Bogdan Lešnik

Skupina avtorjev pod vodstvom Blaža Mesca je opravila zanimivo in koristno raziskavo; proučila je namreč koristnost preventivnih programov centrov za socialno delo, ki so za naš prostor v glavnem inovacije in so se odvijali v drugi polovici devetdesetih. Rezultati so spodbudni. Srečo Dragoš prispeva svoj razmislek - prepotreben in preredek, bi lahko rekli - o usodi pojma in prakse civilne družbe, ki je v osemdesetih (v glavnem v obliki novih družbenih gibanj) bistveno prispevala k osamosvojitvi Slovenije in nastanku nove države. Prispevek Mateja Pelicona zadeva eno izmed ranljivih skupin, osebe, kategorizirane z oznako zmerna, težja in težka duševna motenost. Je poskus konceptualizacije samozagovorništva teh oseb, ki pa bi se morda morale najprej lotiti problematike same kategorizacije... Druge ranljive skupine, oseb s težjo telesno motnjo, se na podlagi lastne izkušnje znova loteva Boža Napret. Prispevek je pravzaprav zgled samozagovorništva, ki upošteva tako nujnost spremembe v stališčih ljudi do te skupine kakor (nič manj) v socialni politiki.

Blaž Mesec, Milko Poštrak, Nino Rode, Bojan Kern, Nika Cigoj Kuzma

Izvedena je bila raziskovalna evalvacija preventivnih programov petih slovenskih centrov za socialno delo. Uporabljen je bil model kompleksne tridimenzionalne "evalvacijske mreže", ki upošteva evalvacijo vloženega napora, procesa, doseganja ciljev in nenamernih učinkov, na individualni, skupinski in organizacijski ravni pri izvajalcih in uporabnikih. Pretežno na mnenja uporabnikov in izvajalcev in analizo procesa oprta evalvacija na 19 dimenzijah projektov (dimenzije vložka, ciljne usmerjenosti, kvalitete izvedbe, uspešnosti, učinkovitosti in delovanja organizacije) ugotavlja, da so rezultati na večini dimenzij ugodni in da projekti kot viabilne družbene enote že s svojim obstojem pomembno prispevajo k vključevanju ogroženih populacij. Predlagana je nadaljnja podpora tem projektom in metodološko bolje načrtovane in izvedene samoevalvacije.

Srečo Dragoš

Prispevek opozarja na deseto obletnico civilnodružbenih dogodkov pri nas, ki so omogočili nastanek suverene države Slovenije. Obravnavani so trije vidiki civilne družbe: socialni, zgodovinski in konceptualni. Avtor ugotavlja, da je prvi vidik še najmanj problematičen, saj se mu v strokovnih krogih pripisuje vse večjo pozornost (zlasti v socialnem varstvu in socialnem delu, v zadnjem času tudi v sociološki teoriji). Drugi vidik - zgodovinski oz. dogodkovni - je še vedno v javnosti vrednoten pozitivno, čeprav se zdi, da se njegov pomen zmanjšuje zaradi poudarjanja poznejših državotvornih prelomnic. Zares problematičen pa je tretji vidik, zlasti zaradi treh razlogov: ker je dialog o civilni družbi in zanimanje zanjo od osamosvojitve dalje v upadanju, ker je njena refleksija omejena zgolj na ozke kroge specialistov in ker niti med njimi nikoli ni bilo konsenza, kaj civilna družba je, danes pa je disenz še večji kot pred desetletjem. V tretjem, osrednjem delu te razprave je podana logika nastajanja različnih konceptov, ki so pomembni za opredelitev civilne sfere in njenih funkcij glede na državo, pri čemer sta obe v soodnosnem, ne pa v nasprotnem razmerju.

Matej Pelicon

Osebe z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju so premalo vključene v procese odločanja o najosnovnejših stvareh v njihovem življenju. Ena od možnih oblik, kako to spremeniti, so tudi skupine za samozagovorništvo, ki jih uvajajo v Centru Dolfke Boštjančič. Cilj skupin za samozagovorništvo je usposobiti ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da so sami svoji zagovorniki. Da je taka oseba lahko svoj zagovornik, mora imeti razvit občutek lastne vrednosti, znati mora izbirati, sprejemati odločitve in komunicirati z okoljem. To pomeni pozitivno razmišljati o sebi, prepoznavati lastne sposobnosti, delati na svojih slabostih, razvijati tople odnose in razumevanje. Poseben pomen na področju komunikacije je poslušanje drugega. Komunikacijo se spoznava kot dvosmeren proces. Gre za proces učenja komunikacije in pomoč drugemu v komunikaciji.

