Bogdan Lešnik

Tone Brejc obravnava sindrom poklicne izgorelosti v službah za zaposlovanje, ki je seveda spričo vse večjega pritiska na te službe zelo aktualen problem. S poklicno izgorelostjo se je veliko ukvarjala Anica Kos (ki jo avtor tudi veliko citira) in upamo, da bomo lahko kmalu objavili kakšno besedilo o tem problemu v zvezi s službami pomoči spod njenega peresa. Slovenija po številu razvez med zakonci prav nič ne zaostaja za najbolj razvitim svetom, in tako tudi ne po problemih, ki so z njimi v zvezi. Med njimi je nedvomno tudi problem otrok, ki so velikokrat žrtev njunih konfliktov. Kako lahko socialni delavec posreduje v teh konfliktih v dobro otrok, piše Franc Udovič. Naslednja problema, ki uvrščata Slovenijo v vrh svetovne lestvice in s katerima se v svojem članku ukvarja Franc Hribernik, sta alkoholizem in hude prometne nesreče. Dodajmo le, da smo soočeni z najbolj smrtonosno možno prometno-varnostno kombinacijo: slabe ceste, neurejen promet, dobri avtomobili in prepogumni, opiti vozniki. Prispevek Janeza Drobniča opozarja na velikansko delo, ki nas še čaka v zvezi z najbolj nemočnimi prebivalci te dežele. Gre za celosten problem, ki sega od vprašanja varstva pravic prek tehničnih normativov, ki upoštevajo njihove potrebe, do njihove poklicne in socialne rehabilitacije, kadar je to potrebno. Članek obravnava le segment te problematike, poklicno rehabilitacijo invalidov, v navezavi na možnosti, ki se odpirajo s privatizacijo tega področja (čeprav bi se zdelo povsem neustrezno, da bi ga v celoti izrinili iz državnega sistema šolanja in usposabljanja), zato se bomo k temu problemu vsekakor še vračali. Mimogrede omenimo, da ima izraz "invalid", čeprav etimološko ustrezen (pomeni namreč "nemočen"), že tako pejorativne razsežnosti (bržkone zaradi vrednostne konotacije, ki jo ima izraz), da bi bilo dobro razmisliti tudi o preimenovanju. Sledita še zadnja dela naših preostalih "nadaljevank". Darja Zaviršek najprej ugotavlja nekatere strukturne posebnosti psihiatričnega okolja, nato pa opredeli "antropološko zagovomištvo", oziroma, zastavi vprašanje, kaj lahko antropologinja-raziskovalka stori v mikro situaciji, ki jo opazuje in v kateri je tudi osebno angažirana (s svojimi stališči itn.). V sklepnem delu svojega razmisleka o subkulturah in subkultumih praksah Milko Poštrak ugotavlja, da gre za danes morda že presežen pojem in da bi ga bilo treba zamenjati s pojmom "različne kulturne prakse" in "načini življenja". Ta razprava se končuje, vendar avtor že pripravlja nova besedila na to temo. Po obisku na kliniki La Borde je Bogdan Lešnik napisal članek, v katerem primerja nekatere koncepte, načela in dejavnosti te slavne in precej unikatne francoske psihoanalitične klinike za psihoze in britanske reforme na področju duševnega zdravja v skupnosti. Marsikateri koncept, ki so ga razvili na La Borde, ostane nerazumljiv, če ga ne navežemo na dela Jacquesa Lacana, G. Deleuza in F. Guattarija in seveda vodje klinike, Jeana Ouryja. Na koncu moramo omeniti še prispevek Sreča Dragoša, ki je uvrščen med dokumente: prvo artikulacijo kodeksa poklicne etike socialnih delavk in delavcev Slovenije. Čeprav ostajajo nekatera formalna vprašanja še povsem odprta - na primer, kdo naj ga sprejme (utemeljeno bi pričakovali, da bo to strokovno društvo) -, so v njem rešitve, ki jih bo najbrž morala upoštevati tudi zadnja verzija, če niti ne omenjamo rešitve ključnega problema, namreč, da na področju socialnega dela takega kodeksa še ni.

Tone Brejc

Vprašanje "poklicne izgorelosti", posebnega čustvenega in vedenjskega stanja, ki ogroža učinkovitost dela v "službah pomoči", zlasti kadar se bistveno poveča ali spremeni njihova obremenitev, doslej ni dobilo posebne strokovne pozornosti. To velja tudi za službo zaposlovanja in njene strokovne delavce, ki jih je gospodarska kriza izpostavila hudim frustracijam. V prispevku so najprej opisani osnovni vzroki in prispevajoči dejavniki za nastanek "poklicne izgorelosti", orisane so njene najbolj značilne oblike, prikazan pa je tudi metodičen pristop k njenemu preprečevanju in odpravljanju. V drugem delu prispevka so navedeni rezultati pilotske študije na vzorcu 47 delavcev službe zaposlovanja, v okviru katere so bili s pomočjo posebnega vprašalnika preskušeni štirje faktorji "poklicne izgorelosti". Ugotovljeno je bilo, da se pri tej skupini "poklicna izgorelost" omejuje na čustveno izčrpanost, ki je posledica pretirane obremenitve s problemi. Zato bi prišli v poštev ukrepi za izboljšanje doživljajske ravni delovnega vedenja.

Franc Udovič

Otrok ima pravico, da zanj skrbita oba starša. Zato naj se ob ločitvi ne bi spraševalo, kateri od njiju je primernejši za nadaljnje varstvo in vzgojo otrok, temveč, kako pomagati obema pri oblikovanju novega porazveznega odnosa v razmerju do skupnih otrok. To naj bi bil odnos, ki bi obema staršema omogočal, da lahko aktivno izvajata svoje starševske vloge in optimalno prispevata k oblikovanju in razvoju otrokove osebnosti. Staršem v razvezi in ločitvi bi morali torej ponudili "pomoč za samopomoč", ki bi jih (ponovno) usposobila za sporazumno reševanje medsebojnih konfliktov. Bolj kot tradicionalni pristopi (upravni, pravdni, poravnave) lahko tako pomoč ponudi postopek mediacije (posredovanja). Ta pristop pospešuje sposobnost komuniciranja in sodelovanja staršev, krepi njihovo samozaupanje in samospoštovanje. Usposablja pa jih tudi za samoodgovorno in samostojno odločanje pri oblikovanju novega porazveznega odnosa.

