Bogdan Lešnik

Pričujoča (trojna) številka prinaša izbrane prispevke z drugega kongresa socialnega dela, ki se je zgodil lanskega septembra v Portorožu. Prispevki so dvakrat »izbrani«; prvo izbiro so opravili sami avtorji in avtorice, ko so se odločili, ali bodo predložili svoj prispevek za objavo ali ne, drugo so opravili recenzenti in recenzentke te revije. Nekateri prispevki pa bodo objavljeni še v prihodnjih številkah.Tukajšnja razvrstitev prispevkov se ne ujema docela z njihovo razvrstitvijo na kongresu. Kongresne sekcije so oblikovane vnaprej, referati pa potem pogosto postavijo v ospredje drugačne poudarke. Novo razvrstitev je zahteval tudi konkretni nabor besedil, ki je rezultat omenjenih »izbir«. Poleg tega nekateri za objavo predloženi prispevki niso bili oblikovani kot članki (čeprav so bili na kongresu predstavljeni ali najavljeni kot referati), temveč kot poročila. Če so zadostili kriterijem za objavo, smo jih razvrstili med prispevke, ki že od vsega začetka niso bili zastavljeni kot referati, temveč kot plakati, delavnice ipd. Tehnična razvrstitev teh prispevkov na kongresu je navedena v glavi nad njihovimi naslovi; kjer piše zgolj »poročilo«, je šlo za referat. *** V prispevkih lahko opazimo dva terminološka problema, ki ju moramo omeniti, ker gre v obeh primerih za pomembni konceptualni in praktični inovaciji.Ena izmed praktično-konceptualnih preferenc sodobnega socialnega dela je individualizacija. Toda raba pridevnika »individualen« ni vedno ustrezna. Lahko govorimo o individualni obravnavi, individualnem načrtovanju ali individualnem financiranju. »Individualni načrt« pa je dvoumen in ne­ustrezen izraz; ne pomeni toliko tistega, kar naj bi ­pomenil, ­načrta za ­posameznika, kolikor »posamezni načrt«. Veliko ustrezneje je govoriti o osebnem ­načrtu, kar sicer tudi ni povsem nedvoumno, a se v obeh pomenih sklada s konceptom; načrt je namreč oblikovan za konkretno osebo in hkrati ima pri njegovem oblikovanju zadnjo besedo ta oseba (je torej tudi njen osebni načrt). To velja tudi za izraze »individualni tim« (sestavljen za osebno pomoč uporabniku ali uporabnici glede na njegove ali njene osebne potrebe), »individualni paket storitev« (prim. osebna asistenca), »individualni program«, »individualna mreža« itn. V takih (neustreznih) zvezah nadomestimo pridevnik »individualen« z »oseben«; kadar je v ospredju priprava česa za uporabo v posameznem primeru, lahko tudi z »individualiziran«.Na individualno (posebno, ločeno, konkretno) obravnavo se navezuje tudi metodični koncept »edinstvenega delovnega projekta pomoči«, ki ga je Gabi Čačinovič Vogrinčič oblikovala pri delu z družino, enako uporaben pa je tudi pri delu s pari, skupinami in seveda posameznimi osebami (in njihovimi osebnimi socialnimi mrežami) ter prehaja v širšo rabo. Izhodišče je, da pritegnemo ljudi, ki poiščejo pomoč, k skupnemu načrtovanju izhoda iz krize in ga skupaj z njimi tudi izpeljemo. Gre za vedno nov, od konkretnih želja, potencialov, priložnosti, virov itn. odvisen idiosinkratičen, unikaten, singularen projekt. Težava je le v tem, da beseda »edinstven« tega ne pove. Z njo dobro opišemo sam koncept (po SSKJ: ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti in je bržčas tudi edino pravi, edino mogoč), ne pa projektov, na katere naj bi se nanašal. Med bolj opisnimi izrazi se zdi še najboljši izviren delovni projekt pomoči, kar pomeni (spet po SSKJ), da ni odvisen od kakšnega vzora ali bolje predloge. Vendar je terminologija živa struktura in se utegne izraz še spremeniti

