Bogdan Lešnik

Tokratna poletna številka je sicer nekoliko tanjša, ni pa prav nič počitniška. V njej prevladuje zahtevna epistemološka problematika, čeprav včasih na načine, ki niso povsem evidentni. Denimo v prispevku Zorana Kanduča, ki obravnava domnevno krizo družine: že z izrazom nas opozori, da je s to konceptualizacijo nekaj narobe in da je problem prav v konceptualizacijah, ki seveda še kako določajo »stvar sámo«. Terminološka problematika, ki jo obravnava Srečo Dragoš,je prav problem tega, kar je Michel Foucault imenoval episteme, kroga spoznanj ali vednosti (determiniranih ne zgolj znanstveno, temveč tudi politično, »mentalitetno« itn.), ki pripadajo določeni družbeni skupini in dobi. Iz tega kroga je tudi katalog konceptov, ki jih z izrecno epistemološkega stališča obravnava Lea Š. Bohinc. Tudi avtor zadnjega prispevka v tej številki (in pisec teh vrstic) Bogdan Lešnik se loteva izrecno epistemološke problematike, namreč, nekaterih antropoloških konceptov, ki se pokažejo silno kratki, če jih namesto na (družbenih, kulturnih) »sistemih« uporabimo na vsakdanjem življenju, kaj šele lastnem vsakdanjem življenju...

Srečo Dragoš

V prvem delu prispevka avtor opozarja na najpogostejše terminološke zaplete, kjer je treba upoštevati tri problemske ravni: praktično, hermenevtično in pojmovno. Upoštevamo jih, če jih razlikujemo med sabo, ne pa ločujemo. Prva raven je pomembna zaradi štirih razlogov: (a) zaradi profesionalnega razvoja, (b) zaradi aktualnih terminoloških polemik, ki še niso končane, (c) zaradi interakcijskega značaja socialnega dela in (d) zato, ker se socialna profesija sooča s svojim »predmetom« drugače kot naravoslovje. Na drugi ravni gre za problem t. i. dvojne hermenevtike, ki izhaja iz posredovalne funkcije terminov med ekspertnim in vsakdanjim svetom, medtem ko se na tretji ravni osredotočamo na razmerje med samim terminom z njegovimi pomeni in kontekstom njihove rabe. Konkretizacijo tega predstavlja drugi del prispevka, kjer se avtor sprašuje o ustreznosti naslednjih terminov: uporabnik, klient in stranka. Avtor dokazuje, da je prvi izraz za socialno delo ustreznejši od drugih dveh.

Zoran Kanduč

Prispevek obravnava nekatere ključne razsežnosti domneve o krizi (tradicionalne) družine. V tej zvezi so nakazane etiološke določilnice tega pojava. Posebna pozornost je namenjena opredelitvi družine kot prostovoljne oblike druženja oziroma skupnega življenja. Prikazano je razmerje med javnim in zasebnim, ki preči obstoječe družinske oblike. V grobem so povzeti nekateri najpomembnejši poudarki iz kritičnih refleksij konvencionalnega družinskega in zakonskega življenja. Osvetljene so družbene ovire, ki onemogočajo ustvarjanje alternativnih prostovoljnih medosebnih (in zgolj osebnih) oblik družinskega življenja. Med njimi je — poleg ekonomskih, političnih in moralističnih prisil — tudi način, kako je kriza konvencionalne družine dojeta s strani prizadetih posameznikov in ideoloških državnih aparatov.

Lea Šugman Bohinc

Prispevek je kombinacija predavanj, študentskih refleksij na predavanja in predavateljičinih refleksij na študentske refleksije. V tem smislu izraža avtoričino prizadevanje, da bi besedilo zrcalilo učni proces v razredni interakciji. Članek hkrati opiše interpretacije konceptov, kot so kognitivni procesi (spoznavanje — opazovanje, razlikovanje, zaznavanje, interpretiranje, konceptualiziranje...), epistemologija, kibernetika I. in II. reda in hermenevtika, pri čemer si pomaga s pojmi kot krožnost, rekurzivnost, komplementarnost, kontekst, povratna informacija, sprememba, razgovor, razumevanje, avtonomnost, odgovornost, etika in psihosocialna pomoč. Določen sporazum glede razumevanja naštetih pojmov je podlaga poskusu povezati stroko socialnega dela z znanostjo kibernetike, kot tudi nakazati neizogiben prehod od objektivistične epistemologije k hermenevtični epistemologiji socialnega dela.