Franc Hribernik

V zvezi z naslovno temo navaja avtor statistične podatke, ki kažejo, da je alkoholiziranost prometnih udeležencev neposredno krivo za 6% prometnih nezgod s smrtnim izidom in za 6,5% nezgod s hujšimi in lažjimi poškodbami (med vozniki traktorjev je odstotek še višji). Tudi razlog odvzema vozniških dovoljenj v zadnjih petih letih v Sloveniji je najpogosteje prav alkoholiziranost (več kot 95%); če pa upoštevamo kombinacijo alkohola z ostalimi dejavniki prometnih nezgod (hitrost, način vožnje, itn.), potem je alkohol udeležen pri četrtini vseh resnejših prometnih nezgod. Ker teh trendov zgolj z zakonsko regulacijo ni mogoče resneje spremeniti, se avtor zavzema za neposredno edukacijsko vlogo socialnih delavcev (in drugih strokovnih profilov) na področju prometne vzgoje.

Janez Drobnič

Avtor za izhodišče privatizacije na področju poklicne rehabilitacije invalidov postavi strukturni privatizacijski model, na osnovi katerega je mogoče analizirati doseženo stopnjo privatizacije dejavnosti ali v skladu s postavljenimi cilji predvideti želeno stopnjo. Pri analizi obstoječega stanja privatizacije poklicne rehabilitacije avtor uporabi strukturni model in predlaga poti do optimalnejših rešitev v praksi.

Darja Zaviršek

Strukturne značilnosti tradicionalne institucije so povezane s kulturo, v kateri se institucija nahaja. Značilno je, da v njej dobijo najslabšo obravnavo ljudje, ki jim gre najslabše in ki imajo zaradi slojevske pripadnosti najmanj izbire. V Sloveniji so kulture značilnosti psihiatrične institucije naslednje: nespecializiranost postopkov, praznine, ki jih povzroča odsotnost osebja, familializem, odprtost po eni in zaprtost po drugi strani. Drugi del članka se ukvarja s kulturnim zagovorništvom. To pomeni razumevanje različnih govoric prizadetih, pristranost, mediiranje, razumevanje različnih kultur, prenašanje sporočil med svetom osebja in svetom pacientov in pacientk in opogumljanje in opolnomočenje za samozagovorništvo.

Milko Poštrak

V sklepnem prispevku o stanju na področju subkulturnih študij avtor na kratko povzame nekatere osnovne težnje teh študij, nato pa se vpraša, ali je sploh še smiselno govoriti o subkulturnih študijah. Bolj ustrezno se mu zdi zastaviti raziskovanje raznolikosti kultur ali kulturnih praks (življenjskih stilov), v tem kontekstu pa bi bilo tudi raziskovanje ali proučevanje t. i. subkultur in njihovih pomenov bolj celovito. Avtor meni, da so v okviru kulturnih študij dragocen prispevek antropološka spoznanja, ki jih humanistične vede vse pogosteje povzemajo, se sklicujejo nanje in na njihovi podlagi zastavljajo nadaljnje raziskovanje. Antropologija prispeva tudi k razumevanju kultur ali načinov življenja, drugačnih od našega, kar je ključnega pomena za preživetje nas vseh.

Bogdan Lešnik

Avtor povzema nekatere ključne reference, ki so v rabi na (psihoanalitično usmerjeni) kliniki za psihoze La Borde (blizu mesta Blois v Franciji), in jih primerja z nekaterimi ključnimi koncepti britanske reforme na področju duševnega zdravja (v skupnosti). Čeprav ne različnim izhodiščem ne do neke mere različnim ciljem ne sledijo tudi kakšne pomembne razlike v odnosih do pacientov, so razlike med obema "modeloma", ki jih avtor opazi, kljub temu opazne. Razlike so precejšnje tudi, če primerjamo organiziranost pacientov in njihov vpliv v enem in drugem "modelu" - široko, avtonomno gibanje pacientov v Britaniji in na bolnišnico omejen terapevtski klub v Franciji (na La Borde in še kliniki ali dveh) -, vendar sta v tem pogledu "modela" komplementarna: kar omogočata, je konfrontacija (prvi), ki je dobro izhodišče za analizo (drugi).

Darka Pečnik

Stane Padežnik

Darja Zaviršek

Srečo Dragoš

Ker je socialna stroka pri nas še vedno brez slovenskega kodeksa profesionalne etike za socialne delavke in delavce, predstavlja avtor svoj osnutek etičnega kodeksa ter ga s tem ponuja v razpravo. Pred predstavitvijo samega besedila kodeksa avtor podrobno pojasni izhodišča, iz katerih je izhajal. Ta izhodišča navaja v sedmih točkah, v katerih opozarja na antidiskriminatorno terminologijo, na ustrezne strokovne izraze, ki naj bodo tudi v stroki splošno sprejeti, na optimalen obseg kodeksa, na ustrezno upoštevanje avtonomije socialne stroke, na problem varovanja zaupnosti osebnih podatkov, na praktični domet norm, vsebovanih v kodeksu, in na njegovo vsebinsko strukturo.

Bogdan Lešnik

Najprej se moramo opravičiti za spodrsljaj v prvem članku iz prejšnje številke, ki je ušel prevajalki, za njo pa tudi vsem drugim "predbralcem", in je nedvomno povzročil precej zabave. Ne, italijanska pisca nista raziskovala prisilne hospitalizacije v znameniti srednjeveški kneževini z imenom Karantanija, pač pa je šlo zgolj za avstrijsko Koroško. Uvodni članek Blaža Mesca razdeluje meje in nadaljnje možnosti evalvacije prostovoljnega dela. Poleg tega, da smo že priča izbruhu prostovoljnega dela in je postala njegova evalvacija že zato zelo pomembna, hkrati zahteva tudi kritiko evalvacijskih metod, zato je veliko avtorjevih pripomb in metodoloških prijemov v pomoč pri boljšem razumevanju evalvacije nasploh. Srečo Dragoš tokrat končuje obravnavo (mesta) sistemske teorije v socialnem delu, ki je hkrati predstavitev temeljne raziskave Bernarda Stritiha in sodelavcev o normativih v socialnem delu. Študija Zoje Skušek je poleg tega, da podaja pregled antropoloških raziskav o očetovskem vedenju med rojstvom otroka (kuvade), tudi dobra ilustracija tega, kako antropologovi lastni označevalni vzorci diktirajo interpretacije, tako da ne bi bilo neupravičeno, kakor nakaže avtorica, če bi kdaj spregovorili tudi o antropologiji "antropološke misli". Tako kritično (samo)analizo potrebujejo družbene vede nasploh, zlasti pa seveda tiste, iz katerih izhaja kakršnakoli intervencija pri "drugem" (kakor npr. socialno delo). Darja Zaviršek v četrtem delu svoje antropološke raziskave o ženskah iz ljubljanske psihiatrične klinike podaja pogovor z dvema pacientkama in mu dodaja oster analitičen komentar o njuni življenjski situaciji. Milko Poštrak v tej številki obravnava politične razsežnosti (zlasti na glasbo vezanih) subkultur. Na VŠSD je potekal seminar o socialnem kulturnem delu, ki nam je prinesel naslednja dva članka: Lea Š. Bohinc opiše nekatera načelna izhodišča in nekatere tehnike socialnega kulturnega dela, medtem ko se Milko Poštrak, da bi našel zanj primeren kontekst, spopade z obsežno problematiko razmejitev in stičišč med psihologijo, sociologijo in antropologijo. Sledi jima še poročilo s seminarja.