Gabi Čačinovič Vogrinčič

Reševanje številnih problemov, s katerimi se srečujemo v službah socialnega dela, zahteva udeležbo družin uporabnikov. Proces pomoči pri socialnem delu z družinami vključuje raziskovanje dobrih izidov za vse udeležene v problemu. Delamo z družino in s posameznikom. Cilj nikoli ni varovanje družine za vsako ceno, temveč odkrivanje boljših pogojev za življenje posameznika v družini ali zunaj nje oziroma podpora družini, da se kot skupnost ohrani, preoblikuje ali razide. Socialno delo z družino opišemo kot izviren delovni projekt sodelovanja, ki ga soustvarimo z družino. Prispevek obravnava temeljne naloge razvoja doktrine na področju socialnega dela z družinami in razvija koncept dela na dveh ravneh, kot soustvarjanje rešitev v delovnem odnosu in kot soustvarjanje sprememb, ki jih družina potrebuje.

Vida Miloševič Arnold

V članku je predstavljen model celostne obravnave oseb z demenco in njegova utemeljitev za uporabo v domovih za stare ljudi. Avtorica se sklicuje zlasti na prispevek socialnega dela kot stroke, ki s svojimi vrednotami in koncepti dela pomembno sooblikuje uresničevanje tega modela. Prikaže tudi možen potek dela pri obravnavi oseb z demenco v domu za stare ljudi z upoštevanjem značilnosti celostnega modela. Celostno obravnavo usmerjajo strokovni postopki: timsko delo, načela normalizacije, individualizirano načrtovanje in analiza tveganja. Predstavljeni so naloge in prispevek socialnega delavca ali delavke v domu v okviru varovanega oddelka za stanovalce z demenco.

Marie-Anne Zahl

Peter Berger je v 50. in 60. letih 20. st. največ prispeval k oblikovanju teorije sekularizacije, ki temelji na ideji, da modernizacija vodi k upadu vere, tako v družbi kot na ravni posameznika, zdaj pa izraža dvom v utemeljenost te teorije in celo ugotavlja, da je trditev, da živimo v profanem svetu, napačna. V učbenikih socialnega dela redko najdemo informacije in napotke za razvoj veščin na občutljivih področjih religije in duhovnosti. Avtorica predstavi raziskavo o odnosu norveških socialnih delavcev do religije in duhovnosti. Podatki kažejo splošno nenaklonjenost religioznosti, približno četrtina vprašanih pa je izjavila, da je po njihovem mnenju vključevanje religije in duhovnosti v prakso socialnega dela v nasprotju s poslanstvom in etičnimi principi socialnega dela. Vendar bi si velika večina želela izpopolniti znanje na tem področju in se jim zdi primerno vključiti vidik duhovnosti v delo, ki je, na primer, povezano z rejništvom. Če je duhovnost del človeka in če pri delu z uporabniki socialnih storitev izhajamo iz njihovih lastnih virov, potem težko zanemarimo področje religije in duhovnosti. Predstavljenih je nekaj idej, kaj naj bi vključili v izobraževanje socialnih delavcev, kot možno izhodišče za praktično delo in kot spodbuda za nadaljnjo diskusijo.

Nina Mešl, Nataša Omladič Ograjenešek

Otroci in mladostniki, ki zaradi osebne stiske vidijo rešitev v hitrem in začasnem umiku iz okolja, kjer živijo, lahko v zadnjih desetih letih poiščejo pomoč v kriznih centrih za mlade. Oseba, ki je pretrpela travmatski dogodek, pri okrevanju potrebuje strokovno pomoč, za učinkovito pomoč pa so potrebna poglobljena dodatna znanja. Za vsakega otroka ali mladostnika, ki doživi krizo in se začasno umakne iz družinskega okolja ter poišče pomoč v kriznem centru za mlade, moramo izdelati poseben, izviren delovni projekt. Proces dela v kriznem centru je kronološko razdeljen na tri obdobja, ki so povezana tudi s potekom krize. Na začetku (stanje akutne krize – ranljivost, zmedenost, prizadetost) potrebuje varno, mirno okolje, v katerem dobi oporo in potrditev, da je storil prav, ko je poiskal pomoč. Med življenjem v kriznem centru je delo usmerjeno v soraziskovanje in soustvarjanje pogojev za nadaljnje življenje; vsi udeleženi v problemu postanejo soustvarjalci želenih izidov. Konec procesa je usmerjen v razrešitev krize in možen načrt nadaljnjega dela.