Boža Napret

Čas, ki smo mu priča, lahko opredelimo tudi kot čas velikih sprememb, saj se te dogajajo na vseh ravneh človekovega življenja in na vseh področjih družbenega delovanja. Katere smernice ga opredeljujejo, ali drugače, v kakšnem vsakdanu se nahajajo telesno najteže invalidni ljudje na Slovenskem, pa lahko prikažemo tudi s prelivanjem teoretskih in strokovnih stališč, ki so osredotočena na prepletenost družbenega dogajanja.

Vesna Leskošek

Mojca Šolar, Mateja Rozman

Bogdan lešnik

Infekcija z virusom HIV in sam aids pri nas (še?) nima razsežnosti, kakršne je opaziti v najbolj ogroženih deželah, vendar tudi nista povsem odsotna, zato lahko temeljni napotki za svetovanje, ki jih podaja prispevek Mirana Šolinca, opravijo kar dvojno funkcijo: poleg neposredne koristi za delo z uporabniki - kajti nekaj ljudi z virusom ali aidsom vendarle je - je tudi informacija, s katero je treba biti na tekočem - pa ne le o tem, kako se v deželah z več izkušnjami lotevajo tega dela, temveč tudi za razmislek o alternativnih oblikah svetovanja, ki jih spodbujajo specifične rabe, se pravi, rabe v specifičnih primerih, kjer je problematično uporabljati neke "splošne" tehnike. Nadvse zanimivo se starega problema dvojne vloge socialnih delavcev loteva v drugem prispevku Jasna Cajnko. Med drugim opozori, da je ta problem, ki ga sicer poznajo tudi v drugih državah, pri nas okrepljen deloma morda z zgodovinsko dediščino, deloma pa tudi s še vedno nedomišljenimi mejami tega področja, kar rezultira v protislovni praksi.

Miran Šolinc

Članek zajema osnovne, a koristne podatke o epidemiji, epidemioloških vzorcih in o načinih prenosa okužbe. Nato je predstavljeno svetovanje in pojasnjeno, komu je svetovanje o infekciji z virusom HIV in o bolezni aids namenjeno ter komu je potrebno. Predstavljeni so načini svetovanja pred testiranjem in po testiranju, svetovanje pri negativnem rezultatu, pri nedoločljivem rezultatu ter pri pozitivnem rezultatu. Posebna pozornost je posvečena specifičnim ciljnim skupinam, kot so dojenčki, šoloobvezni otroci, seropozitivni otroci s hemofilijo in nosečnice. Posebno poglavje je posvečeno svetovanju "zaskrbljenih zdravih". Na koncu so predstavljeni najnovejši podatki o infekciji z virusom HIV in o bolezni aids v Sloveniji. V dodatkih so podani še napotki za uporabo kondomov, priporočila posamenikom in različnim skupinam in uporabne informacije za seropozitivne osebe.

Jasna Cajnko

Avtorica predstavi svoje videnje socialne politike v okviru socialnega varstva, kot ga doživlja kot strokovna delavka in sočasno direktorica na centru za socialno delo. V prispevku poskuša predstaviti antagonizem med "stroki zavezanim in etičnim" ter "vpetostjo v sistem in socialno kontrolo". Dotakne se še odzivov javnosti na ukrepe, ki so javnim zavodom poverjene z javnimi pooblastili, ter prek kratkega skoka v preteklo obdobje organiziranosti socialnega dela išče odgovore za današnjo večjo ali manjšo naklonjenost uporabnikov socialnemu delu. Opozori na dvojnost vloge strokovnih delavcev na centrih za socialno delo, ki s svojo humanistično izobrazbo in strokovno avtentičnostjo nujno opravljajo še opravila drugih, njim tujih strok, kot sta pravo in upravna stroka. Opozarja, da je delo strokovnjakov na področju socialnega dela pogosto vrednoteno s stališča drugih strok, zlasti tistih z daljšo profesionalno tradicijo.