Blaž Mesec

Sklicujoč se na nekatere pojme sistemske teorije, avtor sklepa, da avtopoetski sistem - kar so ali naj bi bili projekti prostovoljnega dela - za obstoj ne potrebuje evalvacije, ampak refleksiven opis dogajanja v sistemu. Evalvacija je potrebna za oceno funkcionalnosti sistema z vidika zunanjega opazovalca in njegovih potreb. Opisani so trije pristopi k evalvaciji (eksperimentalni model, mnenjska raziskava, podroben opis dejavnosti in procesov) in predstavljen je izviren model kompleksne evalvacije štirih vidikov (vloženega napora, procesa, doseganja ciljev in dejanskih učinkov) na treh ravneh (individualni, skupinski, organizacijski/skupnostni) v obliki "evalvacijske rešetke".

Srečo Dragoš

Na začetku avtor zavrne najpogostejše pavšalne kritike sistemskega pristopa, navedene v drugem delu te razprave (v prejšnji številki), češ, da je (pre)abstrakten in nepreverljiv, da se sklicuje na analogije in da naj bi bil neustrezen za aplikacijo pri delu z ljudmi. Pri tem izpostavi tiste temeljne poudarke sistemskega pristopa, ki so pomembni zlasti za socialno delo: pomen komunikacije kot elementarne operacije socialnih sistemov, razmejitev (pod)sistemov, razlikovanje med "trdim" (linearnim) in "mehkim" (cirkularnim) modelom mišljenja, samoreferenčnost kot način organiziranja zunanje ter notranje kompleksnosti, uporabnost paradoksov ipd.

Zoja Skušek

Za raziskovanje očetovstva je kuvada ("očetovo vedenje, povezano z otrokovim rojstvom") izjemno zanimiva institucija, s katero se je antropologija veliko ukvarjala že od svojih začetkov; interpretacija te institucija je nekakšen kažipot po razvoju antropološke misli. Avtorica pregleda najpomembnejše interpretacije, začenši s Tylorjevo iz leta 1865, potem pa se zlasti ukvarja z dvema, ki sta v zadnjem času vplivali na antropološko misel: teorijo oxfordskega antropologa Petra Riviera, ki zagovarja tezo o dvojnem rojstvu, telesnem (mati) in duhovnem (oče), in pa teorijo francoskega antropologa Patricka Mengeta, ki povezuje kuvado s prepovedjo incesta, pri čemer kuvada uravnava notranjo povezavo družbene skupine, prepoved incesta pa vzpostavlja njeno zunanjo povezavo.

Darja Zaviršek

Pripovedovanje osebnih biografij, ki dogodke strnejo v smiselno zaporedje kontinuiranih doživetij, je v psihiatrični bolnici najpogosteje zapostavljeno. Zato je zbiranje življenjskih zgodb, v katerih posameznice nakopičijo zlasti negativne dogodke iz svojega življenja, zelo pomembno. Večji del članka sestavlja pogovor z ženskama, ki imata izkušnjo slojevske deprivacije in moževega nasilja. Obe občutita učinke patriarhalne ideologije in se morata boriti za enakopravni položaj pri delitvi skupnega premoženja. Eno izmed njiju zaznamuje etnična pripadnost, ki poglablja njeno tujost v kulturi, kjer živi. Psihiatrija je zanju "umik iz neznosnih razmer", vstop vanjo pa posledica "slabih živcev", na katere je vplivalo součinkovanje različnih deprivacij.

Milko Poštrak

Subkulturnim praksam so se vedno znova pripisovali politični pomeni. Vendar bi morali na vprašanje, ali ima subkulturna oblika s specifičnim načinom življenja, naj bo še tako spektakularen, realno politično moč, odgovoriti nikalno. Politične razsežnosti dane (sub)kulturne prakse lahko beremo na simbolni ravni, torej na ravni znaka, drže, manifestiranja, in na realni ravni, kar v tem primeru pomeni, da se neka določena družbena skupina politično organizira v navezavi na določen vzorec (sub)kulturnega obnašanja. Včasih je tudi narobe: ta vzorec je (inovativna) razsežnost politične organizacije dane družbene skupine. Slej kot prej pa velja, da je lahko politični pomen kulturne prakse realen, torej resnično učinkujoč, le v kontekstu družbenega gibanja, čeprav je tudi sam zase, brez te navezave, pomembna razsežnost človekovega (pre)živetja.

Lea Šugman Bohinc

Na Visoki šoli za socialno delo razvijajo področje, ki so ga zaradi uporabe ustvarjalnih kulturnih dejavnosti poimenovali "socialno kulturno delo", kar natančneje pomeni "socialno delo z igralno, gibalno-plesno, likovno, glasbeno in video dejavnostjo". Avtorica v članku predstavlja socialno kulturno delo z nekaterih izbranih vidikov: zakaj socialno delo z ustvarjalnimi kulturnimi dejavnostmi; doživljajsko izkustveni in terapevtski vidik socialno kulturnega dela; ponudniki in uporabniki v sistemu socialno kulturnega dela; krožni model načrtovanja in izvajanja socialno kulturne dejavnosti; model socialno kulturnega dela s skupino; potrebna znanja, sposobnosti in lastnosti za izvajanje socialnega dela z ustvarjalnimi kulturnimi dejavnostmi.

Milko Poštrak

Z upoštevanjem in pomočjo psiholoških, socioloških in antropoloških spoznanj o entitetah, ki jih imenujemo posameznik, družba in kultura in ki jih v glavnem pokrivajo omenjene znanstvene veje, je želel avtor ponuditi razvejano in celovito teoretsko osnovo za vzpostavljanje odnosa do večplastnega fenomena človekovega bivanja. Naslanjanje na družboslovce, ki vseskozi upoštevajo prepletenost navedenih entitet oz. vidikov človekovega bivanja, je vpeto tudi v osnovo teorije socialnega dela. Tako avtor svoje besedilo razume kot eno možnih splošnih teoretskih izhodišč za področje t. i. socialnega kulturnega dela, ki se postopoma uvaja v učni načrt Visoke šole za socialno delo.