Sabina Jelenc Krašovec, Sonja Kump

Pomembno vlogo pri vzpostavljanju in krepitvi socialnih mrež starejših ima tudi izobraževanje, saj povečuje moč starejših in zmanjšuje njihovo družbeno izključenost. Z izobraževanjem se krepi število virov socialne opore, hkrati pa izobraževanje spodbuja vse štiri razsežnosti socialne opore; starejšim odraslim omogoča druženje, emocionalno oporo, instrumentalno in informacijsko oporo. Avtorici ugotavljata, da se je ponudba izobraževanja za starejše odrasle v zadnjih dveh desetletjih sicer izboljšala, vendar pa je udeležba starejših v izobraževanju med leti 1987 in 2004 kljub temu upadla. Vendar podatki v prispevku navedenih raziskav kažejo, da se pomen zaznanih ovir, ki starejše odrasle odvračajo od izobraževanja, zmanjšuje, kar pomeni, da bi se ob ustreznejši ponudbi izobraževanja starejši odrasli gotovo v večji meri odločali za izobraževanje. Da bo treba izobraževanje za starejše odrasle drugače zasnovati, dokazuje tudi v letu 2004 pri starejših odraslih najmočneje izraženi motiv za izobraževanje – potreba po socialnih stikih.

Marina Ajduković

Vloga žensk v razvoju socialnega dela na Hrvaškem je analizirana v treh časovnih obdobjih: od leta 1900 do 1941 (vpliv ženskih organizacij, ženskega gibanja in emancipacije žensk na razvoj socialnega dela, od leta 1941 do 1952 (vloga žensk v skrbi za žrtve vojne, še zlasti otrok in vpliv žensk na profesionalizacijo socialnega dela) in od leta 1952 do 1960 (vloga žensk pri ustanovitvi šole za socialne delavce in razvoju socialnega dela kot poklica). Vsako obdobje zaznamuje delovanje konkretnih žensk; Milica Bogdanović je bila predsednica društva Zaščitnice deklic v obdobju 1927–1936, Diana Budisavljević je v obdobju 1941–1945 organizirala reševanje in skrb za več tisoč otrok žrtev vojne, Tatjana Marinić je ena od ustanoviteljic šole za socialne delavce v Zagrebu. Analiza vloge žensk v razvoju socialnega dela je vsebinski okvir za refleksijo nekaterih splošnejših vprašanj. Je socialno delo »ženskega ali moškega spola«? Na kakšen način je bil marginalizirani družbeni status žensk motivacija za njihovo aktivno vlogo v razvoju socialnega dela kot poklica? Je vstop žensk na področje skrbi za diskriminirane in ranljive skupine prispeval k strokovni in akademski uveljavitvi žensk ali k marginalizaciji socialnega dela kot poklica? Kakšna je vloga posameznih močnih žensk v razvoju socialnega dela kot poklica?

Bogo Jakopič, Bogdan Knavs

Skrb za gluhe je bila v preteklosti pogosto zelo slaba. Bolj spoštljiv odnos do gluhih je vzpostavilo šele krščanstvo. Tako je bilo v evropskih državah in tudi v Sloveniji imamo bogato tradicijo duhovnikov, sester in zavednih kristjanov, ki so se posvečali gluhim. Tako v Sloveniji poznamo mnogo duhovnikov, ki so se posvetili gluhim; v prispevku so obravnavani med drugim dr. Valentin Stanič, ki je ustanovil zavod v Gorici, Ignacij Holzapfel, »materialni oče« gluhonemnice v Ljubljani, in Alojzij Tome, ki so mu po vojni prepovedali vstop v ljubljansko gluhonemnico, čeprav se je gluhim posvečal z vso dušo in telesom. Mnogi učitelji so gluhim podarili tudi svoje premoženje. Danes duhovniki spet lahko delajo z gluhimi, tokrat pod okriljem verskega centra gluhih in naglušnih, ki deluje v Ljubljani.

