Maša Filipović

Stanovanjsko ranljivost opazujemo na podlagi razširjene definicije brezdomstva, t. i. koncepta ETHOS. Prednost tega koncepta je, da razširi možnosti za politično diskusijo o fenomenu in povezovanje različnih rešitev, prej morda videnimi kot spopadanje z ločenimi problemi in različnimi skupinami. Izhaja namreč iz prepoznavanja stanovanjskih tveganj, ne pa iz stanja (npr. brezdomstva). V okviru tega širšega razumevanja problematike brezdomstva so predstavljene podatki, na podlagi katerih lahko okvirno ocenimo število ljudi v različnih tveganih stanovanjskih situacijah v Sloveniji. Predstavljeni so tudi dokumenti in ukrepi v Sloveniji, namenjeni za pomoč posameznikom ali skupinam pri spopadanju s temi tveganji. Analiza je pokazala, da stanovanjska tveganja, čeprav o njih ni veliko razprav, v Sloveniji niso zanemarljiv pojav, političnim rešitvam na stanovanjskem področju pa manjka ustreznih instrumentov.

Irena Gorenak

Prispevek govori o sodelovanju in odnosih med kriminalisti in delavci centrov za socialno delo. Avtorica namenja posebno pozornost oceni interpersonalnih ­kompetenc kriminalistov in oceni uporabe komunikacijskih slogov kriminalistov pri komuniciranju s predstavniki centrov za socialno delo in vplivu teh dveh dejavnikov na sodelovanje in odnose med kriminalisti in delavci centrov za socialno delo. V raziskavo, na kateri temelji empirični del prispevka, je bilo vključenih 117 delavcev centrov za socialno delo. Najpomembnejša ugotovitev je, da na sodelovanje in odnose med kriminalisti in delavci centrov za socialno delo vplivajo interpersonalne kompetence kriminalistov in uporaba njihovih komunikacijskih slogov. Z interpersonalnimi kompetencami kriminalistov je pojasnila 19,9 % variance, z uporabo komunikacijskih slogov kriminalistov pa 8,2 % variance sodelovanja in odnosov med kriminalisti in delavci centrov za socialno delo.

Liljana Rihter

Evalvacije so v trenutni situaciji, ko ima država blaginje številne probleme, pomembne zlasti za določanje uspešnosti in učinkovitosti programov. Avtorica analizira izvedene evalvacije na področju socialnega varstva v Sloveniji. Ugotavlja, da normativna osnova za izvajanje evalvacij ni obvezujoča in da je izvajanje evalvacij predvideno le za tiste programe, ki jih ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, sofinancira. Kljub temu je bilo v obdobju med leti 1997 in 2001 izvedenih kar nekaj evalvacij in samoevalvacij, ki zaradi številnih težav, ki so jih imeli izvajalci (samo)evalvacij, niso postale temelj za sprejemanje pomembnejših odločitev. Avtorica zato meni, da je treba zagotoviti evalvaciji trdnejšo podlago tako na normativnem kot na operativnem (izvedbenem) nivoju, saj bodo le na ta način rabile svojemu namenu.

Eva Jereb, Marko Ferjan

Izredno pomembna elementa izobraževanja po internetu sta socialna interakcija izobraževancev in oblikovanje internetnih učnih skupin. Internetno izobraževalno okolje mora zadovoljiti tudi socialno komponento izobraževanja, prav tako kot v klasičnih šolah oziroma na fakultetah, kjer se izobraževanci družijo tudi izven razredov. Prispevek prikazuje delovanje in pomembnost internetnih učnih skupin za izobraževanje po internetu. Avtorja poudarita pomembnost ustreznih komunikacij in naštejeta nekatere elemente učinkovitega komuniciranja po internetu. Na koncu podata nekaj pravil vedenja, ki jih je smiselno upoštevati, kadar komuniciramo po internetu.

