Jasmina Rosič, Liljana Rihter

Dosedanje raziskave so pokazale pogostost nasilnega vedenja uporabnikov na področju dela z družino. Vstop uporabnikov v proces pomoči na področju nasilja v družini je v veliki meri neprostovoljen, to pa se lahko kaže tudi v nasilnem vedenju do zaposlenih. Avtorji so razvili pristope za delo z neprostovoljnimi uporabniki in smernice za delo z nasiljem uporabnikov. Organizacije so dolžne poskrbeti za varnost osebja. Uporabna sta lahko pristop, temelječ na razumevanju travme, in supervizija. Raziskava je pokazala, da so bili zaposleni deležni predvsem napetih situacij z elementi psihičnega nasilja. Na nekatere zaposlene napete situacije niso posebej vplivale, na drugih pa so pustile negativne posledice na počutju, delu in v zasebnem življenju. Zaposleni so oblikovali lastne načine skrbi za varnost, povezane predvsem s spretnostjo vodenja pogovora, med katerimi je bilo prepoznati tudi elemente pristopov dela z neprostovoljnimi uporabniki. Organizacije so za varnost poskrbele s podpornimi in fizičnimi načini ter oblikovanjem varnostnih načrtov. Priložnosti za izboljšanje se med drugimi kažejo v izobraževanju zaposlenih o tehnikah dela z nasiljem uporabnikov in z neprostovoljnimi uporabniki ter v usmerjenosti organizacij – z maksimalno podporo zaposlenim in s spoštljivim odnosom do uporabnikov.

Liljana Rihter

V zadnjih letih se je na področju socialnega varstva zgodilo nekaj pomembnih sprememb zakonodaje. Varčevalni ukrepi vlade so posegli na področje plač in napredovanj zaposlenih v javnem sektorju. Večinoma so dosedanje raziskave prikazovale le posledice sprememb za uporabnike. V tem članku prikazujemo rezultate kvalitativne (meta)analize ugotovitev raziskav zaključnih del na Fakulteti za socialno delo med letoma 2012 in 2015, ki so kot teme obravnavale zaposlovanje v organizacijah na področju socialnega varstva, delovne razmere in kakovost delovnega življenja. Rezultati kažejo, da je zaposlenim težje zadovoljevati predvsem potrebe »imeti« (plača, nagrajevanje), da se v nekaterih okoljih počutijo manj varne zaradi groženj uporabnikov in da je okrnjeno zadovoljevanje potreb »biti« (manj možnosti strokovnega razvoja). Področje, na katero spremembe zakonodaje in varčevanje očitno (še) niso pomembno vplivali, je zadovoljevanje potreb« ljubiti«. Odnosi med zaposlenimi ostajajo tisti vidik, ki je večinoma dobro ocenjen. Na podlagi ugotovljenih pomanjkljivosti predlagamo sistemske spremembe, ki bi omogočile boljše delovne razmere, in organizacijske spremembe znotraj delovnega okolja, ki bi omogočile večjo podporo zaposlenim za opravljanje strokovnega dela, ki bo zadovoljevalo potrebe uporabnikov.

Andreja Rafaelič

Članek poskuša sistematično kronološko analizirati dosedanje raziskave, ki so bile v socialnem delu izvedene na področju dezinstitucionalizacije in so pripomogle k razvoju hitre ocene potreb in storitev. Povzemamo izročilo akcijskega raziskovanja v socialnem delu, ki je bilo pomembno za razvoj te metode v Sloveniji. Razvoj akcijskega raziskovanja in hitre ocene potreb in storitev v Sloveniji smo razdelili v štiri faze: (1) začetki akcijskega raziskovanja z socioterapevtskimi projekti, (2) razvijanje metodologije akcijskega raziskovanja, (3) uveljavljanje sistemskih sprememb z akcijskim raziskovanjem in (4) vzpostavljanje dolgotrajne oskrbe in aktivistično raziskovanje. Metoda hitre ocene potreb in storitev, kot smo jo razvili v Sloveniji, je pomembna predvsem zato, ker nam omogoča raziskovanje in načrtovanje dezinstitucionalizacije. Ker je Slovenija tik pred sistematičnim pristopom k dezinstitucionalizaciji, je še posebej pomembno, da se njenega raziskovanja lotimo načrtno in sistematično, a hkrati tudi hitro in razvojno.