Jana Mali, Vida Miloševič Arnold

V prispevku sta obravnavana dva vidika razvoja domov: odnos do uporabnikov domov in razmere na področju zaposlovanja v domovih. Pregled arhivske in domske dokumentacije in drugega raziskovalnega gradiva je pokazal, da je odnos do uporabnikov odvisen od zaposlovanja kadrov in razvoja socialne in medicinske stroke, ki sta danes v domovih najmočneje zastopani. Zaposlovanje različnih profilov se v domovih začne v 60-ih letih 20. st.; od 80-ih naprej, ko je urejena ­zdravstvena oskrba v ­domovih, pa prevladuje zaposlovanje zdravstvenih profilov. Socialni delavci prinesejo v dom številne nove dejavnosti, vendar je prevladujoči model še vedno medicinski.

Iain Ferguson

Dvajsetletno obdobje neoliberalne politike, ki je povzročila povečanje neenakosti in erozijo sistema socialne solidarnosti, je povzročilo obnovljeno zanimanje za tradicije radikalnega socialnega dela. Avtor argumentira, da je socialno delo že v svojih prvih začetkih v 19. stoletju vsebovalo »radikalno jedro«, ki je bilo najbolj izrazito v obdobjih, ko je bilo veliko socialnih nemirov. Radikalna tradicija postavlja ljudi, uporabnike socialnih storitev, v širši kontekst strukturnega zatiranja in političnih in ekonomskih procesov ter upošteva pomen teh dogodkov za akterje. Nova družbena gibanja, ki so jih v zadnjih letih sprožili neoliberalizem in vojne, ponujajo nove možnosti, da socialno delo obnovi svojo zavezanost enakosti in socialni pravičnosti.

Mateja Sedmak

Zgodovina znanstvenega proučevanja etnične heterogamije (etnično mešanih partnerstev in družin) je zgodovina znanstvene patologizacije takih partnerskih in družinskih razmerij. To se manifestira tudi v popolni odsotnosti specializiranega svetovalnega in terapevtskega dela s člani etnično mešanih družin. Šele upoštevajoč tako eksplicitne kot prikrite kulturne predpostavke, ki opredeljujejo partnerja v krizi, lahko terapevti in zakonski, partnerski ali družinski svetovalci uspešno opravijo svoje delo. Skladno z raziskovalnimi rezultati študije primera multikulturnega območja Istre se kot potencialno najbolj problematičen kulturno definiran element v okviru partnerskega in družinskega življenja izkažejo spolne vloge in pričakovanja, ki se nanje navezujejo. Druge pomembnejše kulturne razlike, s katerimi se spopadajo etnično mešani partnerji, so še različno razumevanje družinskih vlog in pričakovanj, ki se nanje navezujejo, različni pogledi na zasebnost in na potrebe po individualni, partnerski in družinski zasebnosti, različne stopnje kolektivnosti oz. kolektivne usmerjenosti (stopnja družabnosti, gostoljubnosti, solidarnosti), razlike v čustvovanju oz. izražanju čustvenih stanj, razlike na ravni osebne, motivacijske in dejavnostne orientiranosti v sedanjost ali prihodnost in razlike na ravni mentalitet, načina življenja in občega pogleda na svet.

