: prekvalifikacija in dokvalifikacija za brezposelne, programi za ohranitev delovne sposobnosti, svetovanje, opora, mentorstvo prostovoljnim organizacijam in druge. Na societalni ravni: gospodarska uspešnost, politična urejenost (socialni mir, socialistični družbeni red), pravna država, kulturna in nacionalna samobitnost, ohranjanje civilizacijskih pridobitev. Upoštevati je treba povezanost individualnega in kolektivnega, usklajevanje kratkoročnega in dolgoročnega, socialnih in ekonomskih ciljev.

Srečo Dragoš

Po predstavitivi teoretičnega modela razvoja socialne politike (po Veljku Rusu) so prikazani rezultati raziskave skupine študentov, ki je analizirala vsebino nekaterih slovenskih dnevnikov in tednikov (1988/89), da bi ugotovila, koliko pozornosti posvečajo socialni politiki. Prispevkov na temo socialnih programov skoraj ni, zelo redki pa so tudi prispevki o socialni politiki, eden od časopisov pa posveča veliko pozornosti posameznim socialnim primerom. Na tej osnovi temelji vprašanje, ali je teorija socialnega avtomatizma pri nas res prevladana. Navedeni so argumenti za stališče, da ni prevladana in da je prisotna tudi v konceptu integralnega razumevanja socialne politike.

Gabi Čačinovič Vogrinčič

Empirična raziskava v okviru študentskih eksperimentalnih vaj kaže, da imata v času, ko se je stanovanjsko vprašanje zelo zaostrilo, dve tretjini študentov socialnega dela zagotovljeno stanovanje pri svojih ali partnerjevih starših, vendar si samo 5 odstotkov tega tudi želi. Po kritiki tradicionalnega slovenskega doživljajskega vzorca, ki pogojuje tako rešitev in otežuje bolj odprte in inovativne, razpravlja članek o psihološkem problemu, ki izvira iz skupnega življenja dveh generacij. Ta problem osvetljuje s pomočjo dveh pojmov družinske psihologije: pojma delovne skupine (W. B. Bion) in postavk o koaliciji med roditelji in ohranitvi generacijskih razlik (Th. Lidz, R. Skynner). Razprava o obeh konceptih vodi do sklepa, da mora družina izdelati projekt svojega vsakdanjega življenja in si omogočiti razmejitev.

Vito Flaker

Na osnovi izkušnje akcijskoraziskovalnega dela skupine alternativno usmerjenih prostovoljcev v zavodu Hrastovec je v članku razvita kritika totalne ustanove kot rezidualnega mehanizma za podrejenaje in nadzorovanje. Zanjo je značilna marginalnost varovancev, institucionalnega statusa in simbolnega sporočila. Vprašanje obstoja totalne ustanove ni toliko ekonomsko in organizacijsko kot etično vprašanje. Tržna usmeritev prinaša nevarnost enodimenzionalnega obravnavanja kategorij marginalnega prebivalstva in stigmatizacije. Zato se pisec zavzema za sodobnejše oblike tretmana izven tradicionalnih ustanov. V zvezi z dezinstitucionalizacijo imamo opraviti z dvema nasprotnima stališčema: stališčem učinkovitosti in etičnopolitičnim stališčem. Nakazana je možnost sinteze obeh preko dialoga "normalnih" s stigmatiziranimi in z lastno marginalnostjo.

Marija Ovsenik

Po sistemsko-holističnem nazoru so deli in celota sovisni in vedno znova vzpostavljajo dinamično ravnovesje na novi ravni kot reakcijo na spremembe v njih oziroma v okolju. Socialni problemi pomenijo spremembe v nekaterih delih ("bolezen" delov), ki sprožijo spremembe v drugih. Če hočemo obdržati sistem na optimalni ravni delovanja, moramo pristopiti proaktivno. Socialni problemi niso problemi marginalnih skupin, ampak družbe kot celote. "Socialnost" in "podjetniškost" sta sovisna vidika, ne izolirana in nasprotujoča si, ampak vzajemno pogojujoča se v dobrem in slabem.