Liljana Rihter

Janja Babič

Zaradi maligne bolezni in njenega zdravljenja v otroštvu ali zgodnji mladosti se lahko neposredno ali sčasoma razvijejo telesne in psihične posledice. Kako bo bolezen vplivala na kakovost življenja, je odvisno od vrste posledic in od odziva nekdanjega bolnika in družbe na bolezen in na posledice. Nezaželeni izidi so težave pri šolanju, pri iskanju zaposlitve in pri delu. Odstotek oseb, ki imajo težave pri zaposlovanju in pri delu, je večji v primerjavi z vrstniki, ki nimajo izkušnje zdravljenja zaradi raka. V članku so opisane možnosti in težave v Sloveniji. S kvalitativno analizo pripovedi dvajsetih mladih nekdanjih bolnikov smo ugotovili, da sta poglavitni težavi dobiti zaposlitev in obdržati delo; zaradi težav ob delu in strahu pred izgubo zaposlitve je vse več prošenj za pridobitev statusa invalidnosti in upokojitve. Mladi nekdanji bolniki so izbirali rešitve, ki so bile po njihovih izkušnjah najbolj uporabne; večkrat so se razhajale od teh, ki so jih ponujali strokovnjaki.

Špela Urh

Jelka Škerjanc

Ana Gajič, Natalija Jeseničnik

Nuša Pavko

Irena Ceglar

Suzana Oreški

Iva Pirc

Barbara Kobal

Natalija Povodnik

Kulturni nesporazumi močno vplivajo na učinkovitost socialnodelovnega procesa pri delu v tuji kulturi. Izhajajo iz zunanjih danosti (npr. iz očitnih kulturnih razlik) in iz subjektivnih odzivov delavcev na te danosti, ki jih je mogoče zavestno usmerjati. Strokovnjaki lahko k večji učinkovitosti dela v tuji kulturi prispevajo s spoštljivim odnosom do drugačnega, ozaveščenim sporazumevanjem, uravnovešanjem razmerij moči, ozaveščanjem lastnih predsodkov in primernim strokovnim pristopom. Najustreznejši strokovni pristop vključuje vzpostavitev delovnega odnosa z uporabnikom in stalno preverjanje strokovnih izhodišč. Kulturna trenja lahko omejujejo tudi uporabniki, zlasti z držo strpnosti, iskrenosti, samozavesti in kritičnosti, in organizacije, ki strokovnjake zaposlujejo, z usmeritvijo h kulturni občutljivosti, pazljivo izbiro osebja in prilagajanjem delovnih postopkov. Specifične veščine socialnega dela so izredno učinkovito orodje za premagovanje kulturnih ovir in bi jih zato morali vsaj v osnovi poznati medkulturni delavci vseh strok.

Karmen Medica

Migracije, ki prispevajo k razvoju t. i. razvitega sveta in sooblikujejo večkulturne družbe, so v temelju še vedno prisila za revne in izbira za elito. Njihov položaj je močno odvisen od tega, kako, od kod in kdaj so prišli v deželo imigracije. Niti državam, odprtim za migracijske prilive, niti tistim, ki izvajajo stroge imigracijske kontrole, ni uspelo zagotoviti rešitve za omejevanje ilegalnih vstopov, ilegalnega bivanja in ilegalnega dela migrantov. Zamisli o prostem pretoku ljudi postajajo vprašljive tudi znotraj same EU. Varnostno-politična argumentacija in vizije globalne ogroženosti v tej zvezi delujejo kot vsakdanja obrambna igra. Tako v uradnih krogih kot tudi v medijih je vedno aktualno vprašanje, koliko smo pravzaprav varni pred ilegalnimi migranti. Lahko se vprašamo tudi narobe, namreč, koliko so ilegalni migranti varni pred evropsko potrebo po novi delovni sili, nizko nataliteto in željo po hitrejšemu zaslužku.