Maca Jogan

V slovenski družbi v postsocialističnem obdobju delujeta dve nasprotujoči si razvojni usmeritvi glede odpravljanja diskriminacije po spolu; z utrjevanjem kapitalističnega tržnega gospodarstva je povezano oživljanje tradicionalne androcentrične urejenosti, z vstopanjem in vstopom v EU pa je Slovenija dolžna slediti strategiji ustvarjanja enakih možnosti za oba spola. Enakostna razvojna usmeritev ima institucionalno podprte korenine tudi v prejšnjem, socialističnem družbenem redu. Na podlagi izsledkov raziskovanja javnega mnenja od začetka devetdesetih let 20. stoletja do leta 2003 avtorica s pomočjo izbranih ključnih kazalnikov ugotavlja, da je prišlo do spreminjanja stališč glede spolne neenakosti v dveh smereh. O krepitvi enakostne vrednostne usmeritve (pri obeh spolih) pričajo zlasti te značilnosti opazovanega obdobja: prevladujoče in nedvoumno zavračanje ideologije enega skrbnika, utrjeno stališče, da je zaposlitev žensk temelj za njihovo samostojnost in neodvisnost, opazno zmanjšanje prepričanja, da gospodinjsko delo ženske enako izpolnjuje kot udeležba v plačanem delu, slabitev predstave, da so dom in otroci največja ženska želja, očitno okrepljeno zavračanje možnosti, da bi ženska ostala doma, tudi ko je mati (pred)šolskih otrok, in zavedanje polovice moških, da bi se morali bolj vključiti v eksistencialno nujno gospodinjsko delo. Po drugi strani pa se je ob izrazito neenakomerni dejanski obremenitvi moških in žensk z nujnimi gospodinjskimi in družinskimi deli močno okrepilo prepričanje, da je zaposlovanje žensk v škodo otrok in družine, kar lahko na ravni individualne (ženske) zavesti prispeva k nastajanju in povečevanju občutka krivde, zlasti ker ženske ne razumejo zaposlitve kot začasno, prehodno dejavnost. Prav to nevidno moralno nadobremenjevanje žensk ob vidnem materialnem prispeva k ohranjevanju in celo h krepitvi seksistične moškosrediščne tradicije v slovenski družbi.

Simona Gerenčer

Gluhoslepe osebe so osebe s hkratno poškodbo sluha in vida. To je posebna populacija z dvojno invalidnostjo, ki zahteva drugačen način komuniciranja in drugačen način dela. V evropskih državah so razvita nacionalna združenja za pomoč gluhoslepim, ki ponujajo programe za delo in rehabilitacijo ter jim na ta način omogočijo socializacijo. V Sloveniji o gluhoslepih skoraj ničesar ne slišimo. Ni podatkov o njihovem številu, literature s tega področja v slovenskem jeziku, ni tolmača za sporazumevanje z njimi. Gluhoslepi so prezrta skupina ljudi. Če upoštevamo demografske pokazatelje, po katerih se zgledujejo tudi po svetu, gre v Sloveniji za 100–360 oseb. Njihov način komuniciranja je prilagojen njihovim zmožnostim. Ker še vedno velja zmotno prepričanje, da niso sposobni komunicirati, živeti na način, kot živi večina izmed nas, so pahnjeni v popolno socialno in mentalno izolacijo.

Borut Grabrijan

V Sloveniji se po letu 1991 začne deinstitucionalizacija na področju duševnega zdravja v socialnem varstvu. Na področju duševnega zdravja glavno vlogo prevzamejo nevladne organizacije. Dotlej poteka obravnava oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju primarno v institucijah, kot so psihiatrične bolnišnice ali posebni socialnovarstveni zavodi. Psihosocialna rehabilitacija oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju pred letom 1991 izvajajo tudi v okviru zdravstvenih domov in deloma centrov za socialno delo. Glavno breme normalizacije življenja oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju po odpustu iz psihiatrične bolnišnice nosi družinsko okolje. Po prvem valu programov na področju duševnega zdravja v socialnem varstvu po letu 1991, katerega gibalo so zlasti društva v nevladnem sektorju, država opredeli prioritete v okviru nacionalnega programa na področju socialnega varstva do leta 2005. Prispevek prinaša pregled razvoja programov na področju duševnega zdravja, ki jih je sofinanciralo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, s poudarkom na obdobju 1996–2005. Podani so vrste programov, načini sofinanciranja in časovna in geografska dimenzija širitve teh programov v Sloveniji.