Bogdan Lešnik

Avtor obravnava nekatere zagate (antropološke in sociološke) konceptualizacije vsakdanjega življenja. Na primeru alpinizma pokaže, kako različna dejanja, če jih opazujemo kot vključena v neko določeno prakso, reprezentirajo družbena razmerja (imajo torej reprezentacijsko vrednost), tudi kadar gre za navidez »nesmiselna« dejanja. Na tej podlagi se spopade s konceptom »potrebe« pri Malinowskem, a ne zato, da bi ga ovrgel, temveč da bi pokazal, da se v tem konceptu, če kritično beremo njegovega avtorja, skriva zametek koncepta, ki ga je Freud imenoval »želja«, saj Malinowski ne razlikuje potrebe od družbene ali kulturne zahteve in ju uvršča na isto raven. V naslednjem razdelku obdela tudi koncept »institucije«, ki je pri Malinowskem edini pravi »kulturni izolat«. Toda koncept je pomanjkljiv, ker ne upošteva nekega heterogenega elementa (oz. ga reducira na »aktivnosti institucije«), namreč prakse (v Althusserjevi konceptualizaciji), mimo katere ni mogoče misliti vsakdanjega življenja. V zadnjem razdelku članka avtor analizira pojem »vrednosti«, ki je eden temeljnih, »samoumevnih« socioloških konceptov, a njegove interpretacije že po malce izčrpnejši analizi pokažejo ne le protislovja, temveč kar svojo tavtološko naravo.

Bogdan Lešnik

Pričujočo številko vpeljuje Srečo Dragoš z nadaljevanjem svoje politične analize situacije v Sloveniji med obema vojnama. Najbolj presentljivo v njegovih opažanjih je nemara to, na kako nenavaden način se zgodovina ponavlja... Poklicna skrivnost je v našem prostoru nedvomno nekaj razmeroma novega. Zdravniki in odvetniki jo sicer že dolgo poznajo, socialni delavci in delavke pa se morajo - skupaj z vrsto drugih poklicev, npr. učitelji - šele prav navaditi, da imajo pravzaprav opraviti z vrsto zaupnih podatkov, in da tega njihovega statusa ne regulira zgolj etika, temveč tudi kazenska zakonodaja. A stvar ni brez protislovij, kakor v svojem prispevku opozarja Damjan Korošec Za posebno protislovje so poskrbeli uporabniki in uporabnice psihiatrije, ki so s tem, da so se organizirali, sami pretrgali z molkom in skrivnostjo. Ko so stopili v javnost in postali prepoznavni, je postalo očitno, kako zelo je bil odnos ljudi do psihiatričnih pacientov, pacientk nabit s predsodki in strahom, in oboje se je pokazalo kratko malo nepotrebno. Toda to je le ena plat boja, ki so ga začeli; druga zadeva urejanje razmerij z institucijo, saj so vsaj pri nas zaradi samega načina dela te institucije še vedno tudi njena žrtev. Za to številko je Tanja Lamovec prispevala raziskavo, ki jo je opravila o ciljih in dejavnostih organizacij uporabnikov iz različnih držav. Ti cilji in dejavnosti so seveda vedno v tesni zvezi s položajem, ki ga imajo uporabniki v svojih državah. Slovenija je glede odnosa do nezakonitih drog zanimiva dežela. Videti je namreč, kakor da imajo še najbolj liberalno stališče policaji, se pravi, nekateri kriminalisti, ki opozarjajo, da ni policija tista, ki bi morala v prvem koraku posredovati, in zavračajo množično kričanje, da je treba v vsakem primeru takoj represivno ukrepati, še zlasti ne v primeru, ko gre za mlade, priložnostne uživalce (ki tako postanejo stigmatizirani in so dobesedno potisnjeni v »delinkvenco«). Socialno delo seveda ni v položaju, da bi ukrepalo represivno, saj je njegova naloga v prvi vrsti pomoč, in Peter Stefanoski razvija dobre ideje o socialnodelavskih izhodiščih za delo z uživalci drog. In za konec bomo iz prispevka Viktorije Bevc izvedeli še o njenih izkušnjah s pripravljanjem zakoncev na nadomestno starševstvo.