Srečo Dragoš

V prvem delu prispevka avtor opozori na temeljne premike v etičnih stališčih, ki označujejo posamezno družbeno obdobje. Problematična značilnost postmoderne družbe je porast brezbrižnosti (adiaforizacije) do ključnih etičnih dilem, tudi do posledic in odgovorne uporabe besed. V drugem delu je v zvezi s sovražnim govorom predstavljena tipologija socialnih ravnanj (po Paretu), ki je podlaga kontekstualne analize. V zadnjem delu besedila je predstavljena analiza konkretnih primerov sovražnega govora nekaterih slovenskih politikov, ki ilustrira glavne poudarke tega prispevka. Te lahko povzamemo v nekaj ugotovitvah. Definicija oz. regulacija sovražnega govora je kontekstualna. Vzpostavlja se s konsenzom o razmejitvi še dopustnih tipov izražanja sovražnosti od onih, ki so prepovedani. Brezbrižnost do potrebnih razmejitev vodi v adiaforizacijo problema. Njeno preseganje se zato ne začne (šele) z definiranjem nedovoljene govorice, temveč s konsenzom o kontekstu, v katerem uporabljamo definicijo prepovedanega (ožjo ali širšo). Tu pa lahko izbiramo samo med dvema možnostma. Če se odločimo za tolerantnejši pristop, ko v skrbi za svobodo izražanja določamo definicije sovražnega govora z manj restriktivnim posegom, potem ga je treba kontekstualno zamejiti le na logična ravnanja (po Paretovi tipologiji) in na namerno početje, a z drugačnimi učinki od predvidenih. Naslednja varianta, ki gre v smeri restriktivnejše regulacije, pa raztegne kvalifikacijo sovražnega govora tudi na vse izraze sovražnosti v nenamernem početju z dejanskimi učinki. To sta edini izbiri, ki sta na voljo. Z morebitnim kriminaliziranjem sovraštva tudi na ostale kategorije ravnanja bi ogrozili temelj demokratične družbe. To pa se nam bo zgodilo tudi, če se ne odločimo za nobeno od obeh možnosti.

Marino Kačič

Osebe, ki v odraslosti zelo močno ali v celoti izgubijo vid, so načeloma ocenjene po medicinski metodologiji. Ta oceni ostanek vida na enem očesu ali obeh in klasificira osebo kot slepo ali slabovidno. S tako oceno pa ne zvemo nič o posameznikovih sposobnostih ali potencialih. Prav to je osrednji raziskovalni problem pričujoče raziskave; ali je na katerih področjih razlika v samostojnosti med ljudmi, ki izgubijo vid v odraslosti. Da bi lahko prišli do rezultatov, je bilo treba izdelati ustrezni merilni instrument. To je avtoriziran vprašalnik (Test REHA slepi in slabovidni), s pomočjo katerega merimo osem za samostojnost slepih in slabovidnih ključnih življenjskih področjih. Pilotska raziskava oseb, ki se udeležujejo rehabilitacijsko-izobraževalnih seminarjev, je pokazala, da je stopnja samostojnosti ­odvisna od starosti, kraja bivanja (mestno ali podeželsko okolje), naučenih novih veščin, tehnične opremljenosti ipd. Ostanek vida ne sovpada vedno s stopnjo samostojnosti, kar potrjuje potrebo po kompleksnejših načinih ocenjevanja. Avtorjev vprašalnik to omogoča. Tak psihosocialni pristop k ocenjevanju je dobro izhodišče za načrtovanje individualizirane pomoči ali osebnega svetovanja.

Barbara Kobal, Tjaša Žakelj

Študije socialne izključenosti pokažejo izrazito ogroženost nekaterih skupin prebivalstva, med katere se vse pogosteje uvrščajo tudi osebe v postpenalni obravnavi. Med najpomembnejše dejavnike socialne izključenosti sodi brezposelnost oziroma status aktivnosti. Povezanost med kriminaliteto in brezposelnostjo obstaja, a soglasja o smeri vpliva ni. Osebe se po prestajanju kazni pogosto ne morejo hitro vključiti (nazaj) na trg dela, pogosto zaradi prepletenosti številnih dejavnikov, ki ovirajo dostop do zaposlitve. Med njimi so nizka izobrazbena raven in z njo povezana dostopnost do manj zaželenih in slabše plačanih delovnih mest, stigma, slaba motivacija, neustrezne socialne mreže, izkoriščanje možnosti priložnostnih del in drugi.