Toni Vrana

Avtor najprej opredeli družbeno odgovornost v splošnem smislu, konkretneje pa v zvezi z mednarodnim projektom ExSoRes, ki preučuje družbeno odgovornost na socialnem področju. Projektne ugotovitve osvetlijo večplastnost in nedorečenost družbene odgovornosti v tem sektorju in potrebo po oblikovanju lastne definicije. Nadalje obravnava paradokse in dileme družbene odgovornosti med deklarativnostjo in dejanskostjo in se sprašuje o uvajanju družbene odgovornosti med prostovoljno izbiro in obvezo in o smiselnosti izobraževanja za družbeno odgovornost. Nazadnje poudari pomembnost primernega okolja, da lahko organizacije prepoznajo svoj pogled na svojo odgovornost, in osebne odgovornosti pri uvajanju družbeno odgovornega ravnanja.

Romana Zajc

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je pomembna pravica iz naslova socialne varnosti. Članek osvetljuje spremembe, ki jih je prinesel zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Predstavljene so zakonske osnove za pridobitev pravice do upokojitve v primerjavi z evropsko zakonodajo. Raziskava na primerjalnih vzorcih v gospodarski organizaciji in javnem zavodu predstavlja rezultate glede na delovno dobo, starost anketirancev in starost, ko se nameravajo upokojiti, glede na spol. Zavarovanci lahko uveljavljajo znižanje pokojninske dobe za čas študija, materinstva, služenja vojaškega roka in za čas prijavljene brezposelnosti. Kot je zakon na eni strani zožil pravice z naslova obveznega zavarovanja, je na drugi strani uvedel prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki je aktualna tema tako za posameznike kot družbe, ki na trgu ponujajo oblike dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.

Blaž Mesec

Članek kritizira definicijo socialnega dela mednarodne zveze šol za socialno delo in mednarodne zveze socialnih delavk in delavcev, ker je presplošna, nespecifična in vsebinsko neustrezna. Definicija ne navaja, da socialno delo ni le stroka, temveč je tudi veda o reševanju socialnih problemov. Ne navaja ne nadrejenega rodu stroke (kategorije pomagajočih strok) ne specifične diference in dejanskega predmeta stroke (pomoč pri reševanje socialnih stisk in težav konkretnih oseb). Ne specificira, kakšne socialne spremembe spodbuja, katere probleme v človeških odnosih premaguje. Ko nalaga stroki ­osvoboditev ljudi za večje blagostanje, ponavlja ideološki obrazec razrednega boja. Kompleksnost socialnega dela reducira na krepitev družbene moči nespecificiranih »ljudi« nasploh. Ko opredeli socialno delo kot prizadevanje za strukturne družbene spremembe, prestopa meje stroke. Avtor vidi izvir te definicijske blamaže v ostankih »kritične družbene teorije«, ki temeljijo na neizživetih upih po uresničitvi socializma pri generaciji, ki se je zavzemala zanj, ko je že propadel.