Srečo Dragoš

Glavnih razlogov za nastanek revščine, v kakršni je živelo delavstvo v celotnem obdobju med obema vojnama, ne moremo iskati v izkoriščanju kot nujni posledici nekakšne »inherentne logike« kapitalističnega gospodarstva. Najhujša revščina je res sovpadala z utrditvijo kapitalizma na Slovenskem — kar pa ne pomeni, da jo je povzročil kapitalistični sistem gospodarstva. Zato je tudi ni bilo mogoče odpraviti z zavrnitvijo kapitalizma (kar so zahtevali takratni komunistični kot tudi katolicistični akterji). Avtor dokazuje, da je nastanek revščine omogočila zlasti kombinacija naslednjih štirih dejavnikov: (1) politični razcep strankarskih akterjev, ki je prerastel v nepomirljiv konflikt, (2) blokada sindikalnih gibanj, ker je zlasti oficialni katolicizem monopoliziral politični prostor, (3) prevelika navezava sindikatov na politične stranke, (4) nefunkcionalni posegi države v razmerje med delom in kapitalom.

Damjan Korošec

Avtor v prispevku pojasnjuje problematiko poklicne in uradne tajnosti s stališča kaznovalnega prava. Navaja razloge za inkriminacijo izdaje poklicne in uradne tajnosti, pa tudi opustitve ovadbe kaznivega dejanja, ki z vidika doktrine človekovih pravic veljajo v sodobnem materialnem kazenskem pravu. Posebej se posveti razmerju med kaznivimi dejanji neupravičene izdaje poklicne skrivnosti, izdaje uradne tajnosti in opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, kakor tudi nekaterim procesnim določbam slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na beneficij molka določenim pričam. Pri analizi biti zadevnih kaznivih dejanj in protipravnosti razgalja nekatere paradokse in opozarja na različne kazenskopravne položaje posameznih poklicev oziroma delovnih mest glede dolžnosti varovanja tajnosti oziroma ovajanja kaznivih dejanj.

Tanja Lamovec

Kot uvod v raziskavo, katere namen je ugotoviti cilje, dejavnosti in pogoje nastanka 23 evropskih uporabniških organizacij, sta na kratko prikazana funkcija in razvoj uporabniških gibanj, zlasti evropskih. Gradivo, na katero se opira raziskava, so prospekti, ki so jih udeleženci druge konference evropskih uporabnikov in bivših uporabnikov prinesli na srečanje, ki je bilo leta 1994 na Danskem. V sklepnem delu obravnava nekatere ključne dileme uporabniških gibanj, npr. vprašanja enakosti, moči, odgovornosti in dometa sprememb, za katere naj bi se zavzemali.

Peter Stefanoski

V članku avtor razmišlja o strokovnih (socialnodelavskih) izhodiščih za delo z uživalci drog na centrih za socialno delo. Ciljev in načinov dela z uživalci drog ne išče v »specifičnih značilnostih« uživalcev drog, temveč v diskurzu socialnega dela ter metodiki strokovnih ravnanj in načel socialnega dela. V razmislek ponuja smernice za praktično delo z uživalci drog na centrih za socialno delo.

Viktorija Bevc

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravno definira pogoje o posvojitvi otrok, ne govori pa o vsebini. Tu je na potezi stroka socialnega dela, da poišče ustrezne oblike pomoči zakonskim parom, ki želijo otroka posvojiti ali ga sprejeti v rejništvo. Avtorica predstavi svoje delo z nadomestnimi starši (posvojitelji in rejniki), ki ga s sodelavko opravljata v projektu preventivne pomoči otrokom pod okriljem društva posvojiteljskih družin »Deteljica«. To je program priprave zakoncev brez otrok, ki želijo posvojiti otroka, na sprejem otroka in na nadomestno starševstvo. Avtorica opiše izhodišča, ki so narekovala potrebo po programu, in predstavi način dela s skupinami. Predstavitev sklene s prikazom rezultatov in s spoznanjem, da se iskanje ustreznih staršev ne more zvesti na individualni razgovor s parom ali z obiskom na njunem domu.