Jelka Zorn

Vesna Leskošek

Sabina Škarja

Liljana Rihter, Barbara Kobal, Nino Rode

Sendi Murgel

Mojca Pajnik

V prispevku so analizirana medijska besedila na temo beguncev in begunstva, objavljena v slovenskih tiskanih medijih v obdobju 2003–2005. Tema je povečini vezana na položaj posameznikov in posameznic, ki so prišli v Slovenijo v času izbruha vojne v Bosni in Hercegovini (1992–1993). To je bilo tudi obdobje najbolj intenzivnega poročanja medijev v 90-ih letih. Dosedanje analize retorike begunske politike v Sloveniji so pokazale procese ideološke legitimizacije diskriminatornih diskurzov. Begunce so opredeljevali kot problem, kot grožnjo javnemu redu in varnosti slovenske države. Danes se v povezavi s proučevano temo odpirajo nekatera nova vprašanja. Po več kot desetletju se nekatere vsebine spreminjajo, čeprav se legitimizacijski toni, ki begunce inkriminirajo kot grožnjo nacionalni državi, ohranjajo. Analiza je pokazala, da o beguncih še vedno poročajo kot o številčno veliki grožnji in da je državniška drža še vedno lahko legitimizacijski okvir za nekatere diskriminatorne diskurzivne obrate. Na drugi strani pa je mogoče zaznati nekatere premike v poročanju, na primer, pojavljanje zgodb, v katerih govorijo begunci, ali poročanje o težavah, s katerimi se soočajo begunci pri iskanju zaposlitve ali stanovanja.

Zdenka Šadl

Tradicionalni pogledi na čustveno življenje starostnikov na eni strani poudarjajo upadanje in slabitev čustvenih funkcij nasploh, na drugi strani pa povezujejo staranje z naraščanjem negativnega emocionalnega doživljanja. Predpostavke, da se z biološkim staranjem »starajo« oziroma »negativizirajo« tudi človekova čustva, avtorica preveri s pomočjo novejših raziskav, ki pokažejo, da je poenostavljen pogled na odnos med procesom staranja in čustvi problematičen. Večina raziskav kaže pozitivno sliko emocionalnega življenja v starosti. Staranje ne prinaša povečanega tveganja, temveč je prej varovalo pred doživljanjem negativnih čustev, pozitivno čustvovanje starostnikov narašča ali vsaj ohranja razmeroma stabilno raven, emocionalna kontrola in regulacija pa se v starosti izboljšata. Članek v nadaljevanju obravnava teorijo socioemocionalne selekcije, ki pojasnjuje izboljšano emocionalno dobro počutje starostnikov, hkrati pa avtorica razkriva, da se prek specifične emocionalizacije starostnikov odvija produkcija starostnikov kot Drugih.

Klelija Štrancar, Majda Pahor

Avtorica obravnava institucionalno prakso skrbi za hudo bolne in umirajoče in njihove svojce v luči nekaterih socioloških teorij. Proces, ki je pri tem na delu, poskuša pojasniti s konceptoma nehotnih posledic delovanja po Giddensu in dvojnosti družbenega prostora po Habermasu. Berger in Luckmann pa odpirata vprašanja pluralizma in krize smisla v moderni družbi, ki se odražajo tudi na področju umiranja in smrti. V nadaljevanju članek predstavi kraje in situacije umiranja ter obravnava pojmovanje skrbi za umirajoče v njih. V sklepnem delu se osredotoči na razmerja moči v sistemu zdravstvenega varstva kot enega od razlogov za nezadostno skrb za umirajoče – najprej razmerje moči med zdravniki in ostalimi zdravstvenimi delavci, nato pa še v odnosih med zdravstveni delavci in bolniki – in to pojasnjuje s Saleebeyem konceptom perspektive moči. Na podlagi ugotovitve o nezadostni skrbi za hudo bolne, umirajoče in njihove svojce obravnava možne prednosti novejših oblik skrbi v okviru paliativne oskrbe in hospica.