Sonja Čandek, Matej Puhan Vukovič

Darja Zaviršek

Milko Poštrak

Bogdan Lešnik

Tokratno številko vpeljujejo prispevki s posvetovanja sekcije za spodbujanje duševnega zdravja društva Alpe-Jadran o prisilni hospitalizaciji v treh bližnjih regijah. Blok je uredila Biljana Dušić. Nekatere ugotovitve Bruna Norcia in Lorenza Toresinija so zares presenetljive, sama pa za Slovenijo najbolj poudarjata po njunem mnenju nenavadno zakonsko izenačitev med prisilno in prostovoljno hospitalizacijo. Drugi članek istih avtorjev se ukvarja s koncepti italijanske zakonodaje na področju psihiatrije, ki izhajajo iz precej spremenjenega govora o problematiki "nemočnih subjektov" in so zato koristna informacija tudi za nas. Članek Vita Flakerja na temelju načel normalizacije razvije analizo tveganja, da se bo kakšnemu varovancu kakšne ustanove kaj zgodilo. Hkrati pa opazi, kako je lahko "tveganje", da se mu bo kaj zgodilo, zgolj pretveza, da se z njim nič ne zgodi - da se varovancu kratko malo ničesar ne dovoli. Analiza tveganja je racionalen postopek, ki bi moral na eni strani osvoboditi skrbstvenega delavca prezaskrbljenega, čezmernega varuštva (hiperprotektizma) nad varovancem in na drugi strani osvoboditi varovanca pred tem, da bi bil v imenu nekakšne nedoločene, vseobsegajoče nevarnosti podrejen togosti "strokovnjaka ". Prispevek Danila Sedmaka je zastavljen avtobiografsko in opisuje svojo izkušnjo skoz tri modele delovanja tržaške psihiatrične bolnišnice, pri tem pa poudari fenomenološki pristop k reševanju iz duševne stiske, ki ga nato skoz nekatere koncepte in distanciacije obdeluje Tanja Lamovec. Naslednje besedilo ne sodi več v prejšnji blok, vendar je njegova tema močno povezana z zgornjo: Vesna Švab in Nace Kovač razdelujeta konkreten, zelo pragmatičen model skupnostne skrbi za psihiatrične paciente, ki bi prav lahko postal vzorčen. Pri tem lahko znova opazimo, kako pri nas praksa prehiteva teorijo, ki se je nekateri praktiki celo zavestno odrekajo, v smislu: nimamo časa za filozofiranje, imamo preveč dela. Vendar morda prav zato razmerja med pravnimi izhodišči, psihiatrično doktrino in socialnim delom na področju duševnega zdravja ostajajo nejasna in tudi konfliktna. Na primer: dokler ne bomo znali (v slovenščini) razlikovati med psihiatričnim pacientom in duševnim bolnikom, zelo verjetno ne bomo znali razlikovati niti med pravnim problemom, ki zadeva status (in pravice) zdravniški presoji podrejenega subjekta, in fenomenološko problematiko, ki zadeva naravo duševnega trpljenja (kakor se izrazi Danilo Sedmak). Če pa ju ne bomo znali razlikovati, tudi povezave med njima ne bomo razumeli. Članek Darja Zaviršek je, kakor smo pri avtorici že vajeni, osredotočen izključno na ženske, kar deluje kot protiutež njihovemu pogosto zamolčanemu položaju. Tudi Milko Poštrak v svojem pregledu teorij o subkulturah najprej ugotavlja zamolčan položaj ženske. Zadnji omenjeni besedili po svoji teoretski provenienci sodita nekam v sociološko-antropološko- etnološki diskurz. Spoznanja s tega področja (ali natančneje, teh področij) so za socialno delo zelo pomembna, saj osvetljujejo kulturne prakse, med katere je vpeto in katerih del je tudi samo. Sem sodi tudi prispevek Zoje Skušek o tem, kako rojevajo otroke moški. Kaže, da ima navidez bizaren domorodski pojav odmev v vsakdanjem življenju tudi tako imenovane civilizirane družbe. Več o pojavu z imenom kuvada pa v avtoričini študiji, ki bo objavljena v prihodnji številki. Na koncu se s člankom Sreča Dragoša znova vračamo k bolj neposredni problematiki socialnega dela, k vprašanjem, če nekoliko poenostavimo, o njegovi avtorefleksiji in o njegovem statusu - ključna vprašanja za vsako stroko, prav gotovo tudi za tako, ki "dela z ljudmi". Od odgovorov, če ne že od pravilno zastavljenih vprašanj je namreč odvisno ne le to, kako bo delavec delal, temveč tudi to, ali bo vedel, kaj dela, ali vsaj vedel, da ne ve, in da tega ne bo skušal spontano zamašiti z ideologijo.

Bruno Norcio, Lorenzo Toresini

V besedilu je podana analiza skupne raziskave o epidemiolgiji prisilnih hospitalizacij na treh področjih Alpe-Jadran v letu 1992 (Trst, Gorica in Pordenone v Italiji, Celovec v Avstriji in Ljubljana z okolico v Sloveniji). Najprej se avtorja ozreta na nastanek in namen sekcije za spodbujanje duševnega zdravja društva Alpe-Jadran in na zgodovinski razvoj psihiatričnih pristopov v treh regijah. Sledita opis metod, uporabljenih v raziskavi, in predstavitev rezultatov z diskusijo. Izkaže se, da je na področjih, kjer obstaja proces deinstitucionalizacije, število prisilnih hospitalizacij vztrajno pada. Gibanje teh številk je odvisno tudi od zakonodaje na posarneznem področju. Raziskava pokaže tudi mednarodno težnjo k reformuliranja zakonodaje, kije posledica krize tradicionalne psihiatrične paradigme.

Bruno Norcio, Lorenzo Toresini

Avtorja predstavita italijanski zakon o psihiatriji. Najprej opišeta socialnopolitično ozadje zakonskih sprememb iz leta 1978, potem pa podrobneje predstavita tisti del zakonodaje, ki se nanaša na psihiatrijo. Opirata se na ključne teoretske točke, kijih zakon definira na novo, to pa so: vprašanje nevarnosti, odnos med varnostjo družbe in pravicami pacienta in odnos med zdravljenjem in družbeno integracijo pacienta. Na koncu avtorja na kratko primerjata zakonske odredbe s področja psihiatrije v treh regijah in v sklepu ugotovita, da je družbeni razvoj (ki se zrcali v uzakonjenem odnosu družbe do psihiatričnih pacientov kot nemočnih subjektov), ki je v prvi polovici tega stoletja v vseh treh regijah še precej homogen, v drugi polovici 20. stoletja ubral različna pota.