Vito Flaker

Andreja Kavar Vidmar

Nataša Magister

Bogdan Lešnik

Članki v tej številki obravnavajo tri teme: skrb za uporabnike psihiatričnih služb, težave tranzicijskega (postsocialističnega) obdobja in problematiko domov za stare ljudi. »Skrb za uporabnike psihiatričnih služb« pravzaprav ni čisto natančen izraz, saj gre, kakor pokažeta članka Darje Zaviršek in Vesne Švab, pri tem prizadevanju dejansko za to, kako se psihiatrični službi izogniti, vsaj tisti njeni obliki, ki še vedno (in upravičeno) zaskrbljuje — to se pravi, kako se izogniti nepotrebni hospitalizaciji v psihiatrično institucijo. Stvar zaskrbljuje iz dveh razlogov: prvič, ker psihiatrična institucija očitno še vedno deluje po modelu iz devetnajstega stoletja, in drugič, ker je psihiatrična hospitalizacija očitno kdaj tudi nepotrebna — seveda pa le, če obstajajo primerne alternative. O težavah s tranzicijo pišeta Srečo Dragoš in Magdalena Paleczny-Zapp. Prvi seže pri obravnavanju aktualnih razmer v obdobje med obema vojnama, ko se je pri nas konstituiralo delovanje političnih strank (vendar je to šele prvi del prispevka), druga pa opisuje problematičen položaj žensk na Poljskem, ki so, kakor marsikje v Vzhodni in Srednji Evropi po socializmu, potisnjene v nekakšen socialni srednji vek. Kdorkoli obravnava domove za stare, ugotavlja, da gre za problematične institucije — ne dosti drugače kot psihiatrične — in da bi bilo treba v njih spremeniti razmere, da ne bi bili zgolj odlagališča za nekoristne in odvečne stare ljudi. To ugotavlja tudi Ivan Janko Cafuta, medtem ko Stanija Ivajnšič opiše primer, ko je z določeno akcijo do takih sprememb tudi res prišlo, čeprav te spremembe niso »sistemske« in so take akcije bolj ali manj prepuščene iznajdljivosti in vnemi posameznikov, ki v domovih delajo.

Darja Zaviršek

Članek obravnava eno izmed socialnih inovacij na področju duševnega zdravja, krizne time prostovoljcev za pomoč osebam v psihični stiski. Krizni timi, ki so ga v opisanem primeru sestavljale socialne delavke in študentke, ponujajo priložnost, da človek namesto psihiatrične hospitalizacije preživi obdobje duševne krize doma ali v drugem varnem prostoru. S tem se izogne azilarni mentaliteti in degradacijskim postopkom, ki so lastni velikim institucijam. Člani in članice kriznega tima stojijo človeku ob strani in omogočajo mirno in varno okolje, v katerem oseba živi, dokler kriza ne mine, ne da bi bila iztrgana iz vsakdanjega življenja. Članek opisuje proces ustanovitve in potek kriznega tima za žensko srednjih let, ki ima dolgoletne izkušnje s psihiatrično hospitalizacijo. Govori o težavah v procesu 5-tedenskega kriznega tima, o trenutkih varne povezanosti, medsebojnega učenja, pomenu časa in pomenu recipročnosti, ki jo omogoča situacija kriznega tima.

Vesna Švab

V članku so opredeljeni najbolj pereči problemi, s katerimi se srečujejo uporabniki služb za duševno zdravje. Na kratko so prikazana temeljna načela zdravljenja in rehabilitacije in njuna povezava. Opisani sta skupnostna skrb in organizacija skrbi, kot so jo izvajali v preteklih letih v Združenju za duševno zdravje ŠENT. Raziskava ovrednoti rezultate, dosežene z organizacijo skrbi v prostovoljni organizaciji, in dokazuje, da so najpomembnejši dosežki na področjih zaposlovanja in druženja. Eksperiment dokazuje, da je mogoče tudi z majhnimi sredstvi ob dobrem vodenju in organizaciji dosegati pomembne premike v kvaliteti skrbi za uporabnike in posredno v kvaliteti njihovega življenja. Hkrati pa postaja vse bolj jasno, da taka skrb ob zdajšnjem načinu podpore in financiranja ne more obstati v prostovoljnem sektorju in da je prelaganje organizacije skrbi na civilne organizacije in društva zato nesmiselno in neodgovorno.

