Karina Schlingensiepen-Trint

V demokratičnih ustavnih državah obstaja vrzel med družbenimi neenakostmi, ki so posledica kapitalistične družbe, in statusom svobodnih in enakopravnih državljanov, ki ga zagotavlja ustava. Avtorica trdi, da se socialno delo s tem, ko “posreduje” med posameznikom in družbo, s to vrzeljo ne samo pasivno srečuje. Pokazati je mogoče, da je med socialnim delom, demokracijo in državljanstvom neposredna povezava. Predstavljene so tri hipoteze. (1) Socialne pravice so nujni pogoj za zagotovitev statusa svobodnega in enakopravnega aktivnega državljana. Socialne pravice so nujne, če hočemo zagotoviti demokratične razmere. (2) Ker pravice nimajo smisla, če ni družbenih razmer, v katerih bi jih posameznik lahko uresničeval, avtorica trdi, da so socialne pravice, ki jih uresničuje in jamči država blaginje, sicer potrebne, niso pa dovolj. (3) Avtorica opozori, da je socialno delo ključno, če hoče posameznik zares uveljavljati svoj status enakopravnega svobodnega državljana in če hočemo zagotoviti demokratične razmere. Na koncu članka je opisanih nekaj posledic takšnega teoretskega razmišljanja.

Anže Jurček

Članek je nastal na podlagi raziskave in študija izbranega področja socialnega dela v zdravstveni dejavnosti v Sloveniji, področja dela sekcije socialnih delavk v zdravstvu in njihovega specifičnega prispevka k multidisciplinarni obravnavi pacientov. Rezultati empirične kvalitativne raziskave so pripovedi petih intervjuvank in intervjuvanca, ki prikažejo metode in elemente socialnega dela pri obravnavi pacientov, uporabo strokovnega jezika socialnega dela, prilagajanje stroke zdravstvenemu okolju in s tem povezano integriteto stroke znotraj zdravstvene dejavnosti, sodelovanje s pacienti, svojci in zdravstvenimi delavci v procesih pomoči. Rezultati prikazujejo status Sekcije socialnih delavk v zdravstvu in problematizirajo neurejene standarde in normative socialnega dela v zdravstvu, neopredeljene in neusklajene storitve, neurejeno pripravništvo in opravljanje prakse na tem področju, neopredeljeno vlogo in pomen v zakonih in drugih splošnih aktih, nerazvito izobraževanje in pomanjkanje raziskovalnega dela na tem področju.

Ana Štambuk

V prvem delu so predstavljeni značilnosti vdovstva in različni odzivi na izgubo v starosti, v drugem pa teoretski pristopi k žalosti. V procesu žalovanja sta pomembni kompleksnost in individualnost vsakega posameznika, strokovnjaki in družinski člani pa bi morali upoštevati dejavnike, povezane z žalovanjem. Čeprav velja prilagajanje na smrt zakonca v starosti za eno od naravnih faz življenja, je izguba zakonca eden največjih stresorjev v življenju. Avtorica obravnava posledice vdovstva in razlike v prilagajanju na izgubo med moškimi in ženskami; to je še posebej pomembno upoštevati pri zagotavljanju ustrezne pomoči in podpore. Predlaga tudi strategije za obvladovanje osamljenosti, ki je posledica vdovstva. V sklepu je poudarjen pomen socialne podpore za vse stare ljudi v težavnih razmerah (zlasti za tiste, ki so hudo bolni, brez družine ali imajo majhne dohodke, in za moške). Treba je ustvariti družbeno ozračje, v katerem bodo žalujoči priznani in sprejeti v svoji novi vlogi, za katero potrebujejo čas, da se navadijo nanjo.

Tamara Rape Žiberna, Aleš Žnidar, Janko Cafuta, Vito Flaker

Klavdija Gorjup

Juš Škraban

Anže Jurček

Vera Grebenc

Tjaša Žakelj, Martina Rameša

Ekonomska rast in z njo večje potrebe delodajalcev po delovni sili vplivajo na zmanjševanje števila brezposelnih in stopnje brezposelnosti. Čeprav so trenutno možnosti za zaposlitev razmeroma ugodne, pa niso enake glede na strukturne značilnosti brezposelnih. Pragmatičnost delodajalcev skupaj s trdno uveljavljenimi predsodki, povezanimi s starostjo, vplivajo na favoriziranje mlajših kandidatov. Kljub omenjenemu pa podaljševanje delovne aktivnosti starejših in vse večji delež starejših zaposlenih za delodajalce pomenita nove izzive za ustrezne umestitve starejših v delovne procese, prilagajanje njihovim sposobnostim in uporabo prednosti zaposlitve starejših. Članek obravnava izzive zaposlovanja starejših brezposelnih in iskalcev zaposlitve v času podaljševanja delovne aktivnosti in vse večjih potreb trga dela, ki jih utemeljujemo s kazalniki zaposlenosti in brezposelnosti, strukturnimi značilnostmi starejših brezposelnih in opredelitvijo dejavnikov, ki vplivajo na aktivno udeležbo starejših na trgu dela.