Daniela Janušić

Za uspešno delo na šoli je potrebno veliko preventivnega dela z učenci. Še posebej na področju preventive nasilja. Delavnica »Brez nasilja nad vrstniki«, ki jo organizira Institut za psihološko svetovalne razvojne projekte, vpliva na zmanjšanje nasilja med vrstniki. Izboljša se tudi izražanje nelagodja pri doživljanju nasilja in sprotno reševanje konfliktov med vrstniki. V delavnici učenci z igranjem vlog usvojijo strategije, kako se na vrstniško nasilje odzvati in kako se postaviti zase. Zato delavnica vpliva tudi na vsakodnevne odnose med vrstniki. Učna pomoč učencem Romom pa ne samo, da pomaga pri učnih težavah, ampak tudi povezuje učenčevo družino, šolo in tudi širše okolje. S sodelovanjem, angažiranostjo in prispevkom vseh – učenca, razrednika, učiteljev, staršev in vodstva šole – se dogaja dobra praksa.

Liljana Rihter, Lea Šugman Bohinc

Nejc Pulko

Nina Mešl, Tadeja Kodele

Današnji izziv za prakso in znanost socialnega dela je, kako spodbujati okoliščine za razvoj in utrjevanje novih praks, temelječih na sodobni doktrini socialnega dela. Izkušnje sodelovanja s socialnimi delavkami v različnih kontekstih potrjujejo, da prepoznavajo pomen premika k sodelovalnim procesom podpore in pomoči ter da so ta teoretska izhodišča privzele. Pred nami pa je nova naloga: soustvariti prakso, iz katere bo razvidno, da je sodelovalna paradigma tudi paradigma v uporabi. V skladu z razumevanjem izhodišč sodelovalnega socialnega dela je pomembno preseči ločevanje delovanja na mikro-, mezo- in makroravni ter iskati priložnosti v sodelovalnem dialogu vseh udeleženih v snovanju stroke in znanosti socialnega dela. V predstavitvi dela rezultatov projekta »Pomoč družinam v skupnosti: soustvarjanje želenih sprememb za zmanjševanje socialne izključenosti in krepitev zdravja« avtorici razpravljata o priložnostih za skupni premik v usmeritev na področju socialnega dela od tega, »česa ni in kaj bi moralo biti,« k temu, »kaj je in kaj bi lahko bilo«.

Srečo Dragoš

V času razpada nekdanje skupne države Jugoslavije, ko je nastala nova država Slovenija, smo na začetku devetdesetih let sprejeli okrog 70.000 beguncev (3,5 % slovenskega prebivalstva). Kljub temu takrat Slovenija ni razpadla in zaradi sprejema beguncev se nobenemu družbenemu sloju ni poslabšal življenjski standard, čeprav je Slovenija v tistem času kot nova država še veljala za precej negotov projekt, se spoprijema s hudo ekonomsko krizo in brezposelnostjo, medtem ko je bil izid vojnih dogodkov na Balkanu še povsem nepredvidljiv. Danes je povsem drugače: beguncev v Sloveniji skorajda ni, naša država pa je po zapiranju pred njimi druga najbolj restriktivna država v Evropi, tako absolutno kot relativno. Ozadje protibegunske panike je povezano z zelo negativno strukturo in trendi javnega mnenja na ključnih področjih societalne in sistemske integracije. Ob izrazitem trendu povečevanja revščine in razgradnje temeljnih mehanizmov socialne države se slovensko javno mnenje vse bolj nagiba v avtoritarno smer, postaja dovzetno za domoljubna čustva in nekritično poveličevanje slovenstva, hkrati pa se z zavračanjem kapitalizma (spet) ogreva za socializem. S tem so izpolnjeni vsi pogoji za razvoj dogodkov iz prve polovice 20. stoletja – za nacionalsocializem.