Vito Flaker

Avtor predstavi postopek analize tveganja, ki so ga razvili pri tehtanju verjetnosti nevarnosti v primerih prisilne hospitalizacije, pa tudi pri oskrbi v skupnosti. Postopek razlikuje med grožnjo in nevarnostjo kot sestavinama tveganja. To ločevanje je pomembno ne le zaradi tega, ker omogoča bolj realistično ocenjevanje stopnje tveganja, ampak tudi zato, ker omogoča boljše razumevanje situacije tako tveganja kot tudi odločanja v takih situacijah. Postopek lahko pripelje k zmanjševanju paternalizma in k razmišljanju o taktikah zmanjševanja tveganja. V paradigmatskem smislu je ta postopek, ki ga vpeljuje zlasti stroka socialnega dela, pomemben korak naprej od tradicionalnih kvazi kavzalnih modelov medicine in prava.

Danilo Sedmak

Avtor opisuje svojo poklicno izkušnjo kliničnega psihologa v Trstu. V tridesetih letih zajame tri značilne faze razvoja tržaške psihiatrije: tradicionalno institucionalno fazo, fazo transformacije in fazo teritorialne psihiatrije. Avtor povzema specifične lastnosti teh obdobij skozi prizmo izkustvenega pristopa in se hkrati, ko opisuje tretjo, sedanjo fazo, ozre po nekaterih sedanjih projektih Centra za mentalno zdravje v Nabrežini. Poseben poudarek je na nevarnosti t. i. objektivizacije uporabnikov psihiatričnih uslug, ki ostaja del poklicnega in institucionalnega soočanja z duševno boleznijo, čeprav se psihiatrični delavci trudijo drugače.

Tanja Lamovec

Avtorica predstavi fenomenološki pristop h globljemu razumevanju akutne duševne stiske, za bolj učinkovito pomoč. Na začetku oriše zgodovinski razvoj fenomenološke misli in omeni nekaj ključnih avtorjev. Naprej se ukvarja s fenomenološkim pogledom na pomen, mesto in vrednost neposredne, izkustvene komunikacije med ljudmi, ki jo ponuja kot orodje v procesu spoznavanja človeka v duševni stiski. Nekatere razsežnosti fenomenoloških raziskav ilustrira s primeri tipičnih fenomenov pri depresiji, maniji in shizofreniji in sklene s pregledno razpredelnico, v kateri našteva možnosti, ki jih ponuja fenomenološki vidik.

Vesna Švab, Nace Kovač

Avtorja opisujeta že vzpostavljene oblike skrbi za duševno bolne pri nas in ocenjujeta njihovo uspešnost in razvojne možnosti. Predstavita model skupnostne skrbi za osebe s psihozo, ki je primeren našim razmeram in možnostim, in pregled potrebnih komponent skupnostne skrbi. Temelj skupnostne skrbi je povezava med različnimi institucijami, strokovnjaki, uporabniki in njihovimi svojci. Utemeljujeta sektorizacijo skrbi. Opišeta že vzpostavljene koordinacije in njihovo uspešnost pri zagotavljanju večje samostojnosti in normalizacije psihiatričnih pacientov.

Darja Zaviršek

Za socialno situacijo psihiatričnih pacientk je med drugim značilno, da imajo skromno in redko socialno mrežo. Večina njihovih socialnih stikov je povezanih z institucijo, vendar se stiki, navezani v instituciji, navadno ne razpotegnejo na "zasebne" stike, tj., pacientke se navadno zunaj bolnice ne družijo. Prikazani so nekateri rezultati vprašalnika, ki ga je avtorica aplicirala na skupino pacientk. Značilno je, na primer, da je izmed vseh vprašanih skoraj polovica doživela fizično nasilje sorodnikov. Posebej se avtorica posveti vprašanju izolacije. Ugotavlja, da se diskriminacija v instituciji manifestira zlasti v količini časa, ki je je pacientka deležna, in sklene z navezavo svoje izkušnje na Goffmanovo analizo delovanja psihiatrične ustanove.

Milko Poštrak

V tretjem delu zapisov o subkulturah se avtor loti umeščanja pojma subkultura v širši okvir kulture oz. kar pojma vsakdanjega življenja. Preden se celoviteje loti omenjene analize, opravi še krajši pregled razvoja raziskovanj in pojmovanj problematike mladostništva, od - zlasti ameriških - teorij deviacije iz prvih desetletij tega stoletja in nanje navezujočih se teorij mladinske kulture, prek zametkov in nato razvitih subkulturnih teorij do še večplastnejšega proučevanja subkulture in mladinskih kultur v okviru - na antropoloških in etnoloških spoznanjih utemeljenih - sodobnih kulturoloških proučevanj. Ob tem nakaže tudi aktualno kritiko najnovejših pristopov.

Zoja Skušek

Avtorica ugotavlja, da večina tradicionalnih kultur ritualno regulira očetovo vedenje v času, ko pričakuje otroka. Naša kultura je očetov delež pri nosečnosti in zgodnjem otroštvu potlačila: slovenščina nima niti izraza za moškega, ki pričakuje otroka, in tudi drugi "veliki" jeziki si pomagajo z jezikovnimi berglami, kot so expecting father, le devenir-pere itn.; vendar pa ta potlačitev skozi simptome udarja nazaj. Študije, ki so se s tem področjem ukvarjale, ugotavljajo, da se očetje v t. i. modernih družbah odzivajo na pričakovanje otroka z različnimi vedenji; psihiatrija jih je nekaj med njimi označila za "patološka", medicina pa jih za zdaj še ni - kot jutranja bruhanja in slabosti nosečnic - vključila med "normalna" znamenja pričakovanja otroka.