Srečo Dragoš

Trendi kažejo, da lahko z uvajanjem kapitalističnega gospodarstva in socialnega razslojevanja postane revščina aktualna tudi za Slovenijo. Toda čeprav sta bogatenje nekaterih in obubožanje drugih res sočasna pojava, to še ne pomeni, da bogatenje zgornjih slojev povzroča revščino spodnjih. To utemeljuje avtor na primeru politične zgodovine revščine, kakršna je prevladovala v Sloveniji med prvo in drugo svetovno vojno. Da so bili najpomembnejši razlogi za njen nastanek politični, je razvidno iz kombinacije treh dejavnikov, ki so obravnavani v tem delu članka: nastanek glavnih političnih akterjev ob koncu prejšnjega stoletja (in njihovo strankarsko formiranje), pomen političnih razcepov za razvoj sindikalnih gibanj in vloga države pri regulaciji delovnih razmerij. Drugi del članka, ki bo objavljen v naslednji številki, pa se ukvarja z vprašanjem, kaj je revščina takrat pomenila, tj., kakšna je bila njena materialna dimenzija v obdobju med obema vojnama na Slovenskem.

Magdalena Paleczny-Zapp

Sestavek govori o vplivu tranzicijskih procesov na položaj žensk na Poljskem. Čeprav so bile ženske v prvih vrstah Solidarnosti in so se enakopravno z moškimi borile za politične in ekonomske spremembe na Poljskem, se zdi, da so bile ravno ženske prve žrtve tranzicijskih procesov. Odpravljanje socialnih programov, zmanjševanje mreže vrtcev, kapitalizem prvobitne akumulacije je postavil ženske pred drastično dilemo: družina ali poklic. To dilemo otežuje oživljanje patriarhalne morale z vsemi spremljevalnimi pojavi in velik vpliv Katoliške cerkve.

Ivan Janko Cafuta

Članek obravnava institucionalno varstvo starih pri nas. Podan je niz kvantitativnih kazalcev urejenosti tega področja, v največji meri pa je govora o ljudeh, ki preživljajo svoje zadnje življensko obdobje v domovih za stare. Precej prostora je namenjenega primerjavi življenja v bolnicah z življenjem v domovih za stare. Oboje je v veliki meri podobno organizirano — na industrijski način. V domovih za stare je dobro poskrbljeno za zadovoljevanje primarnih človekovih potreb, manj pa je prostora za zadovoljevanje bolj specifičnih človeških potreb. Sodobni način življenja najbrž zahteva obstoj takih institucij, vendar bi lahko posvetili več pozornosti sodelovanju med starostnikovimi svojci in ustanovo in poiskati možnosti, kako starostniku omogočiti večjo prehodnost med domom in »domom«, da bi se lahko pogosteje vračal na svoj dom. Druga smer razmišljanja, nakazana v članku, pa je, da postane »dom« bolj podoben domu.

Stanija Ivajnšič

Uvajanje prostovoljnega socialnega dela srednješolcev v domu upokojencev je še en korak k odpiranju domov navzven, k zmanjševanju medgeneracijskega prepada in omilitvi institucionalizacijskih učinkov na starega človeka. Prikazani model je rezultat dolgoletnega sodelovanja Doma upokojecev Danice Vogrinec Maribor in II. gimnazije Maribor Rezultati opravljene raziskave kažejo na pozitiven vpliv in obojestransko zadovoljstvo sodelujočih v prostovoljnem socialnem delu, dijakov in starostnikov. Pri organiziranju prostovoljnega dela je zelo pomembno sodelovanje med mentorjem s šole in strokovnim sodelavcem iz ustanove. Vloge vseh udeležencev morajo biti jasno opredeljene. Prostovoljno socialno delo je velik izziv za socialnega delavca, saj se v njem prepletajo vse metode strokovnega dela, ki jih socialni delavec uporablja pri delu.