P. Videmšek, V. Flaker, B. Kresal, M. Nagode, N. Rode, J. Škerjanc, Š. Urh

Tamara Rape, Pavla Rapoša Tajnšek

Maria Anastasiadis, Paul Weihs

Tanja Medvešek

Danijela Jelka Bratec

Tatjana Rožič

Ksenija Ramovš, Jože Ramovš

Jasna Vešligaj – Damiš

Jože Ramovš, Danica Hren, Pavlina Žgajnar

Jasmina Breznik, Duška Landeker

Bojana Petrovič

Marija Serdoner – Lavrenčič, Tatjana Dolinšek

Bogdan Lešnik

Dina Vanja Dobovičnik, Lilijana Vučenović, Jelka Zorn, Tanja Skornšek Pleš

Nino Rode, Liljana Rihter, Barbara Kobal

V okviru projekta uvajanja sistema evalvacije v socialnem varstvu smo razmišljali tudi o poteku evalvacije. Vsaka evalvacija je enkratna, vendar pa moramo pri njej uporabljati postopke, ki jih lahko ponovimo, preverimo in ki dajo razumljive rezultate. Šele taki rezultati omogočajo ovrednotenje objekta evalvacije in primerjavo z drugimi objekti. Avtor in avtorici predstavljajo predlog poteka evalvacije, ki ga nameravajo razvijati v okviru sistema evalvacije izvajanja programov v socialnem varstvu. S takim pristopom bi bilo mogoče združiti tako enkratnost evalvacije kot potrebo po njeni ponovljivosti in primerljivosti rezultatov. Predlagajo kombinacijo samoevalvacije in zunanje evalvacije, ki bi temeljila na enotnih kriterijih in enotnem naboru podatkov. Podani so nekateri argumenti za profesionalno evalvacijo. Nadalje razmišljajo o potrebnih kvalifikacijah evalvatorjev in predlagajo institucionalno umeščenost sistema evalvacije. Prav tako obravnavajo probleme zbiranja podatkov za evalvacijo in oblikovanja ocen evalviranih programov. Za ta dva sklopa problemov predlagajo nekatere možne rešitve. Predstavljen je tudi predvideni scenarij poteka evalvacije.

Andreja Kavar Vidmar

Zaposlenost je poseben način vključenosti. Posledice zaposlenosti so po M. Jahodi plačilo za delo, struktura časa, stiki izven družine, status in identiteta, povezovanje individualnih ciljev s skupnimi, zakonitost in kontrola. S prenehanjem zaposlitve zaradi brezposelnosti ali upokojitve te posledice prenehajo. V prispevku so vzporedno prikazane posledice prenehanja zaposlitve za brezposelne in za upokojence. Primerjava obeh statusov ima namen poudariti nekatere vidike položaja pravkar upokojenih oseb.

Jana Mali

Koncepti življenja in dela v domovih za stare ne ustrezajo potrebam, željam in zahtevam uporabnikov. V ilustracijo je avtorica poudarila eno od temeljnih značilnosti domov za stare, namreč, da so to v prvi vrsti institucije. Pri tem je uporabila Goffmanov koncept totalne ustanove. Raziskava je potrdila, da je uporabnik upoštevan, osebje se prilagaja njegovim potrebam in zahtevam, a v okvirih delovanja ustanove. Še vedno so v ospredju cilji ustanove: skrb za množico ljudi, nakopičeno na enem mestu.

Simona Hvalič Touzery

Neformalna pomoč starim ljudem je pomembno dopolnilo formalnemu varstvu in privatnim službam, a kljub temu nima zadostne državne podpore in priznanja. Družinski oskrbovalci starih ljudi so zapostavljeni tako v političnih kot tudi v strokovnih krogih. Avtorica govori o pomembnosti družinske oskrbe starih ljudi v luči socialnodemografskih sprememb. Predstavi profil družinskih oskrbovalcev in socialno varstvo starih ljudi v Sloveniji. V prispevku na kratko opiše stanje družinske oskrbe starih ljudi v državah Evropske Unije, s poudarkom na Italiji, Danski in Sloveniji. V EU ožji družinski člani skrbijo za dve tretjini starih ljudi, potrebnih pomoči, od tega dve tretjini oskrbe zagotavljajo ženske. Tudi v Sloveniji je steber negovalnega dela oskrbe predvsem ženski del sorodstvene mreže. Večji del socialne mreže starih ljudi sestavljajo družinski člani, najpogosteje otroci in partnerji, ki tudi zagotovijo večino pomoči. Slovenija do sedaj v svojih programih socialnega in zdravstvenega varstva ni upoštevala družinskih oskrbovalk oz. oskrbovalcev starih ljudi, v pripravi pa sta nacionalni program socialnega varstva starih ljudi v obdobju od 2006 do 2010 in nacionalna strategija razvoja družbe z velikim deležem starega prebivalstva, ki vsaj v osnutku predvidevata tudi podporo družinskim oskrbovalcem starih ljudi.