Liljana Rihter

V članku so prikazani rezultati analize preučevanja ukrepov za izboljšanje položaja oseb z ovirami. Analiza zakonodaje na splošni (makro) ravni pokaže, da ta vsebuje pozitivne vidike (splošna načela o prepovedi diskriminacije, možnost zaposlovanja v običajnem delovnem okolju, spodbude za delodajalce, ki zaposlujejo več invalidov), pomanjkljivosti pa so v prevladovanju ukrepov oz. možnosti zaposlovanja oseb z ovirami v okoljih, ki so prostorsko segregirana od običajnega delovnega okolja. Hkrati odsotnost področja zaposlovanja v splošnem zakonu o zagotavljanju enakih možnosti invalidov povzroči, da preprečevanju diskriminacije ne namenjamo dovolj pozornosti. Analiza na izvedbeni (mezo) ravni pokaže, da se osebe z ovirami bolj vključujejo v zaposlitve v okoljih, za katere tudi (nekateri) izvajalci zaposlitvene rehabilitacije navajajo, da ne pomenijo prave socialne vključenosti. Nekatere težave pri izvajanju storitev zaposlitvene rehabilitacije nakazujejo na odsotnost uporabe konceptov socialnega dela. Na mikroravni je opaziti, da je v primerih, ko imajo osebe same dovolj virov ali podpore, vključevanje v običajno delovno okolje lažje. Osebam, ki so pri tem manj uspešne ali neuspešne, pa sistem zaposlitvene rehabilitacije omogoča, da najdejo okolja in možnosti za zaposlitev.

Ana Curk

V prispevku so povzete temeljne ugotovitve raziskave iz magistrske naloge Diskurzi – jezik, komunikacijske dejavnosti in druge oblike interakcije: zgodbe oseb. V prispevku avtorico zanimajo predvsem komunikacijske strategije med osebami z ovirami in ljudmi, ki nimajo posebnih ovir. V kontekstu avtobiografij oviranih se posebej osredotoči na vsakdanje interakcijske scene med ljudmi z ovirami in tistimi, ki nimajo posebnih ovir, tako da vzpostavlja relacije med intimnimi medosebnimi odnosi in socialnim kontekstom.

Sanja Sitar Surić

Mija M. Klemenčič Rozman

Duška Knežević Hočevar, Jana Šimenc

Darja Zaviršek

Spolne zlorabe v katoliški cerkvi so globalen problem, o katerem so žrtve po svetu množično   spregovorile šele v zadnjih petnajstih letih. V Sloveniji opažamo intenzivnejše razkrivanje spolnih zlorab med duhovniki po letu 2000, v članku pa so opisani: kronologija podanih sumov in sodnih postopkov proti osumljencem, obtožbe in kaznovanje. Pri pregledu razprav o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi se razkrije problem neprijavljanja in neukrepanja Rimskokatoliške cerkve, nekaj, kar je povezano s konkordatom med Rimskokatoliško cerkvijo in Republiko Slovenijo. Eden od glavnih vzrokov za spolne zlorabe v cerkvi je tradicionalna katoliška kultura, utemeljena na cerkveni doktrini, ki v otrocih vidi lastnino odraslega, do žensk pa manifestira zgodovinski interes cerkve, da nadzoruje njihovo spolnost. Članek analizira problem molka žrtev, problem razkrivanja, ambivaletni položaj staršev in predstavi temeljne teorije  socialnega dela pri delu s preživelimi: zagovorništvo, okrevanje, odpornost in senzibilizacijo v odnosu do perspektive otroka. Te teorije so konceptualni okvir za metode dela z žrtvami in s starši pa tudi za preventivno delo z otroki na sploh in s skupnostjo. V članku je predstavljenih nekaj pričevanj, med njimi tudi izvirno pričevanje o spolnem nadlegovanju duhovnika. Ena ključnih nalog strokovnih delavk v socialnem varstvu je, da spodbujajo žrtve, naj spregovorijo, in da jim med procesom okrevanja stojijo ob strani.