Vito Flaker

Vera Grebenc, Jelka Zorn

Andreja Kavar Vidmar

Bogdan Lešnik

36. letnik Socialnega dela (in četrtega v novi obliki) začenja Vito Flaker s prispevkom o timskem delu pri obravnavanju duševne stiske, za katerega, meni avtor, je ta oblika priporočljiva iz vrste razlogov, ki niso povezani samo s koristmi za uporabnika, temveč tudi za udeležene strokovnjake. Vsekakor pa delo z uporabniki — naj bo timsko ali individualno — nikoli ni brez posledic (in implikacij), za katere je bila izumljena posebna oblika dela s samimi delavci-strokovnjaki, namreč, supervizija. V Sloveniji obstaja že kar nekaj oblik supervizije, piše Sonja Žorga v svojem prispevku, vendar očitno obstajajo še večje potrebe, saj nastajajo vedno novi programi za usposabljanje supervizorjev. Zanimivo bi bilo kdaj napraviti raziskavo o tem, ali dejansko obstajajo pomembne razlike v supervizijskih praksah v različnih strokah — se pravi, ali so te razlike večje kakor npr. razlike med posameznimi supervizijskimi praksi znotraj posamezne stroke — ali pa je to le fikcija, ki opravičuje vedno nove projekte. Eno je gotovo — kdor dela na področju spolnega izkoriščanja otrok (in nemara spolnosti sploh, glede na obremenjenost naše kulture s tem področjem), težko preživi brez supervizije. To področje oz. eno izmed oblik takega izkoriščanja — incestno — obravnava Zorica Mrševič. Verjetno bo kljub obilici literature — ali pa prav na njeni podlagi — treba še veliko teoretskih razmislekov, da bomo razumeli učinke teh izkoriščevalskih razmerij, ki so po pravilu povezana z nasiljem. Naslednja tema je sicer povsem druga, vendar sodi v okvir vprašanj, ki so danes morda v socialnem delu najaktualnejša, namreč, kako uresničiti ne le nediskriminirajočo, ampak antidiskriminacijsko prakso. Cveto Uršič piše o invalidskih podjetjih in pri tem primerja Slovenijo in Evropsko Unijo. Njegove ugotovitve opozarjajo na dvoje—najprej, da problematika zaposlovanja invalidov še zdaleč ni rešena, vendar tako ni le pri nas — to področje je precej neurejeno tudi v EU. Prispevek Darje Zaviršek k 40. obletnici Visoke šole za socialno delo je nekoliko pozen (obletnica je bila lani), vendar tehten. Avtorica kritično obravnava polpretekle in sedanje tokove v slovenskem socialnem delu in podaja iztočnice za boljše koncepte in s tem seveda boljšo prakso. Zlasti pomembno se spričo poudarka, ki ga ima ta tema v sodobnih svetovnih tokovih v socialnem delu, zdi njeno obravnavanje vprašanja moči. Vprašanje moči pa je (ne le implicitno) osrednje tudi v problematiki, ki seje loteva Tanja Lamovec v svojem poročilu o dosedanjem delu projekta zagovorništvo, ki ga je v veliki meri sama zastavila in razvila. Gre seveda za zagovorništvo uporabnikov psihiatričnih storitev, ki pa je le eno izmed številnih področij, ki si — kljub očitni »upravičenosti do obstoja«—nikakor ne morejo utreti poti v institucije, kjer nedvomno je njihovo mesto (čeprav ne le tam).

Vito Flaker

Članek obravnava potrebo po interdisciplinarnem timskem obravnavanju duševne stiske. Potreba po timskem delu izhaja iz večplastnosti duševne stiske in se je posebej izrazila pri uvajanju duševnega zdravja v skupnosti, še zlasti pri uvajanju individualizirane skrbi in pri pojavljanju uporabniškega gibanja. Tim kot skupno delo strokovnjakov različnih profilov po eni strani streže celovitejši obravnavi uporabnikovih stisk, po drugi pa tudi delitvi dela in moči strokovnjakov. Opišemo lahko različne načine združevanja v timih: neformalne mreže strokovnjakov, stalne formalne time in time strank. Dinamika timov ne sledi le skupinski dinamiki, temveč tudi spreminjanju vlog v timih, spreminjanju moči strokovnjakov in zlasti krepitvi moči uporabnikov. Socialno delo lahko v timih veliko prispeva zaradi svojih epistemoloških prednosti: interdisciplinarnosti, konstekstualnosti in družbene refleksivnosti, na način prevajanja med strokovnjaki, uporabnikom in skrbnikom, povezovanja s vsakdanjikom in prevajanja teorije v akcijo.

Sonja Žorga

Ob odločitvi, da bodo organizirali profesionalno supervizijo, se navadno tako vodstveni kot tudi drugi strokovni delavci srečujejo s številnimi vsebinskimi in organizacijskimi vprašanji. Zanima jih, ali naj bo supervizija obvezna, kje naj bo težišče supervizijskega dela, kako naj izberejo ustreznega supervizorja in kakšna naj bo sestava supervizijske skupine. Nihajo med prostovoljno in obvezno vključenostjo v supervizijo in se sprašujejo, kakšna naj bo velikost skupine, pogostost in dolžina supervizijskih srečanj in trajanje supervizijskega ciklusa. Na nobeno od omenjenih vprašanj ni mogoče odgovoriti enoznačno, saj je odgovor odvisen od vrste okoliščin, želja in zlasti namenov, ki naj bi jih supervizija uresničevala. Prispevek predstavlja nekatere temeljne funkcije supervizije, ob osvetlitvi različnih možnosti izvajanja supervizijskega procesa pa ponuja tudi paleto odgovorov in rešitev za dileme, ki se v tej zvezi zastavljajo.