Vera Grebenc, Teja Bakše

Raziskovanje samomora je občutljivo z etičnega in metodološkega vidika, saj je poskus samomora del osebne zgodovine, ki jo posameznik redko javno razkriva. O samomoru se danes piše in raziskuje predvsem kot o problemu javnega zdravja, manj se problem raziskuje kot vprašanje osebne izkušnje posamezne osebe in kot problem ustreznosti strokovnega odziva in oblik pomoči, ki so danes na voljo ljudem po preživetju. Raziskava, v kateri so sodelovali ljudje, ki so preživeli poskus samomora, in strokovnjaki, ki delajo z njimi, je ugotovila, da v današnji družbi poteka proces individualizacije stiske in trpljenja. Poglablja se vrzel med potrebami, ki jih preživeli občutijo, in pomočjo, ki jo prejmejo. V Sloveniji se pomoč po poskusu samomora izvaja predvsem v psihiatričnih bolnišnicah, s poudarkom na medikamentoznem obvladovanju simptomov duševnih težav. Preživeli so po poskusu samomora le redko naleteli na pomoč socialnih delavcev in delavk, te pomoči tudi niso iskali, saj je niso prepoznali kot možne ali relevantne. Čeprav bi socialno delo z znanjem, metodami in pristopi lahko pripomoglo k reševanju duševnih stisk, ki so posledica kompleksnih problemov v vsakdanjem življenju ljudi, je ta vidik pomoči na ravni sistema povsem spregledan. Sodelujoči v raziskavi si v trenutkih duševnih kriz želijo preprosto dostopnih intervencij v skupnosti, strokovne pomoči, ki bi odgovorila na dejanske in specifične potrebe, več podpore in pomoči v okolju, kjer živijo. Preventivno delo na področju samomora bi se moralo osredotočati tudi na prizadevanje za družbeno pravičnost.

Bojan Popović

V prispevku sta povzeta razvoj in implementacija institucionalnega ukrepa prepovedi približevanja določeni osebi v primeru partnerskega nasilja na Kosovu. Tam so ukrep začeli izvajati z regulativo Združenih narodov leta 2003, ko je bilo Kosovo pod protektoratom mednarodnih sil, po razglasitvi neodvisnosti pa s sprejetjem Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Zakonska ureditev uvajanja ukrepa na Kosovu kaže na dosledno upoštevanje mednarodnih priporočil in standardov, implementacija ukrepa in medinstitucionalno delovanje pa kažeta na slabo izvajanje ukrepa. Na podlagi prikaza zakonodajnih okvirjev in števila izrečenih ukrepov v letu 2016 v Sloveniji in na Kosovu so v prispevku povzeti razlogi za (ne)implementacijo, poudarjena je tudi pomembnost (so)delovanja institucij, predvsem policije, centrov za socialno delo in nevladnih organizacij kot ključnih akterjev pri spoprijemanju z nasiljem v partnerstvu, ki krepi zaupanje žrtve v delovanje institucij. Avtor obravnava ustreznost prenosa »najboljših praks« iz mednarodnega okolja na pokonfliktno območje Kosova, ki je še vedno patriarhalno okolje, to pa zmanjšuje možnost izvajanja institucionalnega ukrepa.

Jasna Murgel

V Sloveniji prevladuje zdravstveni model zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami, ki je osredinjen zgolj na obravnavo otroka, ne pa tudi njegove družine. Za izboljšanje obravnave otrok z dejavniki tveganja je nujen zasuk v smer socialnega oziroma socialno pedagoškega modela. Ta bi moral vključevati multidisciplinarno pomoč celotni družini, ki bi jo izvajali med seboj usklajeni deležniki s področja zdravstva, socialnega varstva ter vzgoje in izobraževanja. Od leta 2017 imamo zakon, ki na novo ureja model zgodnje obravnave za predšolske otroke s posebnimi potrebami. Predpisuje okrepitev timov prihodnjih centov za zgodnjo obravnavo s socialnimi delavci, ki bodo vezni člen med centri za zgodnjo obravnavo in družino, kot tudi med centri za socialno delo, vrtci in drugimi deležniki, ki se bodo ukvarjali z družino. Z začetkom uporabe zakona bomo v Sloveniji postopno prešli na bolj socialen model obravnave otrok s posebnimi potrebami. Starši bodo sodelovali v multidisciplinarnem timu, ki bo obravnaval njihovega otroka, koordinator zgodnje obravnave jim bo zagotavljal vse informacije o nadaljnji pomoči, predvideva se tudi izvajanje obravnav na domu. Podlaga za premik k bolj socialnemu modelu je zagotovljena, v kakšnem obsegu se bo ta premik zares zgodil, pa bo odvisno od izvajanja zakona v praksi.

Darja Zaviršek

Ivan Janko Cafuta

Tanja Buda