Jana Šimenc

Oblikovanje multidisciplinarnega tima je pomemben mehanizem pomoči žrtvam nasilja v družini. Centri za socialno delo so nosilci in koordinatorji timov, ki v skladu z oceno potrebe vanj povabijo predstavnice in predstavnike šolstva, zdravstva, policije, tožilstva ali nevladnih organizacij, ki so se povabilu dolžni odzvati. Aktivno sodelovanje vseh vključenih pomeni bolj celostno in hitrejšo pomoč žrtvam, boljše obete za njihovo dolgoročno varnost ter večje možnosti za izhod iz nasilnih odnosov. Praksa in raziskave kažejo, da so predstavniki in predstavnice zdravstva, ki je izjemno pomemben člen v timu, najmanj odzivni in motivirani za sodelovanje. Rezultati predstavljene kvalitativne raziskave potrjujejo, da je med zdravstvom in socialnimi službami več sistemskih, organizacijskih in komunikacijskih ovir pri sodelovanju. Pričakovanja zdravstva in sociale kažejo na slabo poznavanje kulture delovanja ne-lastne stroke, algoritmov pomoči žrtvam nasilja v družini in zakonskih ter delovnih pristojnosti posameznega sektorja. Predstavljeni so primeri boljših praks, ki nakazujejo strategije za preseganje ovir in izboljšave. Prepoznane medsebojne ovire ter vrzeli v znanju in pomanjkanje ustreznih strokovnih spretnosti zdravstvenega osebja so bile upoštevane pri razvoju celostne interdisciplinarne izobraževalne platforme v sklopu projekta Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v sklopu zdravstvene dejavnosti.

Duška Knežević Hočevar

Prispevek presoja izsledke kvalitativne raziskave »Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti«, ki se nanašajo na razumevanje nasilja v družinah v podeželskih okoljih. Raziskava je bila izvedena leta 2015 in je vključevala 30 sogovornic in sogovornikov, tako zdravstveno (14) kot strokovno osebje (16) v mestnih in podeželskih okoljih v Sloveniji, ki se pri svojem delu ukvarjajo tudi z nasiljem v družinah. Rezultati so pokazali določene vidike podeželskosti, ki kontekstualizirajo posplošene diskurze in prakse nasilja v družinah tako pri njegovih žrtvah in povzročiteljih kot pri predstavnikih institucij, ki se z njimi ukvarjajo. Bivanje in delovanje v okoljih, kjer »vsak vsakega pozna«, vplivata na nezanesljivo poročanje o pogostosti nasilja v družinah, veliko strpnost do tega pojava in slabo prepoznavo takšnega nasilja pri predstavnikih podpornih služb, ki praviloma poznajo oba – tako žrtev kot povzročitelja nasilja v družinah. Majhno število ter razpršeni in nepovezani socialni in zdravstveni podporni sistemi otežujejo žrtvam nasilja izhod iz nasilnega odnosa. Rešitev se kaže v koordiniranem odzivu skupnosti vseh akterjev obravnave nasilja v družinah.

Sanja Cukut Krilić

Rezultati redkih raziskav o nasilju v družinah Romov kažejo, da obstajajo kulturne in sistemske ovire, ki vplivajo na prepoznavo in obravnavo nasilja v teh družinah. Prispevek na podlagi ekspertnih intervjujev s socialnimi delavkami, s predstavnicami nevladnih organizacij ter z zdravstvenimi delavkami in delavci predstavi njihove izkušnje in ovire na področju prepoznave in obravnave nasilja v družinah Romov. Ugotovili smo, da v govoru o takem nasilju strokovni delavci poudarjajo tako domnevne kulturne posebnosti Romov kot tudi številne vidike njihove socialne izključenosti. Zato je nujno tako razvijati etnično občutljivost strokovnih delavcev kot se tudi ukvarjati s strukturnimi ovirami, ki vplivajo na prepoznavo in obravnavo nasilja v družinah Romov.