Zorica Mršević

Trpinčenje otrok pušča travmatske posledice, za posledice trpičnenja incestnega tipa pa velja, da ostanejo za vse življenje. Avtorica najprej navede nekaj fragmentov avtentičnih zgodb žensk, ki so preživele incest, potem pa razgrne posledice incesta v času dogajanja in poznejše posledice, ki praktično nikoli ne izginejo. Analizira tudi vprašanje homoseksualne usmerjenosti, ki ne izhaja iz incestnih travm. Sklepna razprava vsebuje teze o družbeno neuravnoteženem razmerju med spoloma kot glavnem povzročitelju ne le incestne zlorabe otrok, temveč tudi molka, ki nujno spremlja te otroške travme. Toda laično delo ženskih skupin ni vedno najustreznejši odgovor na post-incestni sindrom.

Cveto Uršič

Avtor analizira položaj invalidskih podjetij v Sloveniji in v državah Evropske Unije. Ugotovitve, ki jih predstavlja, je povzel po raziskavi Zaposlovanje invalidov v invalidskih podjetjih, ki jo je opravil v letu 1996. Ugotavlja, da so invalidska podjetja tako v Sloveniji kot državah Evropske Unije zelo različna — to med drugim tudi pomeni, da niti Slovenija niti Evropska Unija nimata izoblikovane jasne in usklajene politike razvoja invalidskih podjetij oziroma zaposlovanja invalidov pod posebnimi pogoji. V sklepu avtor predstavi priporočila, ki so nastala kot rezultat analize stanja in upoštevanja usmeritev iz mednarodnih dokumentov.

Darja zaviršek

Članek se ukvarja s konceptualnimi premiki in slepimi pegami, ki jih najdemo v slovenskem socialnem delu. Poskuša pojasniti dejstvo, da se je v preteklosti razvijalo zlasti socialno delo z mladimi in z družinami, zanemarjena pa so ostala področja dela s starimi in z ljudmi s prizadetostmi. To povezuje z družinsko centrirano kulturo in s prevladujočim medicinskim modelom, ki je pomoč za te skupine ljudi prepuščal odločitvam velikih institucij. Članek opozarja na obrambne mehanizme v socialnem delu, ki jih najdemo v obliki neintencionalnih rasizmov, in na tabuizirana področja, kakršno je na primer vprašanje moči in nemoči socialnih delavk. Avtorica kritizira koncept »obče dobrega«, ki ne upošteva vladajoče diskurzivne prakse, ki vplivajo na teorijo in prakso socialnega dela. Na koncu poudarja, da postaja socialno delo tudi v Sloveniji dejavnost, ki vključuje osebno, interpersonalno in politično delo. Konceptualni premiki dokazujejo njegovo raznoličnost, součinkovanje konceptualnih zastavkov in različnih interpretativnih modelov.

Tanja Lamovec

Blaž Mesec

Jože Ramovš

Srečo Dragoš

Darja Zaviršek

Jože Valenčič

Ob četrti obletnici uveljavitve zakona o socialnem varstvu avtor predstavi poglavitne značilnosti pravne ureditve socialnega varstva v Sloveniji ter oceni in komentira nekaj tipičnih rešitev, o katerih meni, da pomembno vplivajo na nadaljnji razvoj tega področja. Osnovne ugotovitve kažejo, da je slovenski model organizacije socialnovarstvenih dejavnosti dokaj moderno usmerjen, da zlasti upošteva uporabnika in njegove stiske in težave, da je prilagojen značilnostim majhne države, ki jo pestijo različne razvojne težave, da pa se na posameznih operativnih ravneh ne uveljavlja dovolj hitro. Nekaj ovir za to vidi avtor v dejstvu, da gre za »nekaj novega« v samem konceptu, za kar je treba nekaj več časa, del težav pa povzročajo tudi vrzeli v samem zakonu, zato se zavzema za njegovo celovito analizo in za pričetek postopka za njegove dopolnitve.