Srečo Dragoš

Avtor poudarja zlasti tri vprašanja: o pomenu globalnih družbenih sprememb za stroko socialnega dela, o vprašanju (ne)smiselnosti eklekticizma v teoriji socialnega dela in o vprašanju (ne)uporabnosti sistemskega pristopa. Pri prvem opozori na globalne premike v porazdelitvi družbene moči, na načine družbene integracije in na značilnosti države, kar ima pomembne posledice za položaj stroke. O drugih dveh vprašanjih pa se opredeli afirmativno, saj argumentira koristnost (in nujnost) uporabe eklektičnega pristopa kot tudi aplikativno sposobnost sistemske teorije v socialnem delu. V zvezi z nekaterimi pomembnimi razlikovanji, ki jih sistemski pristop uvaja v socialno delo, je podan tudi prikaz raziskave B. Stritiha: Normativi in standardi v socialnem varstvu (VŠSD, 1993).

Milko Poštrak

Vesna Leskošek

Darja Zaviršek

Bogdan Lešnik

Pričujočo številko vpeljujeta članka, ki se ukvarjata s splošnim mestom socialnega dela in usposabljanjem zanj. Vesna Leskošek poudarja doslej morda preveč nejasno, samoumevno ali utajeno razliko med funkcijama kontrole in pomoči. Srečo Dragoš pa se loteva modela za obvladovanje rastoče kompleksnosti stroke v luči sistemske teorije. V drugem delu svojega prispevka se Darja Zaviršek loteva simbolnih struktur psihiatrične institucije; opozarjamo zlasti na odličen prispevek k predmetu, ki bi mu lahko rekli "antropologija časa". Sicer pa članek začenja obsežnejši blok besedil o skupinah ljudi s posebnimi potrebami in "njihovih" institucijah. Tanja Lamovec znova opozarja na potrebe psihiatričnih pacientov, s ciljem, da bi se zagovorništvo etabliralo kot povsem normalna dejavnost. Luj Šprohar iz osebne izkušnje opisuje ustanovo za slepe in ugotavlja, da kljub temu, da naj ne bi šlo za kazensko ustanovo, ostaja discipliniranje njena pomembna funkcija. Če to primerjamo z "disciplinskim centrom" za mladostnike, ki ga opisuje Ida Bulatovič, lahko vidimo, da so slednji morda celo na boljšem: ker gre izrecno za kazensko ustanovo, je mogoče mehčati prevzgojne metode, kar v prejšnjem primeru ni mogoče, saj naj sploh ne bi šlo za to... Blok sklene Franc Hribernik s prispevkom o ostareli kmečki populaciji, katerih "socialna institucija" je večinoma kar njihovo lastno gospodinjstvo - dokler v njem deluje solidarnost. Razdelek člankov v tej številki se konča z drugim delom razprave Milka Poštraka o subkulturah, ki jo lahko štejemo za prispevek k vse pomembnejši antropologiji vsakdanjega življenja. V nadaljevanju objavljamo že nekoliko starejši intervju Dareta Božiča s Francom Trautmanom, ki nam pobliže predstavi uradna stališča do drog in ukrepanje v zvezi z njimi na Nizozemskem, in dve poročili: (spet) nizozemski model socialnega in kulturalnega načrtovanja opisuje Nino Rode, Biljana Dušic pa poroča s posvetovanja sekcije za spodbujanje duševnega zdravja društva Alpe-Jadran o prisilni hospitalizaciji. Avtorica poročila ureja blok besedil s tega posvetovanja, ki ga bomo predvidoma objavili v prihodnji številki, kakor tudi blok besedil s posvetovanja o socialnem kulturnem delu, ki ga pripravlja Milko Poštrak.

Vesna Leskošek

Avtorica se v članku dotika občutljive teme konflikta med kontrolno in svetovalno vlogo v socialnem delu. Konflikt razloži s pomočjo pojmov deviantnost, blaginja in socialna kontrola. Zaradi koncepta države blaginje in blaginjskega koncepta deviantnosti imajo klasične ustanove bolj vlogo nadzora kot vlogo izvajanja pomoči. Ker je uresničevanje poglavitnih socialnih funkcij človeka prevzela država, se krog informacij o interesih in potrebah ljudi širi med ustanovami in ne prihaja od ljudi samih. Te ustanove pa razpolagajo z informacijami, ki kažejo na odstopanja od "normalnega", in ne z informacijami o dejanskih potrebah. Iz tega sledi, da so odgovori ustanov naravnani zlasti na korekcijo posameznikov in ne v ustrezno socialno akcijo, ki bi zadovoljevala dejanske interese in potrebe posameznikov in skupnosti.

Srečo Dragoš

Ker je rastoča kompleksnost značilna tako za razvoj stroke socialnega dela kot tudi za okolje, v katerem deluje, postaja sistemski pristop vse bolj aktualen. Zato je osrednjega pomena vpeljava in uporaba razločevanj, s katerimi si (profesionalni) sistem olajša usmerjanje navzven in navznoter. Diferenciranje navzven (tj., do svojega okolja) je nujno za preseganje medsebojne funkcionalne odvisnosti (interdependence) na način prežemanja med sistemi (interpenetracije), kar je še zlasti pomembno za razmere pri nas. Diferenciranje navznoter pa je pogoj za samousmerjanje oz. za organiziranje interne kompleksnosti sistema, ki omogoča njegovo nadaljnjo reprodukcijo. Avtor ponazori prvi način s primerom integracije socialne stroke v evropske tokove, primer drugega načina vpeljave diferenc pa so npr. kriteriji Britanskega združenja za socialno delo.

Darja Zaviršek

Drugi del študije primera analizira simbolne strukture v instituciji. Psihiatrična bolnica je zamejen prostor, prepreden s stigmo, v njej pa različni prostori določajo način komunikacije in kodirajo socialne situacije. Prostor z najmočnejšimi simbolnimi pomeni je prostor za osamitve, kije prostor kaznovanja in terapevtske intervencije obenem. V njem je proces mortifikacije jaza najmočnejši. V instituciji vlada specifična kultura časa, ki spreminja uporabnike in uporabnice v čakajočo skupino, katere čas ima manjšo vrednost kot čas osebja. V psihiatrični instituciji se producira čakajoča kultura. Simbolna organizacija ustanove je povezana z nezavednimi mehanizmi za premagovanje tesnobe.

Tanja Lamovec

Članek opisuje psihične poškodbe, ki nastanejo kot posledica psihiatrične hospitalizacije, in način, kako lahko zagovornik pripomore k njihovi ublažitvi. Te poškodbe so: odvisnost od zdravil, dosmrtna stigmatiziranost, znižano samospoštovanje in zaupanje vase, utrditev "lažnega jaza", ponovno zatrtje "občutenega jaza", spremenjeni odnosi z družino, prijatelji in na delovnem mestu in izguba ciljev v življenju. Čeprav je v članku poudarjeno zlasti svetovalno delo zagovornika, je treba opozoriti, da je njegov delokrog dosti širši, saj vključuje tudi pravne in psihosocialne intervencije v okolju uporabnika. Temeljni cilj zagovorništva je preusmeritev moči k posamezniku, da pridobi čimveč nadzora nad lastnim življenjem.