Blaž Mesec

Vida Kramžar Klemenčič

Blaž Mesec

Žanet Mithans

Bogdan Lešnik

Tokratno številko karakterizira tematska raznovrstnost, pri čemer se nekatere teme neizogibno ponavljajo, enako kakor se kljub svoji raznovrstnosti ponavljajo tipični problemi, s katerimi ima opraviti socialno delo, navezujejo pa se seveda na aktualne družbene probleme in preokupacije. Tako dva članka obravnavata brezposelnost - Cveto Uršič in Janez Drobnič problem brezposelnih invalidov, medtem ko Metod Tekavčič objavlja raziskavo iz kluba iskalcev zaposlitve (komentar k metodološkemu delu raziskave je napisal Blaž Mesec). Naslednja dva članka obravnavata problematiko razvez (bodisi zakonske zveze bodisi izvenzakonske skupnosti): v prvem Irena Bizjak pledira za vpeljavo instituta "vzajemnega starševstva" (morda bi bilo bolje reči "skupnega"?), kadar se ločujoča se starša dogovorita zanjo in ne obstajajo razlogi proti, v drugem pa Franc Udovič znova predstavlja metodo mediacije. V esejih Stanija Ivajnšič obravnava stalna vprašanja socialnega dela v domovih za stare, medtem ko poskuša Vida Kramžar Klemenčič analizirati pojav osebne religioznosti s stališča teorije E. Eriksona.

Cveto Uršič, Janez Drobnič

V članku avtorja analizirata položaj posameznih skupin brezposelnih invalidov - delovnih invalidov, vojnih invalidov, kategoriziranih mladostnikov in invalidnih oseb, ki so pridobile status na osnovi zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb - na trgu dela. Ugotovitve, ki jih predstavita, sta povzela po raziskavi Ekonomski in socialni položaj brezposelnih invalidov v Sloveniji, ki sta jo skupaj s sodelavci opravila v letu 1995. Ugotavljata, da se posamezne skupine invalidov med seboj razlikujejo tako po doseženi stopnji izobrazbe, starosti in interesih po nadaljnem delu oziroma zaposlitvi. V celoti pa ima ta skupina iskalcev zaposlitve slabše osebne lastnosti kot neinvalidne brezposelne osebe. Ta razlog, poleg njega pa še neustrezni sistemski ukrepi, prispevajo k njihovi vse večji marginalizaciji.

Metod Tekavčič

Primerjava skupine dolgotrajno brezposelnih oseb, vključenih v klub za iskanje zaposlitve (n = 19), s primerjalno skupino izbrano iz iste populacije dolgotrajno brezposelnih nevključenih oseb (n = 20) - izenačeno v strukturi po spolu, starosti, izobrazbi, zakonskem stanu, delovni dobi, trajanju brezposelnosti, vzroku brezposelnosti in oceni možnosti zaposlitve -, izvedena po tritedenskem sodelovanju v klubu, kaže, da se obe skupini statistično pomembno razlikujeta (hi-kvadrat preizkus) po tem, da je v obravnavani skupini več oseb, ki ocenjujejo, da se jim je po sodelovanju v klubu povečalo zaupanje vase in da je bil njihov nastop pred delodajalcem zelo dober ali dober. V obravnavani skupini je manj oseb, ki so pred vključitvijo v klub iskale zaposlitev po objavah, oglasih, neformalnih mrežah. Med skupinama ni statistično pomembnih razlik v navajanju psiholoških, socialnih in ekonomskih obremenitev brezposelnosti ter pripravljenostjo za izobraževanje in usposabljanje.

Blaž Mesec

V komentarju k raziskavi Metoda Tekavčiča je osvetljena problematika eksperimentalnega načrta ex post facto in ponudena interpretacija, delno podprta z izidi te raziskave, da so osebe, ki so se prostovoljno vključile v klub za iskanje zaposlitve, bolj dependentne in pripravljene iskati in sprejeti pomoč drugih ("šibki iskalci"), osebe, ki se niso vključile, pa manj dependentne in tudi manj pripravljene sprejeti pomoč drugih ("močni iskalci"). Kaže pa, da imajo prvi, ki si priznajo svojo nemoč in poiščejo pomoč, več možnosti, da dobijo zaposlitev kot drugi.

Irena Bizjak

V članku so prikazane možnosti sklepanja vzajemne starševske skrbi za otroka po razvezi zakonske zveze in razpadu izvenzakonske skupnosti skoz prakso in zakonodajo. Mnoga sodišča pri sporazumnih razvezah zakonske zveze ne upoštevajo dogovorov staršev o skupni skrbi za otroka po razvezi zakonske zveze in se sklicujejo na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki te možnosti ne omenja. Vse več držav spreminja sodno prakso in zakonodajo tako, da se v primerih, ko okoliščine to dopuščajo, ob razvezi zakonske zveze otroci dodelijo v varstvo in vzgojo obema staršema. Zaupanje otroka enemu staršu postaja vse bolj izjema v primerih, ko skupna skrb ni v korist otroka. Avtorica je želela prispevati k ustvarjanju boljših možnosti socialnega dela z družino, ko nobeden od staršev ne more odstopiti od skrbi za otroka. Gre za prizadevanja in prijem socialnega dela, ki spodbuja kvaliteto dela, ne izloča nikogar in išče možnosti, kako bi lahko starša skupaj skrbela za otroka.