Blaž Mesec

Na osnovi kvalitativne analize intervjujev priročnega vzorca splošne populacije (n = 30) v okviru študentskih eksperimentalnih vaj smo sestavili tipologijo odgovorov posameznikov in družin na družbeno-gospodarsko krizo. Osnovni tipi odgovorov se razvrste vzdolž dimenzije "rast-stagnacija- upad" življenjskega standarda in premoženja z več podtipi. Omejevanje potrošnje kaže značilno prioritetno lestvico potreb, na kateri so kot prvi izpostavljeni krčenju luksuzni izdatki, nazadnje pa bi prišlo na vrsto omejevanje potreb otroka. Predlagan je poskusni eksplanativni model, ki vsebuje kot variable gospodarske potenciale družine, vrednotni sistem in življenjski stil, togost-elastičnost družinske strukture in protektivnost okolja. Intervjuji kažejo na dokaj splošno razširjenost obrambnega reagiranja ob soočenju s prihodnostjo (predvsem mehanizem zanikanja) in pomanjkanje realitetne usmerjenosti in ustvarjalnega razmišljanja.

Nada Rebolj, Miranda Vrh, Jožica Lukan, Blaž Mesec

Srečo Dragoš

Blaž Mesec

Blaž Mesec

Srečo Dragoš

Protislovje med strokovno proklamiranimi cilji in dejanskimi razmerji družbene moči zahteva, da morajo socialni delavci delovati hkrati pristransko (angažirano) in objektivno (strokovno), če hočemo, da socialno delo ne bo zgolj instrument prilagoditve in da bo učinkovito. Pogoj za to je avtonomija socialnega dela, ki pa je odvisna od avtonomije socialne politike in avtonomije prostovoljnega dela. Ovira za prvo je v družbi s socialistično ideologijo teorija socialnega avtomatizma, ovira za drugo pa bojazen pred samoorganizacijo občanov mimo dirigiranih oblik političnega združevanja. Podružbljanje socialnega dela predpostavlja osamosvajanje (individuacijo) posameznikov, ter njihovo povezovanje z drugimi kot pogoj razvoja vseh. Zgolj v takem kontekstu je možno preseganje nasprotja med stroko in ideologijo.

Ciril Klajnšček

Na osnovi razlikovanja proizvodnega in storitvenega dela se v članku problematizira racionalnost timskega dela v družbi, kjer je pod vplivom institucionaliziranega samoupravljanja prišlo do množičпе nedoletnosti, kot odsotnosti poguma za samostojno uporabo lastnega uma in kot tihega odpora do vladajočega reda; kjer vlada teologija dela in kjer se storitveno delo podreja kriterijem industrijsko-tehnične racionalnosti. Timsko delo bi moralo potekati v skladu s skupnim konceptom dela, v skladu s sprejetimi pravili igre in z vodjem, ki suvereno skrbi za spoštovanje tega koncepta in teh pravil. Bistvena komponenta racionalnega vedenja je odgovorno in zavestno vodeno in sistematsko organizirano mišljenje/govor.

Marija Ovsenik

Na temelju kritike kartezijanske paradigme, posebno razmerja med vzrokom in posledico, se analiza ukvarja s konceptom planiranja kadrov. Sprememba paradigme od vzorovanja po stroju na vzorovanje po živem organizmu prinaša s seboj tudi premik izobraženosti kadrov od dosedanjega načela disciplinarne fragmentiranosti in egoistične uprtosti vase k načelu celovitosti (holizma) in uprtosti v človeško, družbeno in naravno okolje. Ta premik izpostavlja tudi pomen kulturno-vrednotnega izobraževanja. To naj bi usposabljalo za zaznavanje socialnih problemov in prispevalo vrednote človečnosti. S tem naj bi se socialno delovanje razširilo tako, da bi bil vanj vključen vsak človek.

Blaž Mesec, Nino Rode

Preverjanje poučenosti o aidsu med rednimi študenti socialnega dela in specializanti (n1 = 131 = 80% populacije rednih študentov; п2 = 34 specializantov; 85% oz. 88% žensk) je pokazalo sorazmerno dobro poučenost o osnovnih dejstvih. Od 64 možnih pravilnih odgovorov na preskusu znanja (metrične karakteristike niso proučene) so v povprečju pravilno odgovorili na 43.6 postavk. Skoraj celotna distribucija se nahaja v zgornji polovici možnega razpona točk. Najboljša je poučenost o načinih okužbe, sledi poučenost o odpornosti povzročitelja, o začetnih znakih bolezni in o razširjenosti bolezni. Med rednimi študenti in specializanti ni pomembnih razlik v poučenosti. Analiza variance je pokazala, da poučenost o aidsu ni v tej populaciji močneje neposredno odvisna od socialnodemografskih variabel.

Andreja Kavar Vidmar

Blaž Mesec

Marija Zdešar

Andreja Kavar Vidmar

Andreja Kavar Vidmar

Milko Poštrak

Blaž Mesec