Luj Šprohar

Članek govori o načinih nadzorovanja in kaznovanja v drugi polovici šestdesetih let v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Zavod je imel vse atribute lažjega zapora, čeprav so bili gojenci tam le zato, ker so slepi, torej invalidni. Zato so selekcijo in izločitev doživljali kot veliko krivico in pomoto družbe, a tudi kot samoumevno. Seveda se stvari do danes niso bistveno spremenile. Še vedno se slepi šolajo v institucijah, ki so ustanovljene in prirejene posebej zanje, še vedno so izločeni iz domačega naravnega okolja, še vedno jih odtujujejo od vrstnikov; posledica sta manjvrednostni kompleks in odsotnost socialnega imunskega sistema.

Ida Bulatovič

Disciplinski center za mladoletnike v Mariboru je bil ustanovljen leta 1967 in deluje kot posebna služba pri Centru za socialno delo. Dejavnost je primarno preventivna in si prizadeva razreševati razvojne probleme mladoletnikov, ki pogosto pripeljejo h kaznivim dejanjem. S pomočjo ustreznih metod in tehnik skupaj z mladoletnikom odkriva in krepi njegova močna področja. Vzporedno poteka delo z družino, ki temelji na vzpostavljanju komunikacije v družini, verbalizaciji aktualnih problemov in konfliktov in uvidu v njihova pričakovanja in pričakovanja drugih.

Franc Hribernik

S procesom demografskega staranja se naglo povečuje delež ostarelega kmečkega prebivalstva, ki potrebuje različne oblike socialne pomoči. V glavnem je skrb za kmečke starostnike še vedno prepuščena tradicionalni intergeneracijski solidarnosti v okviru kmečkega gospodinjstva. Ko ostanejo ostareli kmetje povsem sami na svojem posestvu in ne zmorejo več skrbeti zase, prevzamejo skrb zanje splošni socialni zavodi in - manj - posebni socialni zavodi. V obdobju 1980-1992 je bilo med 9.704 oskrbovanci v splošnih socialnih zavodih povprečno 8,5% oskrbovancev, ki so pred upokojitvijo opravljali poklic kmetovalca, v posebnih pa 7,1% od 982 oskrbovancev. Število oskrbovancev v splošnih socialnih zavodih se hitro povečuje; med vsemi kmečkimi so pogostejše ženske (56%). V posebnih socialnih zavodih pa število oskrbovancev ostaja kar konstantno; med kmečkimi oskrbovanci je več moških (62%).

Milko Poštrak

Avtor poskuša v nadaljevanju svojih razglabljanj umestiti subkulture v širši sklop pojma kulture. Navaja bežen zgodovinski pregled nastanka in razvoja sodobnejših spoprijemov s kulturno raznolikostjo. Razmišljanje se suče zlasti okoli pojmovanja kulturne večplastnosti kot soočanja ali nasprotja med t.i. "elitno" in "popularno" kulturo. V tem okviru poskuša avtor s preglednim navajanjem stališč drugih teoretikov prikazati vso zapletenost in protislovnost takih dualističnih ločevanj, hkrati pa tudi težavnost definiranja fenomena subkulture ali popularne kulture kot take. V sklepu vpelje rock and roll in s tem izhodišče za naslednji del.

Dare Božič

Nino Rode

Biljana Dušić

Bogdan Lešnik

Pred vami je prva številka letnika 33 (1994). Letos jih bo izšlo šest. Zadnja številka bo mednarodna, v angleščini, z izbranimi članki domačih in tujih avtorjev o novih psihosocialnih dejavnostih na Vzhodu in Zahodu. V njej ne bodo samo ponatisi v prevodu, ampak tudi prvi natisi nekaterih tujih avtorjev. Ker se mora ta številka finančno sama pokriti, je nekoliko dražja. Upamo pa, da bomo kmalu dobili odobrena sredstva za leto 1994 in bodo naslednje številke lahko cenejše. Ta številka prinaša zelo raznovrstna besedila. Upamo, da bo v prihodnjih številkah raznovrstnosti še več; da se bo v njih znašel še kakšen intervju, pa kakšno pismo bralcev, pa kakšna strokovna polemika itn. Okostje pa seveda ostajajo članki o teoriji in praksi socialnega dela in z njim povezanih področij. Časopis Socialno delo bo letos poravnal dolgove, ki jih je podedoval iz časov, ko je izhajal zelo neredno in so se začela kopičiti besedila za objavo v številkah, ki potem niso nikoli izšle. Marsikatero besedilo je še vedno aktualno; druga so se avtorji odločili predelati. Članek Blaža Mesca obravnava zanimive vidike akcijskega raziskovanja in pokaže, kako je lahko s strožjo konceptualno in metodološko omejitvijo - potem ko ga očistimo ideološke navlake - akcijsko raziskovanje zelo koristno raziskovalno orodje. Sonja Borštnar daje v svojem prispevku dober pregled čez sodobna evalvacijska prizadevanja. Na to temo se navezuje obsežna problematika, ki se pokaže tudi v nadaljevanju te številke. Nada Stropnik opozarja, da prostovoljnega dela ne moremo enostavno zagovarjati z ekonomskega vidika, ker računica v resnici ni tako enostavna. Na dobro opredelitev njegovih drugih kvalitet še čakamo. Lučka Lorber, Ivan Lorenčič in Majda Wozniak so nam posredovali svojo izkušnjo, ki je, kakor kaže, dobra, vendar še ni zadovoljivo evalvirana, kar je seveda v zvezi z dejstvom, da sta metodologija in konceptualizacija evalvacije pravzaprav šele v delu. Milko Poštrak je prispeval uvod v svoje raziskovanje (zlasti mladinskih) subkultur. Poznavanje konkretnih subkultur in splošno razumevanje njihove vloge in morda funkcije v družbeni strukturi sta nujna za vsakogar, ki dela na področju socialnega dela in z njim povezanih področij - šele tako lahko npr. razume, da ne deluje v miselno in vrednostno homogenem svetu. Darja Zaviršek nadaljuje svoja antropološka raziskovanja z vidika "ženskih študij"; tokrat nam predstavi oddelek v psihiatrični bolnici in življenjsko zgodbo, ki je povezana z njim kot habitusom ali kar determinanto pacientkinega življenja. Izmed ostalih prispevkov bi opozorili na projekt, ki se ga je v okviru našega časopisa lotil Srečo Dragoš - obdelava vprašalnikov, ki smo jih poslali na naslove izvajalcev novejših psihosocialnih dejavnosti. Objavili jih bomo v informacijo, saj ta o teh dejavnostih javnosti navadno ni zlahka dostopna, in tudi za pregled čez dejavnosti, ki pri nas dejansko obstajajo. Izhajamo iz podmene, da dejavnost, o kateri nismo prejeli zaprošenih odgovorov, ni zanimiva za širšo javnost, ali pa izvajalec ne zaznava potrebe, da bi jo javno predstavil, in če je tako, potem verjetno spet ni zanimiva za širšo javnost.