Franc Udovič

Hiter razmah mediacije po svetu kaže, da je ta pristop k razreševanju medosebnih konfliktov zelo učinkovit in očitno zapolnjuje vrzel, ki smo jo strokovni delavci v praksi ves čas čutili. Mediacijski proces s svojo časovno-logično stopenjsko strukturo in jasno usmerjenostjo v pošteno, samoodgovorno in kooperativno razreševanje konflikta daje priložnost, da partnerji v konfliktu pri uveljav-ljanju svojih interesov ohranijo dostojanstvo in samospoštovanje. Interdisciplinarnost mediativnega pristopa (socialne vede, psihologija, pravo in ekonomija) pa omogoča celostno in dinamično obravnavo konflikta. Na ta način so doseženi sporazumni dogovori med partnerji v konfliktu, ki so prilagojeni realnim okoliščinam, zadovoljujejo vse udeležence v konfliktu in tako pridobijo trajno veljavo. Tak način razreševanja konfliktov se nam zdi še posebej pomemben na področju družinskih odnosov, kjer je pomemben nadaljnji odnos med partnerji v konfliktu (starši), saj gre največkrat za občutljiva vprašanja zaščite otrokovih pravic in koristi. Te pa so lahko optimalno zaščitene, če starša tudi po ločitvi sodelujeta in vzajemno skrbita za otroke (vzajemno starševstvo). Da lahko tako starševstvo poteka kar se da nemoteno, so potrebni številni in natančni dogovori med staršema in njuna pripravljenost, da jih sproti prilagajata spremenjenim okoliščinam. Vse to pa lahko starša pridobita v mediacijskem procesu.

Stanija Ivanjšič

V času, ko se naša družba nepovratno stara, je institucionalno varstvo nuja oziroma potreba, ki jo narekuje sodoben način življenja. Institucionalno varstvo je najbolj razširjena oblika organiziranega varstva starih ljudi pri nas. Kljub velikemu prizadevanju, da se življenje v domovih za stare obogati z kulturnim in družabnim življenjem, ostaja del duhovnih, psiholoških in emocionalnih potreb starega človeka, ki jih lahko zadovoljijo le njihovi bližnji in sorodniki. V prispevku so navedena odprta vprašanja, s katerimi se socialni delavec srečuje pri svojem delu v odnosu do starega človeka in njegovih sorodnikov, v odnosu do strokovnega tima, do institucije, v kateri je zaposlen, in v odnosu do zunanjih institucij in posameznikov, s katerimi sodeluje. Rdeča nit je v vprašanju, kako ohraniti osebno integriteto starega človeka in ublažiti njegovo institucionalizacijo, kako uspešno opravljati vlogo institucije in vlogo svetovalca pomočnika. Odprta vprašanja in dileme, s katerimi se srečujemo pri opravljanju dela, je mogoče reševati z metodo supervizije v socialnem delu. Supervizija kot metoda ponuja nova spoznanja in odpira nova vprašanja, ki so vsebinske, metodološke ali etične narave. Omogoča strokovno rast svetovalca pomočnika, utrjuje njegovo samozavest, avtonomnost in suverenost pri odločanju, kar je zelo pomembno za uspešno opravljanje dela in zadovoljstvo ob njem.

Vida Kramžar Klemenčič

Področje individualne religioznosti, ki ga je utemeljil W. James na začetku stoletja, je zelo široko in razvejano. Iz njega izhaja več teoretičnih sklopov in eden izmed njih je preučevanje osebne religioznosti v povezavi z osebnostnim razvojem. Začetnik na tem področju je bil G. Allport. Eden njegovih najbolj zanimivih naslednikov je po avtoričinem mnenju E. Erikson, ki je, izhajajoč iz najbolj splošnih antropoloških predpostavk, zgradil zanimivo in znano teorijo osebnostnega razvoja in jo, kar je pri nas manj znano, povezal s pojavom ritualizacije. Ritualizacija ni sinonim za religiozno, temveč njegov pogoj. V procesu individualne ritualizacije se lahko razvijejo vsi elementi religioznega rituala ali doživljanja, kot so numinoznost, dramatičnost, privrženost... Tako preučevanje daje osnovo za preučevanje različnosti in univerzalnosti religioznih ravnanj.

Andreja Kavar Vidmar

Metoda Bole