Barbara Kobal, Darja Kobal Grum

V večini evropskih držav slepi in slabovidni otroci prejemajo vrsto ustrezne strokovne pomoči centrov, ki so se preoblikovali iz zavodov in s svojimi mobilnimi strokovnimi službami delujejo v matičnih okoljih posameznih uporabnikov. Politike različnih držav poudarjajo pomembnost najzgodnejše individualne obravnave otrok, ki se že rodijo slepi ali slabovidni oziroma ki izgubijo vid v najzgodnejših letih. Slovenska država se še vedno ne zaveda, kako pomembna je zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami za ves njihov nadaljnji razvoj. Avtorici poudarita pomen zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami in položaj slepih in slabovidnih otrok v Sloveniji v obdobju 2000–2004 ter razmišljata o tem, kaj bi bilo treba omogočiti slepim in slabovidnim otrokom tudi v Sloveniji. Pri tem še zlasti poudarita pomen osebne asistence kot sredstva za neodvisno življenje tudi najmlajših otrok.

Sandra Stare

K širitvi naslovnega pojava prispevajo zlasti globalni dejavniki, katerih posledica je feminizacija revščine v državah vzhodne in srednje Evrope, ki so nastale s padcem komunističnega režima. Odnosi v njih so patriarhalni, ženske so podvržene fizičnemu, verbalnemu in spolnemu nasilju. Niso spoštovane in imajo slabo samopodobo. Cilj sodobnega trgovanja z ženskami je spolno zlorabljanje. Ženske so žrtve socialno–ekonomske situacije v svoji državi (državi izvora), nato pa so tudi v tranzitnih državah in državah končne destinacije izpostavljene nasilju in grobim kršitvam temeljnih človekovih pravic. Kot žrtev trgovanja opredelimo žensko, ki je bila zavedena ali prisiljena v ponujanje spolnih storitev, žensko, ki je bila sicer seznanjena s polresnico o delu striptizete v lokalu, ne pa tudi s tem, da bo morala zadovoljevati spolne želje klientov, in ženska, ki je bila natančno informirana o vrsti in načinu dela, a so jo trgovci spravili v dolžniško odvisnost. Trgovci z belim blagom so členi v verigi dobro organiziranih kriminalnih združb v državah izvora, državah tranzita in državah končne destinacije. Slovenija nastopa v vseh treh oblikah.

Tea Smonker

Nova dimenzija civilne družbe so v zadnjem desetletju v Sloveniji nevladne organizacije za podporo in pomoč ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Koncept delovanja večine organizacij temelji na skupnostnem načelu in dopolnjevanju medicinskega pristopa s psihosocialnim. V prispevku je predstavljen del kvalitativne analize, v kateri je ocenjena uspešnost programov treh nevladnih organizacij v dodajanju moči uporabniku za vključitev v vsakdanje življenje. Teoretski okvir kriterijev ocenjevanja so prirejena načela perspektive moči v praksi socialnega dela po Saleebeyu.

Polona Kovač

Centri za socialno delo so pomembni nosilci javnih pooblastil v Sloveniji, zlasti pri odločanju o pravicah in obveznostih v upravnih zadevah. Statusno delujejo kot javni zavodi, funkcionalno pa kot upravni organi v zadevah iz državne pristojnosti. Pri tem se poraja konflikt med nalogami svetovanja in pomoči na eni strani in oblastnim odločanjem na drugi. Konflikt se poglablja od 1. 1. 2005, ko s bile uveljavljene zadnje spremembe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), in odkar centri izvajajo tudi izvršbo lastnih odločb (npr. odvzem otroka). Avtorica ugotavlja, da pri vrsti institutov pravila ZUP v postopkih, ki jih vodijo centri, niso docela primerna, denimo izključno individualno vodenje postopka, neveljavnost telefonskih stikov, neomejena pravica do pregleda dokumentov, roki za odločanje, načini izvršbe, razmerje med CSD in ministrstvom kot pritožbeno instanco. Zato bi bilo treba v prihodnje več pozornosti posvetiti tako prenosu upravnih zadev na sodišča, poenostavitvi upravnega postopka za nosilce javnih pooblastil na splošno in ureditvi procesnih določb v materialnih predpisih, torej razvoju posebnih upravnih postopkov.

Tanja Lamovec

Andreja Kavar Vidmar

Jelka Zorn, Darja Zaviršek

Jelka Zorn

Jana Mali

Barbara Kresal

Jelka Škerjanc

Liljana Rihter

Darja Zaviršek

Nino Rode