Blaž Mesec

Akcijsko raziskovanje ni ne obče metodološki pristop v smislu "emancipacijskega raziskovanja" ali "raziskovanja nove paradigme" ne raziskovalna metoda v ožjem pomenu. Je način organizacije raziskovanja za praktično rabo, za katerega je značilna karseda zmanjšana časovno-prostorska in socialna razdalja med raziskovalcem in praktikom. Kot tako je hkrati razvojno raziskovanje in organizacijsko svetovanje, ki je odprto za različne spoznavnoteoretske in obče-metodološke pristope. Predstavljen je model akcijskega raziskovanja, ki definira funkcije AR, odnos med raziskovalcem in praktikom, načela, proizvodne procese in postopke.

Sonja Borštnar

Avtorica opiše razvoj evalvacijskih raziskovanj v svetu in pojasnjuje njihovo uspešnost kljub kritiki, ki je letela nanje, z njeni uporabnostjo mimo zgolj raziskovalnega eksperimenta, Evalvacijo definira zlasti glede na pričakovanja od nje, po namenu in položaju evalvatorja. Podrobneje obdela evalvacijo socialnih programov s posebnim poudarkom na samovrednotenju.

Nada Stropnik

Primerjave stroškov socialnih storitev, ki jih ponujajo različni sektorji, niso zanesljive, če ne upoštevajo kvantitativnih in kvalitativnih značilnosti storitev, pa tudi vseh izdatkov, ki jih te povzročajo. Razliko v stroških lahko pripišemo različni učinkovitosti le, če primerjamo enake storitve. Kaže, da je prostovoljni sektor cenejši, če ne upoštevamo vrednosti ali oportunitetnega stroška prostovoljnega dela. Podatki potrjujejo. da stroškovni elementi, ki niso v zvezi z osebjem, le malo prispevajo k celotni razliki v stroških storitev, ki jih izvajajo različni sektorji.

Lučka Lorber, Ivan Lorenčič, Majda Wozniak

Pri organiziranju prostovoljnega socialnega dela je glavni namen iskanje in uveljavljanje poti vključevanja socialnih skupin v aktivno oblikovanje in spreminjanje naše družbe, pri učencu-prostovoljcu pa zagotavljanje njegove osebnostne rasti. Učenec naj bi pri socialnem delu razvil svoje sposobnosti in se razvil v celostno osebnost, sposobno za ustvarjalno življenje v družbi in human odnos do sočloveka.

Milko Poštrak

Avtor v prispevku razmišlja o sodobnih urbanih subkulturah. Pisanje umešča v širši sklop pojmovanja človeka kot enega najbolj zapletenih fenomenov in v kontekst razmerja med entitetami posameznik-kultura-družba. Najprej na kratko pregleda nastanek in prvo rabo pojma, nato navaja nekaj ključnih avtorjev, ki so se doslej največ in najbolj prodorno ukvarjali s temi vprašanji. Ob tem našteje tudi paleto izrazov, ki se rabijo v tem kontekstu in ki kažejo na zapletenost problematike. V sklepu prispevka, ki ga pojmuje predvsem kot pripravo, uvod v pregled sodobnih dognanj na tem področju, pa ponuja eno od možnih razlag nastanka subkulture.

Darja Zaviršek

Članek temelji na antropološkem raziskovanju ženskega oddelka psihiatrične bolnice v Ljubljani. Prvi del razprave se ukvarja s kulturno specifičnim in spolno določenimi oblikami duševnega trpljenja. V Sloveniji sta med moškimi značilna predvsem odvisnost od alkohola in samomor, pri ženskah pa depresija in poskus samomora. Ker prevladuje tradicionalna kmečka mentaliteta, ljudje svoje stiske somatizirajo in redko govorijo v idiomih psihičnega počutja. Opisani kulturni kontekst je pomemben za mikroanalizo uporabnic psihiatrične bolnice in za načrtovanje novih psihosocialnih služb. Raziskovanje je potekalo v obliki vprašalnika, zbiranja življenjskih zgodb in ključnih dogodkov ter v obliki opazovanja s soudeleženostjo. Refleksija lastnega raziskovanja dokazuje, da je antropološko raziskovanje vedno na meji med biografijami "drugih" in lastne avtobiografije. Zbiranje biografij je premikanje meje med raziskovalko in informatorko, je mediiranje med različnimi realnostmi. Šele poslušanje indiviualnih zgodb in govoric pa nas lahko pripelje do odkrivanja potreb različnih skupin uporabnic psihiatrije.

Bogdan Lešnik

Avtor obravnava tematsko številko Socialnega dela o zagovorništvu psihiatričnih pacientov in preudarja o praktičnih in konceptualnih okvirih naslovnega pojma. Ugotavlja, da projekt vključuje zelo veliko dejavnosti, ki so lahko tudi antagonistične. Po njegovem je zagovorništvo v jedru kritična in refleksivna dejavnost artikulacije, uveljavljanja in varovanja pravic psihiatričnih pacientov, sledi torej načelu pravičnosti, to pa se včasih izključuje z načelom potreb, ki vlada nad raznimi oblikami varstva, skrbi in psihosocialne pomoči. Esej vsebuje številne splošne pripombe o rabljeni terminologiji in pripombe o jezikovni rabi, povezane z naslovno temo.

Darja Zaviršek

Tanja Lamovec

Srečo Dragoš

V tej in naslednjih številkah časopisa Socialno delo predstavljamo odgovore na anketo (z osemnajstimi vprašanji) o novih socialnih dejavnostih oziroma službah, ki predstavljajo socialno inovacijo v slovenskem prostoru in niso starejše od štirih let. Z anketo smo želeli omogočiti (samo)predstavitev tistih respondentov, ki so pokazali interes za to; osnovni namen predstavitev pa je informiranje, namenjeno uporabnikom, izvajalcem tovrstnih dejavnosti in širši javnosti (ne le strokovni).

Srečo Dragoš