Mojca Vah Jevšnik

Članek obravnava vpliv različnih migracijskih statusov na ranljivost žrtev nasilja v družini v Sloveniji. Migracijski status je povezan z načinom vstopa v državo, ki je lahko zakonsko urejen ali nezakonit, in z ustreznim nadaljnjim podaljševanjem dovoljenj za bivanje. Najbolj so ranljive tiste migrantke, ki so v državi brez dokumentov. Ranljivost zaradi neurejenega migracijskega statusa povzročitelj izrablja na številne načine: prepove stike z okolico, učenje jezika, skriva ali uniči pomembne osebne dokumente (potni list, osebno izkaznico), grozi s prijavo na policijo in z zaporom ali izgonom, odvzemom otrok, prijavo relevantnim institucijam zaradi zanemarjanja otrok in podobno. Zato lahko pri migrantkah brez dokumentov govorimo o dvojni ranljivosti: so žrtve nasilja in hkrati nezakonito priseljene. Migrantke pa imajo lahko tudi status prosilke za mednarodno zaščito oziroma jim je bila priznana subsidiarna zaščita ali status begunke. Prosilke za mednarodno zaščito nasilja pogosto ne prijavijo, ker želijo ohraniti pozitivno podobo družine in svoje etnične skupnosti, ker jih je strah, da bodo s prijavo ogrozile zakonski status družinskega člana, ki je povzročil nasilje, ali pa s prijavo povzročile izgon celotne družine. Želijo ostati ponižne, poslušne in dajati občutek hvaležnosti za zatočišče, ki jim ga zagotavlja država. Članek temelji na izsledkih kvalitativne raziskave, v kateri so sodelovale strokovne delavke, ki se pri delu srečujejo z migrantkami žrtvami nasilja v družini.

Melita Zver Makovec

Po svetu obstaja več različnih programov dela s povzročitelji nasilja, a pa so večinoma povezani z delom z moškimi povzročitelji nasilja, poleg tega pa so si metodološko in izvedbeno med seboj precej različni. V tej raziskavi smo ugotavljali tudi izkušnje in ovire, na katere naletijo strokovni delavci pri prepoznavi in obravnavi nasilja v družinah, v prispevku se osredotočamo posebej na delo s povzročitelji. Delo z njimi je izjemno zahtevno z več vidikov. Pregled različnih raziskav in izsledki naše raziskave kažejo, da zahtevnost izhaja tako iz dinamike povzročiteljevega vedenja, njegove osebnosti, manipulacij, ki jih uporablja, kot tudi iz nedorečenosti medresorskega sodelovanja in nalog ter obveznosti posameznih služb.

Tjaša Hrovat

Za preprečevanje in ustavljanje nasilja je potreben celovit pristop različnih institucij, s poudarkom na hitrem ukrepanju. V prispevku so predstavljene ključne značilnosti dela s povzročitelji nasilja. Delo ni omejeno zgolj na delo v specializiranih programih, temveč obsega vse oblike vzpostavljanja odnosa med strokovnim delavcem ali delavko in povzročiteljem nasilja. Vsi, ki prihajajo v stik s povzročitelji nasilja, morajo pri svojem delu upoštevati vsaj nekatera temeljna načela in posredovati povzročitelju enotna in nedvoumna sporočila. Pomembna je tudi izdelava ocene ponovitvene nevarnosti za povzročanje nasilja, na podlagi katere lahko strokovni delavec ali delavka, skupaj s povzročiteljem nasilja, pripravi osebni načrt odgovornosti. Delo s povzročitelji nasilja je zahtevno tako po strokovni kot po osebni plati, zato morajo biti strokovni delavci in delavke primerno usposobljeni ter vključeni v redno supervizijo in intervizijo.

Lilijana Šprah

Gašper Krstulović

Gašper Krstulović