Barbara Kobal

V Sloveniji se že nekaj časa pripravlja sprememba zakonodaje s področja družinske politike, kamor spada tudi področje skrbništva. Med različnimi skupinami strokovne javnosti so prisotne dileme o načinu urejevanja teh področij. Zato se v prispevku ukvarjamo z razmislekom o možnosti prenove tega instituta v smislu večjega vključevanja sodobnih trendov s področja izvajanja socialnovarstvenih storitev, med katerimi sta za ta problem najpomembnejša proces pluralizacije sistema blaginje in z njim povezano večje vključevanje uporabnikov. Glede na to, da sta zakon o socialnem varstvu iz leta 1992 in nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 začela uvajati pluralizacijo izvajalcev socialnovarstvenih storitev, se sprašujemo, ali lahko podobne trende pričakujemo tudi pri upravljanju in izvajanju skrbništva kot družbenega varstva oseb, ki iz najrazličnejših razlogov ne morejo skrbeti same zase. Z vidika vključevanja uporabnikov in spoštovanja človekovega dostojanstva sta zlasti sporna ukrepa odvzem poslovne sposobnosti osebam, ki so pod skrbništvom, in podaljšanje roditeljske pravice staršem oseb, ki so pod skrbništvom.

Špela Urh

Avtorica je opravila terensko raziskovanje, kjer je zbirala zgodbe Romov v njihovem primarnem okolju. Razmere v treh belokranjskih občinah (Črnomelj, Metlika, Semič) so podobne: Romi živijo v odmaknjenih naseljih na obrobju, redke romske družine živijo v družbenih stanovanjih v blokovskih naseljih, barake so najpogostejša oblika bivališča Romov. Redka so romska naselja z električno in vodovodno napeljavo. Večina hiš je črna gradnja. Le nekaj 10 Romov v Beli krajini je redno zaposlenih. Večina jih opravlja nekvalificirana komunalna dela (odvoz smeti, urejanje mestnih parkov in cest). Razlog za to je nizka stopnja izobrazbe Romov, pogosta pa je tudi diskriminacija. Strokovni delavci, ki se na svojih delovnih mestih srečujejo z Romi, pogosto kršijo 3. člen etičnega kodeksa socialnih delavcev o nediskriminatornem odnosu do uporabnikov. Država še vedno verjame v rešitev problema z dodeljevanjem denarnih prejemkov.

Viktorija Bevc

V Sloveniji posvajajo otroke večinoma neplodni pari. Raziskava, v kateri so bili anketirani pari, ki so vključeni v pripravo na posvojitev otroka pri društvu Deteljica in imajo težave z neplodnostjo, kažejo, da gre pri večini neplodnih parov za globoko čustveno prizadetost zaradi nesposobnosti biološke reprodukcije. Iz čustvenega stanja, v katerem je bila anketirana populacija pred vključitvijo v pripravo na posvojitev, lahko sklepamo na čustveno stanje večine neplodnih parov, ki posvojijo otroka brez priprave, v kateri bi se razbremenili pritiska zaradi neplodnosti. Čustvena nestabilnost močno vpliva na sposobnost za posvojitev otroka in na splošno počutje para. Zastavlja se vprašanje, ali je strokovno upravičeno, da se posvojitve izvajajo brez temeljitih priprav na posvojitev. Večino otrok sprejmejo v posvojitev neplodni pari, ki v krču stiske zaradi drugačnosti težko sledijo potrebam otroka, saj uresničujejo predvsem svoje potrebe po navidezni enakosti s pari, ki imajo rodne otroke.

Janko Cafuta

Tanja Lamovec

Tatjana Kavšek

Emica Toplak

Suzi Kvas

Dževada Popaja, Natalija Gregorič

Darja Zaviršek

N. Mešl, Š. Urh, T. Rape, M. Pajnhart, S. Štrbenc, M. Markoč